27-letna bralka: Bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe ...

Tina Korošec
10.09.2019, 12:59
0
Spoštovani, na vas se obračam, saj se v svojem življenju ne znajdem več. Stara sem 27 let, že od nekdaj z nizko samozavestjo in nizko samopodobo, hkrati pa visoko introvertnostjo. Težko najdem prijatelje, na osebe, ki jih spustim blizu sebe pa se kar hitro navežem. Imela sem veliko simpatij, ki pa so ostale skrite v meni, saj težko odprem svoja čustva. Na študentskem delu pred leti ( imel sem 20/21 let) sem spoznala fanta, ki mi je bil res všeč. A sem se bala razkriti čustva. Redko sva spregovorila kakšno besedo, bili so kratki pogovori. Dokler nisem nekega dne prosila za nasvet ... Začel mi je pisati preko ene od aplikacij za klepet in dal vedeti, da me želi za 'sexting'. Kar seveda, jaz, brez kakršne koli pripadnosti nekomu, sama in osamljena, sem v to tudi pristala, čeprav sem se počutila osramočeno, da to delam. A vseeno. Moja naivnost me je vodila v to, da pa mogoce pa me bo zaradi tega vzljubil. Naj povem, da sem vedno sem bila nekoliko močnejša. Svojega telesa sem se in se še vedno sramujem. Pri mojih 170 cm so se kile kar nabirale, ko sem spoznala njega, sem bila na dobrih 80 kg. Pa je ta 'sexting' kar trajal. Ko se je on seveda želel pogovarjati. Ko sem pisala jaz, je ponavadi ignoriral, saj sem jaz želela le navaden klepet, on pa 'sexting'. Po kakšnem letu pa je očitno spoznal punco in meni ni več ne odpisal, ne pisal. In mene, naivnico, je seveda to bolelo. Nisem ga mogla preboleti kar dolgo časa, pa sploh nisva bila skupaj! Spustila nisem blizu nikogar. Nikoli nisem bila žurerka, prijateljic tudi nimam ... No, imam dve iz osnovne šole, ampak tudi njima se težko odprem. Obe imata fanta, manj časa za nekoga, ki si misli, da bi pač bila le tretje kolo. Dva fanta sta se zanimala zame, ampak mi nobeden od njiju ni bil všeč, zato sem ju preprosto ignorirala in odgnala. Nista me pritegnila. Ko sem zaključila s tem fantom, sem bila stara 22/23. Si misliš, tako stara pa se brez izkušnje v ljubezni? Ja, tudi jaz tako mislim. Pa sem nekako zvozila sama. Sama na sprehodih v naravi, razni izletki s starši, ročno ustvarjanje doma ... A to me ni zadovoljilo in me še vedno ne. Tako sem po tem, ko je nehal pisati, tekom študija v Ljubljani začela s stradanjem ... V Ljubljani zame hrana ni obstajala, mogoče kakšen korenček in jabolko ... Redko sendvič ... Pa so kile šle malo dol, a uspelo mi je to le en semester, saj so doma začeli opažati moje spremembe. Imam zelo zaščitniške starše, sem edinka. Pa sem tudi s stradanjem nekako nehala in začela z zdravo telovadbo. Potem pa sem našla novo študentsko delo in preko šefice pred dvema letoma spoznala fanta, v katerega pa sem se res zaljubila. On je ravno končal razmerje, tako da je moja zaljubljenost ostala v meni. Ostala sem tiho in nadaljevala s svojim življenjem. Nakar pa mi le šefica reče, da bi fant rad mojo številko. Bila sem vzvhičena ... Seveda sem rekla ja. Trajalo je kar nekaj časa, da se je opogumil in poklical. Na začetku je bilo vse prijateljsko, tako sem tudi pričakovala da bo, saj mi je na kakšnem 3 zmenku le povedal, da nič ne čuti. V sebi sem se zlomila prvikrat. Pa sem si rekla, ok, bova pa samo prijatelja, tako kot sedaj. Nakar le pride moj rojstni dan, ko so se stvari začele komplicirati. Dal mi je moj prvi poljub. Dal mi je upanje. Dal mi je tisti občutek. A v njem ni bilo zaljubljenosti. Želel je le seks. Ko sva bila skupaj, mi je dal občutek, ko da mu nekaj pomenim. Dotiki, iskrivost, poljubi. Komunikacija je le morda malo pešala, ampak bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe. Ko mi je povedal preko sms-a, da s srcem ni pri meni in da se želi še o tem v živo pogovoriti, sem se zlomila drugič. Pred njim nisem pokazala, kako me je prizadel. Bila pa sem v takem stanju, da bi pristala tudi na to, da sem njegova prijateljica za seks. In tudi sem. Ampak ni dolgo trajalo, ko se je on odločil, da to ne vodi nikamor. Zlomila sem se tretjič, tokrat pred njim. Verjetno je spoznal drugo, a nima moči mi povedati, saj je videl mojo reakcijo, ko sem se zlomila. Bila sem otopela. Postala sem zagrenjena, tečna do staršev, ki sta bila edina ob meni ... Pa sem s časom sedaj to le premagala. Boli še vedno, pa čeprav je več kot pol leta od tega! Pa sploh nisva bila v pravem razmerju! Po štirih mesecih sem ga za moj rojstni dan zopet videla .... Katastrofa .... Naslednji dan je vse prišlo za mano. Cel dan sem prejokala. On pa mi je v sms-u v zahvalo za klepet in pijačo napisal, da me je bilo lepo videti veselo. V sebi sem se parala, trgala pred njim, ko ga nisem mogla poljubiti in objeti. A očitno sem čustva skrila dovolj dobro. Ni videl, kaj se je z mano dogajalo naslednji dan. Verjetno bi bilo boljše, da ga nikoli več ne vidim, ampak kaj, ko vem, da bi rekla ja, če bi me povabil na pijačo. Česa me je tako strah? Ne vem, še sama ne znam odgovoriti. Kako bom zmogla sama, ko bom stara? Kako bom zmogla, ko ne bom imela službe? Trenutno imam službo za določen čas, ki pa se bo kmalu iztekla. Kako bo potem, niti nočem razmišljati. Bojim se tega, da ne bom zmožna poskrbeti sama zase, bom breme staršema. Kaj pa, ko njiju več ne bo? Edinih dveh oseb, ki me prenašata? Želim si pripadnosti nekomu. Da me nekdo objame in mi reče, da me ima rad. Nežnosti. Pa se mi to vse skupaj odmika. Pride dan, ko si rečem, da pač mi ni usojeno. Ampak, zakaj ravno meni ni usojeno? Sem res tako slaba oseba? Še vedno se ne poberem, ves stres mi je prinesel kar nekaj zdravstvenih težav. Še vedno želim shujšati, trenutno s svojo težo 55 kg nisem zadovoljna. Razmišljala sem že tudi o bruhanju, rezanju .... Slednjo sem tudi žal naredila. En rez za vsak mesec odkar sem se zlomila drugič. Sem slaba oseba? Tako slaba oseba, da me noben noče? Zvenim obupano, kajne? Želim si ven iz tega začaranega kroga, pa ne znam. Ne znam navezovati stikov, pridobiti novega prijatelja, kaj šele spoznati koga. Počutim se tako nemočno in ne vem, kako dolgo se bom še zmogla boriti.

Pozdravljena,

ne, ne zvenite obupano in ne, nikakor niste slaba oseba. Kot lahko razberem iz vašega zapisa, si samo zelo želite bližine: družbe podobno mislečih ljudi in predvsem partnerja, s katerim bi lahko delila svoje življenje. Kar so zelo normalne želje, ki jih imamo (skoraj) vsa človeška bitja. In zaradi vaše želje po bližini, ki je kar ni in ni ter vašega strahu pred tem, da bi bila zavrnjena, (zaradi česar si tudi ne upate vzpostaviti stika ali se kasneje v odnosu postavila zase), se je okrepilo vaše prepričanje, da je z vami nekaj narobe. Zaradi česar so se verjetno sploh začele kopičiti tudi ostale težave, kot so nezadovoljstvo z zunanjo podobo.

A z vami ni nič narobe. Celo obratno, vse je ok. Samo potrebovala bi malo pomoči, da vam nekdo pomaga postaviti stvari na pravo mesto in predvsem ponovno vzpostaviti stik s sabo, ki ste ga (verjetno) izgubila že v otroštvu.

PREBERI ŠE
Potrebujete pomoč psihoterapevtke? Pošljite ji vprašanje!

Zato pojdiva lepo od začetka.

Najprej bi z vami želela razčistiti tole: kljub temu, da se vam morda zdi, da drugi ljudje na področju odnosov nimajo težav ter, da ste vi nekakšna črna izjema, ki še ni imela odnosa in ste zato čudna, to ne drži. Mnogi vaši vrstniki se namreč srečujejo s podobnimi težavami, kot jih navajate sama. To je, z vzpostavljanjem in vzdrževanjem partnerskih in pogosto tudi, prijateljskih odnosov.

Na vprašanja odgovarja Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka.
Na vprašanja odgovarja Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka.

Le, da so te težave od posameznika do posameznika nekoliko drugačnee: nekateri morda res nimajo problema navezovati prvih stikov, imajo pa težavo kasneje poglobiti in vzdrževati odnose, medtem, ko se drugi, enako kot vi, srečujejo s težavo navezovanja stika ob spoznavanju (predvsem nasprotnega spola), vendar kasneje z lahkoto vzpostavijo in vzdržujejo globji odnos. Obstajajo pa seveda tudi taki, ki imajo težave na obeh področjih.

A to nič ne govori o njih, kot o osebah, temveč zgolj o tem, da se je tekom njihovega odraščanja zafecljal kup vzrokov, ki so za njih ustvarili oviro na poti do (zadovoljujočih) odnosov. In, kar je potrebno narediti je, ta vozel razvezati. Zato je bistveno razumeti, da gre, ko gre za težave pri navezovanju in vzdrževanju odnosov, za kombinacijo dejavnikov, ki so specifični za vsakega od nas in jih moramo zato pogledati v kontekstu življenja vsakega posameznika. Samo tako lahko ugotovimo, kako je do težave prišlo in jo začnemo odpravljati tam, kjer je nastala. Pri vzroku.

Kombinacija dejavnikov je ponavadi sestavljena iz naše osebnost, odnosov, ki smo jih imeli z najožjimi družinskimi člani tekom našega odraščanja, okolja v katerem smo odraščali, morebitnih travmatičnih dogotkov tekom našega življenja in še nekaterih drugih.

Iz vašega zapisa ne morem razbrati vseh teh podatkov, ki bi jih potrebovala, da bi lahko z zagotovostjo trdila, kaj so razlogi za vašo težavo in kako se jih lotiti, lahko pa jih nekaj zaznam in morda vam bo že to, da jih boste poznala, v korist in pomoč pri soočanju z vašo težavo.

Če greva torej po vrsti:

Prvi razlog, da težje pristopite k ljudem in vzpostavite stik ter, da se jim kasneje zaupate je, kot ste ugotovila že sama, vaša osebnost. Ljudje pri katerih prevladuje introvertiran tip osebnosti, namreč potrebujejo več časa, da navežejo stik, saj so bolj zadržani v odnosih, a tudi potem, ko je ta že navezan, rabijo kar nekaj časa, da se sprostijo in odprejo drugim. Vendar pa introvertirani ljudje, pogosto, tudi ko so enkrat že v odnosih, ne nujno delijo vsega, kar čutijo in mislijo, z drugimi, saj pogosto ne čutijo te potrebe.

Slika je simbolična.
Slika je simbolična.FOTO: Shutterstock

Zato se je pomembno zavedati, da introvertiranost ni slaba lastnost, temveč zgolj način funkcioniranja, ki kaže na to, kako ravnamo v našem življenju: večinoma bolj na notri in v tišini, za razliko od ekstrovertiranih ljudi, ki svoje težave in tudi dosežke ponavadi predelujejo v komunikaciji z drugimi ter navzven.  

Kadar introvertiranost ali ekstrovertiranost, pa tudi katerokoli drugo prirojeno lastnost obravnavamo kot problem, se začnemo boriti proti samim sebi in svoji naravi, s čemer porabimo ogromne količine energije za nekaj, česar v resnici ne moremo spremeniti. Ker do spremembe ne pride, se nato tudimo še bolj in pogosto nam zaradi tega začne zmanjkovati energije na drugih področjih življenja, kar se kaže v zmanjšanju kvalitete le-tega.

Zato boste šele, ko boste lahko sprejela, da ste introvertirana osebnost in je to vaša narava ter, da s tem ni nič narobe, dobila nazaj tudi nekaj te izgubljene energije, ki jo boste lahko porabila za soočanje z druimi težavami, hkrati pa boste v tej lastnosti lahko začela videti tudi določene prednosti, kot je recimo ta, da vam lahko vaš način funkcioniranja, zaradi katerega ste bolj tiha in previdna, prihrani mnogo razočaranj, ki bi jih sicer lahko doživela, če bi v odnose vstopala bolj impulzivno in odprto. Pa tudi, da vam prav ta osebnostna lastnost omogoča zavzemati določeno distanco do dogodkov okoli vas, saj ste bolj nagnjena k opazovanju in ne toliko k akciji, kar vam bo v življenju tudi lahko prineslo nekatere pozitivne izzide.

Biti introvertiran je, če jo lahko sprejmemo, zelo dragocena lastnost, ki nam v življenju lepo služi.

Če pa odštejemo to naravno zadržanost, ki je del vaše osebnosti in je ni možno spremeniti, je iz vašega zapisa razvidno tudi, da se soočate predvsem s strahom pred zavrnitvijo, na kar kaže vaša nezmožnost, da bi zasledovala svoje želje in vzpostavila stik z ljudmi, s katerimi si želite biti v interakciji ter tudi, da bi, ko ste enkrat že v stiku z njimi, zavzela svojo pozicijo in povedala, kaj si želite in česa ne.

Ta strah pa je, za razliko od introvertiranosti problematičen in bi bilo potrebno pogledati iz kje izhaja, saj vas omejuje pri tem, da bi polno živela svoje življenje.

Delno verjetno izvira iz vašega stila navezanosti (to je stil, ki ga razvijemo v odnosu z našimi starši v naših najzgodnejših letih življenja), delno pa iz slabe samopodobe, ki je posledica tega stila in prav tako rezultat odnosne interakcije z našimi skrbniki in okoljem v najzgodnejših letih.

Če na kratko pojasnim, stil navezanosti se razvije na podlagi načina, kako so naši starši v odnosu z nami oz. kako dobro so bilio "uglašeni" na nas: če so bili zanesljivi, so poskrbeli za naše najosnovnejše potrebe, nas znali pomiriti, ko smo bili vznemirjeni in nam vzbujali občutek, da smo dobri tudi, ko se ne obnašamo, kot bi od nas pričakovali, bomo kot otrok razvili varni stil navezanosti, pri katerem bomo živeli v prepričanju, da so odnosi za nas varni, saj nam bodo bližnji na razpolago, ko jih bomo potrebovali tudi, če nismo po njihovi meri. S tem dobimo osnovno zaupanje v to, da smo dobri že samo s tem, da obstajamo in se ne rabimo posebej truditi za naklonjenost drugih.

PREBERI ŠE
Potrebujete pomoč psihoterapevtke? Pošljite ji vprašanje!

Če smo imeli tako izkušnjo v otroštvu, bomo lahko brez strahu vzpostavljali odnose z drugmi tudi kasneje v življenju, saj bomo zaupali, da nas ljudje ne bodo namerno prizadeli ali zapustili. Kadar pa v nasprotju s tem starši ne znajo prepoznati naših (otrokovih) potreb in jih ne znajo zadovoljiti, spregledajo naše želje ter nas odvračajo od izražanja čustev ali nas za to celo kaznujejo. Pa tudi, če so do nas pretirano zaščitniški ali celo nasilni, bomo razvili ne-varni stil navezanosti, pri katerem verjamemo, da odnosi niso varni in, da nas bodo ljudje prizadeli ali zapustili, če se ne bomo ravnali po njihovih smernicah. Z zagotovostjo si sicer ne bi upala reči, kateri stil je vaš, ker imam za to premalo podatkov a ker pišete, da se na ljudi, ko jih enkrat spustite blizu, hitro in močno navežete bi rekla, da gre pri vas za preokupiran stil navezanosti.

Gre za ne-varen stil navezanosti, za katerega je značilno, da se počutimo malo vredne in se zato oklepamo drugih (v otroštvu staršev, kasneje pa drugih oseb, predvsem partnerja) z nepotešljivo potrebo po priznavanju. V ozadju tega stila navezanosti namreč ždi občutek, da nas bodo ljudje, če ne bomo ravnali "pravilno" zapustili. Zato se jim trudimo na vsak način ustreči in smo pripravljeni ravnati tudi v nasprotju s svojimi željami in potrebami. Vse, da ne bi izgubili teh za nas pomembnih odnosov. Slednje je, kot razberem iz vašega zapisa, eden izmed načinov, kako sama ohranjate odnose, saj omenjate, da sta bila že dvakrat v odnosu s fantoma, za katera ste počela nekaj, česar si sama pravzaprav niste želela.

Tu pa se dotakneva tudi vaše slabe samopodobe, s katero se soočate.

Slaba samopodoba pomeni, da nimate občutka lastne vrednosti oz., da je ta slab. Ne verjamete, da ste vredna že samo s tem, ker obstajate saj ste prepričana, da morate nekaj narediti ali spremeniti, da vas bodo ljudje imeli radi in, da bodo ohranili odnos z vami.

Slaba samopodoba je vedno posledica negativnih izkušenj našega odnosa s starši in tudi vrstniki tekom odraščanja, ki so lahko zelo raznolike: lahko gre za "težje" stvari, kot so zloraba, fizično nasilje ali zanemarjanje lahko pa tudi za klasične vzgojne "kikse" kot so, na eni strani pretirano kritiziranje, previsoka pričakovanja ter pomanjkanje pohval ali potrditev, na drugi pa pretirane in nerelane pohvale in potrditev.

Samopodobo manjša vse, kar otroka oddaljuje od realne slike o sebi in s tem od svojih občutkov.

Med tovrstne slabe izkušnje lahko spadajo tudi pretirano zaščitniški starši, ki jih omenjate, saj s takimi starši otrok ne dobi prave priložnosti, da bi raziskoval svoje meje, želje, sposobnosti in posledično dobil realno sliko o sebi ter o tem kdo je ter česa je zmožen. Nasprotno, otrok dobiva sporočilo staršev: "Ne zmoreš.", "Zate je to prenevarno.". Otrok začne ta sporočila jemati za svoja in zato kasneje v življenju ne upa reskirati, saj ne verjame, da ima tiste lastnosti, ki bi mu pomagale premagati izzive. Ker se preprosto ne pozna dovolj dobro.

Ravno to pa je bistvo dobre samopodobe, torej, da se dobro poznamo, da vemo kdo smo, kako odreagiramo, česa si želimo in česa ne, saj le tako lahko zaupamo vase, ko smo soočeni z izzivi.

In ravno zaradi pomanjkanja tega stika s sabo, začnemo izumljamo nove načine, kako poiskati dober občutek v odnosu do sebe in z drugih. Eden od načinov je vsekakor, ustrezati drugim, tudi, kadar to ni v skladu z našimi žejami in počutjem.  Drugi pa je ta, da se pogosto začnemo pretirano ukvarjati s svojo zunanjo podobo, saj nam to predstavlja morebitno razrešitev naše težave: "Če bom na zunaj izgledal dobro, bom zadovoljen s sabo.".

A na žalost ne eno ne drugo ne deluje, zato se ponavadi težave začnejo poglabljati, ko ugotovimo, da nam ljudje, kljub temu, da se za njih (pretirano) trudimo (in gremo čez vse svoje meje), niso naklonjeni nič bolj. Ter tudi da hujšanje, odrekanje hrani, pretirana telovadba, plastične operacije ali kaj drugega, ne pomaga k boljšemu občutku v naši notranjosti.

Zato je edini zdrav način, kako se lahko lotimo težave s slabo samopodobo in samozavestjo, da ponovno poiščemo stik s sabo in začnemo ravnati v skladu s svojo pravo naravo. To pa lahko naredimo izključno tako, da v vsakodnevnih situacijah raziskujemo, kdo smo, kaj si želimo in česa ne.

Začnemo lahko s preprostimi vprašanji, ki si jih zastavljamo čim večkrat dnevno: od trenutka, ko vstanemo, do tistega, ko gremo spat, torej ko jemo kosilo, ko smo v službi, se družimo s prijatelji ali sedimo na kavču, pa tudi med športno aktivnostjo, na sprehodu...

Postavljamo si vprašanja kot so: "Mi je to, kar se dogaja, ok?", "Si tega sploh želim?" , "Česa si želim?", "Kaj čutim v zvezi s tem?" , "Kaj bi sedaj počel-a?",...

Naslednji korak pa je seveda, da začnemo na ta vprašanja reagirati: če je odgovor na vpašanje "Ali mi je to všeč?": "Ne!", se odstranimo iz situacije, ki nam ne ustreza, povemo ljudem, ko nam kaj nam ni všeč, prenehamo z aktivnostjo ali zavrnemo hrano itd...  in obratno, če je odgovor "Da.", gremo za tem, da si željo ali potrebo uresničimo (če to seveda dopuščajo okoliščine).

Sčasoma tako lahko vzpostavimo kvaliteten odnos sami s sabo, saj se s takim preizpraševanjem dodobra spoznamo, ugotovimo, kdo smo, kakšne so naše želje, kaj nam ustreza in kaj ne. Začnemo se bolje poslušati in ravnamo v skladu s sabo ter prenehamo početi stvari, ki so v nasprotju z našim počutjem in željami.

Slika je simbolična.
Slika je simbolična.FOTO: iStock

S tem pa se postavimo na trdne temelje, s katerimi pride tudi pogum, da se soočimo s situacijami, ki smo se jih v preteklosti bali in izogibali, saj zaradi občutka trdnosti v sebi, močneje zaupamo vase in v svoje zmožnosti, da bomo lahko premagali vse izzive, ki nam jih prinaša življenje. Ko enkrat stojimo na tako trdnih temeljih pa odpade tudi cel kup naših strahov, zato povabiti fanta na pijačo in tudi povedati mu, da smo za resni odnos ali pa ne želimo odnosa, za nas ne predstavlja več problema.  

Veliko torej lahko za svoje boljše počutje naredite sama, s tem, da si vzamete čas in začnete raziskovati, kdo pravzaprav ste, kaj hočete in česa nočete, s preprostimi vprašanji, kot sem jih navedla zgoraj. Seveda boste potrebovala kar nekaj časa, da si boste lahko odgovorila nanje in, da vam bo to prišlo v navado, ampak dolgoročno je to lahko učinkovita pot iz težav, s katerimi se soočate.

Vendar pa bi vam, kljub temu, da se projekta lahko lotite sama, glede na vaš zapis svetovala, da si poiščete tudi strokovno pomoč psihoterapevta. Težave, ki jih naštevate so namreč seštevek več dejavnikov, kot sem omenila že na začetku in bi vam zato pomoč strokovnjaka bila v veliko korist, da pravilno osvetlite vašo situacijo ter se lotite tudi tistih vprašanj, ki so vezani na vašo preteklost. Predvsem pa zato, ker je že odnos, ki bi ga vzpostavila s svojim terapevtom, sam po sebi zdravilen.

Med terapevtom in klientom se namreč vzpostavi kvaliteten in zdrav odnos, v katerem se klient uči, kako biti v odnosu in ima v njem priložnost preizkusiti tiste oblike vedenja, ki se mu morda v vsakodnevnih odnosih zdijo preveč strašljivi. Kasneje, ko se klient počuti dovolj varnega, lahko ravno te izkušnje prenese tudi v druge, zanj pomembne odnose v vsakodnevnem življenju, kar je neprecenljiva izkušnja. In menim, da bi bila ravno taka izkušnja prava podpora za vas, da boste okrepila svojo samozavest, zgradila dobro samopodobo in v prihodnje, brez strahov, vstopala v odnose! Predvsem pa, ker verjamem, da bi v takem odnosu spoznala, da ste že ok!

PREBERI ŠE
Potrebujete pomoč psihoterapevtke? Pošljite ji vprašanje!