Pozdravljena! Dolgo, veliko let si čakala, da si se odločila še nekoga drugega kot sebe vprašati, zakaj je tvoj zakon, v katerem si že 35 let, tak, kot je. In zakaj je mož tak, kot je? To, da se občasno, po tvojem posegu, stvari začasno za krajši čas izboljšajo, mi daje kanček upanja, da ti morda še ni treba vreči puške v koruzo. 35 let ni malo, posebno, če nekomu v njem manjka vse to, kar je manjkalo tebi: moževega izkazovanja čustev, v zakonu in vsakem razmerju pomembnih besed ljubim te ali vsaj rad te imam (čeprav imamo radi tudi krompir ...), objemov, poljubov in celo ali predvsem seksa. 

Zakaj predvsem seksa? Če ga je veliko, posebno dobrega, je veliko priložnosti za intimo, za objeme, poljube in ljubezenske besede, ali ne? Manj ko ga je, bolj postano nečustveno, rutinsko in dolgočasno vsako razmerje. Leta minevajo in nenadoma ti je lahko zelo žal, da si jih preživel z nekom, ki si tega (morda) ni zaslužil. 

Če sem prav izračunal, imaš ti 54, mož pa 60 let. Veliko let je še pred vama in seveda se sprašuješ, ali jih želiš preživeti tako, kot si jih minulih 35. Očitno se to že zelo dolgo sprašuješ in si redno opozarjala na to, da nisi zadovoljna s položajem na ljubezensko-seksualni fronti, bila zadovoljna med začasnimi kratkotrajnimi izboljšavami in čakala in upala, da se bodo stvari med vama (za vedno) izboljšale, ko bosta oba upokojenca. Optimistka, ali ne? 

Ženska ne potrebuje samo nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati, ki je razumevajoč in dober oče in dedek, potrebuje moškega – 'dedca' – ljubimca, ki ji gradi, ne pa ruši samozavesti. Od tega, da se vedno sam razglaša za krivca za stanje stvari med vama, ti nimaš nič. On pa se morda zato počuti bolje. 

Glej, včasih v zakonu, tudi do konca, vztrajajo ljudje, ki niso bili za skupaj od vsega začetka. Kar veliko moških je pravzaprav nečustvenih, zares in navidez nečustvenih, zato ker ne znajo/ne morejo/nočejo izražati/pokazati/izreči čustev. Ne vem, zakaj bi tvoj mož ostal s teboj 35 let in te ne bi varal, kot misliš, če ne bi vsaj prva leta imel čustev zate. Bolj me skrbi njegova 'zadržanost' do seksa. Žal končajo skupaj tudi moški in ženske z zelo različnim libidom. Ona bi vsak dan, on bi enkrat na teden, on bi trikrat na dan, ona vsak drugi dan. Nekateri najdejo kompromis, drugi nikoli. In to mora biti muka. 

Zaradi občasnih kratkotrajnih izboljšav, ki so posledica tvojega načenjanja problemov, bi ti svetoval nekaj, čemur pravim šok terapija. Reči mu moraš 'dragi moj, tako, kot je, ne more biti in s tem se ne bom sprijaznila'. Zavedati se mora, da ne boš ostala z njim, če se ne bo zares za vedno in ne samo za kratek čas spremenil. Zavedati se mora, da te lahko za vedno izgubi, če se ne bo spremenil. In izgubi vse drugo, kar verjetno počneš zanj. Takšen šok je lahko zelo učinkovit. Nikoli ni prepozno za ... ločitev, ki jo zelo nerad svetujem. Ne vem, kaj vse bi ta potegnila za seboj v tvojem primeru, vendar se vprašaj, ali si želiš leta, ki so še pred teboj, preživeti tako, kot jih preživljaš? Mislim, da ne. Ukrepaj. In srečno.