'Ko je bil pijan, je podivjal in se verbalno znašal nad nami.'

Saša Golob
03.07.2019, 7:37
0
Na terapijo je prišla gospa stara nekaj čez 30 let. Urejena, na videz zelo samozavestna, uspešna v svojem poklicu, finančno preskrbljena, s svojim avtom in svojim stanovanjem. V sebi pa tako zelo osamljena, nesrečna in ranjena. Dnevno si zastavlja vprašanja, kaj je z njo narobe, zakaj nima družine kot večina njenih vrstnikov, ali bo res vse življenje ostala sama? Prepričana je, da v kolikor ne bo igrala popolne ženske, je nihče ne bo zares maral. Nevredna ljubezni, nič na njej ni lepega in pristnega, torej je nihče ne bo imel rad – to je njeno močno prepričanje. Strah in tesnoba, pod vsem skupaj pa globoka, močna žalost, ki se skriva za uspešno kariero in lepimi oblekami.

Počasi sva skupaj predelali, kaj se ji je dogajalo v preteklosti, kakšno je bilo njeno otroštvo. Po pripovedih njene mame, je oče že v času nosečnosti ni sprejel. Vrgel je partnerko po stopnicah, jo boksal v trebuh in izvajal grozljivo nasilje. Ko se je deklica rodila, se je vse skupaj samo še nadaljevalo. "Veste, moj oče je bil težek alkoholik. Ko je bil pijan, je podivjal, se verbalno znašal nad nami. Mama se ga je bala, ni zmogla postaviti meje in nas zaščititi." Vse skupaj je zgodovina, oče je pokojen, vendar strah in teror v njenem telesu ostajata. Kadar se ji približa kakšen moški, jo začne dušiti, doživlja panični napad. Tako zelo močan je telesni spomin. Telo ne pozabi nasilja in vedno znova opominja, da globoke rane niso pozdravljene, da solze niso izjokane, da krivica še vedno močno boli. Strah, ki hromi in ji ne dovoli intimne zveze z moškim, je močnejši od srčne želje biti z nekom povezana. Mir, spoštovanje, ljubezen, zaupanje so ji tako tuji pojmi, da je prepričana, da zares ne obstajajo. Svet je krut, ljudje so zlobni, ki te izkoristijo, prizadenejo in na koncu zavržejo. Moški so zanjo največja nevarnost in ko ji je nekdo končno postal zares všeč, se ga je oklenila kot zadnje rešilne bilke. Moški se je ustrašil, ni zdržal njenega hrepenenja po zlitosti, ni razumel njenih ran, zato je pobegnil. Znova razočaranje, občutek zapuščenosti, stara bolečina in potrditev, da se na moški svet ne moreš zanesti. To je le ena izmed mnogih zgodb odraslega otroka alkoholika.

Slika je simbolična.
Slika je simbolična.FOTO: Thinkstock

In kakšno delo naju čaka v terapevtskem procesu? Čisto počasi bo treba začutiti in priti v stik z bolečino, se povezati s telesom. Potreben bo čas, gora sočutja ter spodbude, da se bo notranje doživljanje počasi začelo pomirjati. Stik z resničnostjo in nove izkušnje ji bodo pomagale razbliniti prepričanje o tem, da so vsi moški nevarni. Ozavestiti bo treba odvisnost očeta in soodvisnost mame, ki se lahko prenaša iz generacije v generacijo. Poiskati bo morala svoje notranje bistvo, kako dragocena je in vredna ljubezni že zgolj zato, ker obstaja. Sama sebi in svoji notranji, ranjeni punčki bo postala zaveznica, tolažnica ter funkcionalna odrasla oseba, česar njeni starši žal niso zmogli. Najprej bo zgradila zdrav odnos sama s sabo, začutila lastno vrednost in moč, da postavi meje, ko jih bo kdo želel prekoračiti. Nato pa se bo lahko odprla odnosom navzven, ter razvila varno socialno mrežo z drugimi ljudmi. Veliko dela, vendar je vredno vztrajati.

Pregovor pravi: "Kjer je volja, tam je pot." Pri tej ženski, recimo, da ji je ime Tina, volje ne primanjkuje. Trdno je odločena, da želi opraviti z bolečo preteklostjo, se rešiti okov preteklih generacij in zaživeti življenje s polnimi pljuči ter si morda nekoč ustvariti varno, ljubeče in mirno družinsko gnezdo. Tinina zgodba je polna upanja in njen pogum je lahko za zgled vsem, ki so prestali podobno nasilje v primarni družini.

Stop nasilju nad ženskami
Stop nasilju nad ženskami

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.