Lucija Ćirović: Že vidim prazne moške poglede. "A ni to za šraufat?" Ni.

Lucija Ćirović
14.08.2019, 8:38
1
Ali lahko dogodki presežejo pričakovanja? Lahko. Hamburger je lahko večji, kot na sliki, čebulni obročki v ustih bolj mastni, kot na krožniku. Žulj od sandala lahko z večanjem prehojene razdalje postane manjši (a tudi bolj krvav). Koktajl v moji roki je lahko topel, a je vseeno najboljši na svetu. Lebdim po glavni ulici Las Vegasa, zanosno, počutim se kot kraljica na večernem obhodu kraljestva. Prihajam iz velike dvorane hotela Mirage.

Lucija Ćirović v Las Vegasu
Lucija Ćirović v Las VegasuFOTO: osebni arhiv

Ena prvih stvari kupljenih za Ameriko, je bila karta za ogled ventrilokvističnega showa The voice of intertainment, ki je bil prvenstveno razlog, da sem v Las Vegas sploh prišla. Terry Fator je eden od treh najboljših (oz. najbolj znanih) ventrilokvistov na svetu. Poleg Jeffa Dunhama, ki polni desettisočglave arene in je svetovno slavo dosegel z lutko mrtvega terorista Achmeda. In Darci Lynne, osnovnošolko, ki je zmagala na tekmovanju Amerika ima talent. Tako kot Terry Fator 10 let prej. In ne samo to; Terry je bil Darcijin mentor. Skupno jima je namreč to, da njune lutke pojejo. Tukaj pa se podobnost tudi konča, ker ima Terry Fator popolnoma svojevrstno sposobnost; njegovi liki oponašajo znane pevce! Njegov repertoar premore 200 različnih glasov. In vsak posamezen je kopija originalnega pevca (po stasu, glasu ali po obojem). To je fascinantno videti že na posnetku, kaj bo šele v živo, sem si mislila. In kako fino bi bilo, če bi se to lahko zgodilo tako zelo v živo, da bi bilo že intimno, ena na ena, z dotikanjem ... To mi je hodilo po glavi, ko sem njegovi menedžerki poslala prošnjo, če bi se s Terryjem lahko tudi osebno srečala. In odgovor je bil JA!"Nastop se začne ob 7.30 PM. Njegov osebni asistent vas bo ob 6.55 PM čakal pri dvojnih vratih, ki se nahajajo tik ob prvem nizu tekočih stopnic na desni, v bližini koncesijskega stojala (še danes ne vem kaj je bilo to stojalo) gledališča Terry Fator (jap, celo gledališče se imenuje po njem). Ob 19. uri vas bodo pospremili do garderobe, kjer se boste na kratko srečali s Terryjem."To mi deli! Double doors to heaven! Vsaj pol ure prej bom pred temi vrati!

PREBERI ŠE
Lucija Ćirović v Las Vegasu: Ona je fejst baba, kile gor al' dol in ona to ve.

Ob 4.30 PM* sem začela s proceduro. Plan: odhod iz hotela ob 5.55 PM. Tuš, lasje, zobje ... vse dezinficirano, kot da grem na pregled k zdravniku. Pripravila sem si obleko. Čisto tako mimogrede: kaj bom oblekla, sem vedela že par dni prej, preden sem sploh začela pakirat za Ameriko. Mogoče punce to počnete vedno, jaz ne. Ko pakiram, se spotoma odločam, kaj mi bo najbolj prav prišlo na poti, potem določim približne kombinacije (po možnosti se mora vse ujemat z vsem, ker nikoli na koncu ne vem, kdaj bom kaj oblekla, s čim in ob kom). Tokrat pa sem točno vedela, da bo to oblikovalski kos garderobe. Eden od petih kosov, ki jih imam. Je pa res, da so trije tako stari, da so že nekajkrat padli iz mode. Ampak vedno prišli tudi nazaj! Kakorkoli že, tokrat sem se odločila za kos oblačila, katerega ime zmede še ženske, kaj šele moške ... Oblekla sem namreč kombinezon. Že vidim prazne moške poglede "A ni to za šraufat...?" Ni. No, lahko bi bil, pa ga je škoda, ga je le naredila modna oblikovalka Jelena Proković.

Torej obleka je izbrana, zraven sandali. Malo jih je težko zapet ampak, če se potrudiš, gre. (npr: v ritmu komada Moj črni konj: »san-san-san-daliiii …). Nato dišave. Mejkap. Ja to tudi počnem, ampak samo, ko želim naredit vtis. (En dan kasneje, ko to pišem sedim v pravem ameriškem dinner-ju in ni nobene potrebe, da bi delala vtis; madeži čebulnih obročkov okrog ust izvrstno nadomeščajo lip gloss). Pripravim si torbico in krenem. In se začne drama (tako, kot vedno, ko ni treba). Joj, še na vece moram. Huh, ta kombinezon je pa treba skoraj ves sleči, da prideš do vhoda v mehur. Razstavljam kombinezon, opravljam potrebo, sestavljam zadevo nazaj. Krenem, šit, nimam denarnice! Šibam nazaj v sobo. Pogledam na uro, 5 minut zamujam. Do busa je par minut hoje, nato 10 minut vožnje. V sandalih ne morem hitro hodit ... Nič, grem, kakor hitro bo pač šlo. Ves čas si govorim "Prosim, naj bus pride, ko bom že na postaji..." Bus se, seveda, pripelje in odpelje, ko sem jaz še na drugi strani ceste. Ima me, da bi glasno klela, itak me ne bi nihče razumel, a se zadržim. Sedaj stojim na postaji in v glavi preračunavam: "Če avtobus ne pride do 6.20 PM, naj gre vse skup v PM, grem pa peš! To bo sicer 18 minut boleče hoje (sandali so očitno narejeni za sedenje), ampak vsaj zamudila ne bom." Tako stojim vsa lepa na postaji in se topim. Sem že povedala, da je kombinezon črne barve, z dolgimi hlačnicami? Kaj pa to, da je v Las Vegasu ob tej uri, ob tem letnem času 42-43 stopinj?

Lucija Ćirović v Las Vegasu
Lucija Ćirović v Las VegasuFOTO: osebni arhiv

PREBERI ŠE
Lucija Ćirović: Pred parimi meseci se mi je vse skupaj še zdela super ideja!

Ne morem verjet, ko bus pripelje že čez nekaj minut. Bližam se hotelu Mirage - hotelu, ki je s 3044 sobami, 9.300 kvadratnimi metri igralnih avtomatov in dvorano s 1250 sedeži, pred 30 leti postavil standarde Las Vegasu, kot ga je moč doživeti danes. Ko stojim pred vhodom, zajamem zrak, pobrskam po torbici in ugotovim, da sem vstopnico pozabila v svojem hotelu. Pa saj to ni res!!! Če grem nazaj, zamudim srečanje, če ne grem, me na srečanje ne bodo spustili. Poznate izraz, da je nekaj win-win kombinacija? No, ravnokar sem iznašla obratno verzijo: lose-lose! Ni rešitve. Panično začnem brskat po telefonu, kaj narediti v takem primeru, ko se mi odpre elektronsko sporočilo, preko katerega so mi poslali vstopnico."Kaj naj sedaj s to elektronsko vstopnico, če pa tiste, na mojem tiskalniku natisnjene, nimam pri sebi?!?!" si mislim. Potem pa mi delček možganov le začne smiselno povezovat informacije. "Ajaaa, vstopnico imam že ves čas v mobitelu!" Ok. Šibam v hotel, hodim po kičastih hodnikih, ki so baje v polinezijskem stilu. Kje so sedaj ta dvojna vrata? Receptorka mi razloži : "Pri palmi." Najdem to strašno slikovito neživo palmo in se postavim v vrsto. Šest nas je, ki čakamo. Osebna asistentka pride ob 7.10. Odpelje nas proti garderobi.

Hodimo po hodniku, ker ne vem kaj pričakovat, se sprašujem: "A nas bo sploh sprejel? Kaj bo rekel, a bo prijazen, a ga lahko kaj vprašam, a se mi je šminka že razmazala?" Terry se igra na ogromnem zaslonu. Še 20 minut do njegovega šova, on pa igra video igrice? Tako se sprošča, pravi. Vsakega od nas osebno pozdravi, poklepeta in se rokuje. Nato sledi fotografiranje. Ko pride do mene, priteče do naju njegova menedžerka: "A ste vi Lusija?" "Sem." Pogleda Terryja: "To je ta, o kateri sem ti pripovedovala. Iz Slovenije. Tudi ona je ventrilokvistka."Terry je videti nadvse radoveden, ko se rokujeva. Zato postanem pogumna: "Celo edina v Sloveniji sem," pravim in dodam, zakaj sem v Ameriki. Terry postane navdušen, ne more verjeti svojim ušesom: "A imaš lutko s seboj?". Takrat se spomnim, da je Coco že ves čas ob meni, stlačen v, moji nobel opravi, prav nič prilegajočem se nahrbtniku. "Dajva se slikati skupaj z lutkama!" je ves navdušen Terry, ki stopi po svojega Winstona (želvico, ki poje opero in je Terryju prinesla znago na Amerika ima talent).  Izvlečem Cocota, postavimo se pred pano. Medtem, ko osebna asistentka pritiska na sprožilec telefona, Winston začne spraševati Cocota, kako mu je ime in kako se ima … Coco sicer nekaj malega pove, a vseeno to komaj izdavi, ker je približno tako šokiran, kot jaz. Čas je, da se začne šov. Še enkrat se poslovim od Terryja, ta pa pravi, da je počaščen, da me je spoznal (on mene!), se mi zahvali za obisk in mi zaželi veliko uspeha v ventrilokvizmu. V počasnem posnetku sledim vodji v dvorano. Ko sem na svojem sedežu, počasi dojamem, kaj se je ravnokar zgodilo.

Šov se še začel ni, jaz sem pa že vsa blažena. Bolje sploh ne bi moglo biti, si mislim in se spet, tako kot tolikokrat v življenju, motim. Ne samo, da je šov fenomenalen, kvalitetna glasba raznih žanrov odigrana v živo, lutke zabavne, ventrilokvistična veščina precizna – v določenem trenutku se Terry Fator preko mikrofona zahvali vsem sodelujočim in čisto na koncu pozdravi prav posebno osebo. "Malo prej sem jo spoznal," doda. Meni pa se srce ustavi. "Je prav tako ventrilokvistka in jutri odhaja na ventrilokvistično konferenco v Cincinnati. Vem, da tega verjetno ne veste, ampak ja, tudi taka konferenca obstaja in je super!" pravi občinstvu. "Tej ventrilokvistki je ime Lucija in prihaja iz Slovenije (oboje izgovorjeno popolno!). Lucija, kje si?« S tresočo roko mu pomaham iz tretje vrste. "Vstani, da te občinstvo vidi…" Počasi, zaprepadeno vstanem, si nadenem kar se da sproščen nasmešek, medtem ko kombinezon podrhtava pri nogah. V dvorani se prižgejo luči.

Lucija Ćirović v Las Vegasu
Lucija Ćirović v Las VegasuFOTO: osebni arhiv

PREBERI ŠE
Lucija Ćirović spakirala kovčke in odpotovala v Ameriko

"Edina v državi je, ki se ukvarja z ventrilokvizmom. Dajte ji en velik aplavz!" pravi Terry Fator. Stojim. Več kot tisoč ljudi, ki me prvič vidi, mi ploska, jaz se smehljam in menjam barve. Mislim si:"Ravnokar sem do konca pojedla vso šminko z ustnic." Aplavz se umiri, usedem se nazaj, šov se nadaljuje in počasi konča. Odidem iz dvorane, naročim pinacolado (ki mi tako ali tako pripada skupaj z vstopnico) in v svojem lastnem mehurčku sreče zaplavam po ulici Las Vegasa. Vseeno mi je, tudi če bo ta moment konec sveta. Ker edino to bi še lahko preseglo presenetljive dogodke tega večera. Jutri odhajam dalje bolj polna in zadovoljena, kot vsi iskalci sreče, gamblerji, žurerji, bogatuni in alkoholizirani turisti skupaj. Hvala Las Vegas, dobila sem več, kot sem pričakovala.

*Če imate težave z razumevanjem ameriškega zapisa časa, si zapomnite samo, da PM pomeni P-popolne, AM pa zjutraj, ker je takrat treba vstat: "A-aaaa je res treba tako zgodaj?"