Svet je poln negativnih dogodkov, zgodb, informacij. Človek dobi občutek, da se lepe stvari sploh ne dogajajo več. Zato smo se na zadovoljna.si odločili, da spodbudimo vse pogumne ženske, ki ne klonejo pred ovirami, ki jih prednje postavlja življenje, da z nami delijo svoje pozitivne zgodbe in morda navdihnejo vse tiste, ki jim v življenju primanjkuje optimizma. V slogu 'ženske zmoremo vse ...' Tanja Vrbnjak nam je zaupala svojo življenjsko zgodbo.
Odkrila sem jo popolnoma po naključju
Več o Tanjini zgodbi in njenem boju z boleznijo pa v prispevku iz oddaje SVET na KANALU A.
Nekega dne sem med samopregledovanjem dojk zatipala bulico, za katero sem mislila, da bo čez čas preprosto izginila. Verjela sem, da gre zgolj za enega izmed stranskih sindromov menstrualnega cikla, zato sem se odločila nekoliko počakati. Vendar na bulico, ki sem jo začutila na desni dojki, nisem pozabila. V službi sem v tistem obdobju po naključju sodelovala s stranko, ki se je ukvarjala z medicino. Razložila sem ji svojo situacijo in še istega dne sva naredili ultrazvok. Ugotovila je, da gre za trdo tkivo, zato so bile potrebne nadaljnje preiskave. Napotila me je v UKC Maribor, kjer so mi potrdili, da gre za rakasto tvorbo v velikosti 2,3 centimetra.
Druge možnosti preprosto nisem imela
Ob taki novici si rečeš, da se kaj takega tebi ne more zgoditi. Priznam, da sem v prvem trenutku, ko so mi povedali, da je to rak, pomislila, da se mi to dogaja z nekim namenom. Sprejela sem ga kot darilo, ki mi prinaša navodila, da moram nekaj v življenju spremeniti in da se moram stvari očitno lotiti na drugačen način, kot pa sem to počela v preteklosti. 'Gremo dalje. To je treba urediti,' sem si rekla. Svojo izkušnjo sem vzela kot projekt in nisem dopuščala možnosti, da bi mi spodletelo. Strah me je bilo mogoče zgolj na začetku, ko sem morala z boleznijo seznaniti tudi tiste, ki jih imam rada in ki mi predstavljajo pomemben del življenja. Vseeno pa sem bila tako optimistična, da sem vedela, da moram naprej. Nisem si dopuščala drugačnega mišljenja. Edino, kar sem storila, je bilo to, da o svoji bolezni nisem takoj spregovorila z ljudmi okoli sebe. Želela sem razčistiti sama s sabo in se prepričati, da je zmaga moja edina možnost, ki me lahko reši in da druge možnosti preprosto ni.
Bala sem se odzivov drugih
Naredila sem tako, da družine na začetku sploh nisem vpletala. Vse se je odvijalo tako hitro. 19. decembra lansko leto so mi določili diagnozo, 4. januarja letos pa sem že ležala na operacijski mizi. Svojim staršem sem novico povedala šele po drugi kemoterapiji, enako svojim prijateljem. Želela sem se prepričati, kako in kaj. Enostavno si nisem znala predstavljati, kako bi lahko imela ob sebi še toliko ljudi, za katere bi se obremenjevala, kako se bodo odzvali na mojo bolezen. Želela sem si, da sem stabilna, da stvar lahko izpeljem naprej. Bolj mi je bilo neprijetno, kako bo to sprejela moja okolica kot pa jaz sama.
Želela sem si, da bi bilo že konec ...
Proces kemoterapije je bil izjemno naporen. Lahko bi jo opisala tudi kot najhujšo stvar, s katero sem se soočila v svojem 36 let dolgem življenju. Najbolj je trpela moja psiha. Prišla sem tudi do tiste faze, ko mi je bilo tako zelo slabo, da nisem imela volje preprosto za nič. Želela sem si, da bi bilo že konec, pa ni bilo ... Med peto in šesto kemoterapijo sem se težko borila sama s sabo. Vendar nisem obupala. Po operaciji me je čakalo šest ciklov kemoterapije. Danes sem na polovici. Imela bom 30 obsevanj in v prvem tednu avgusta letos naj bi se moje zdravljenje tudi zaključilo. Upam, da za vedno.
Danes dajem prednost sebi
Vendar je minil tudi občutek nemoči. Sem zelo aktivna in s prijateljicami imamo svoj humanitarni klub Unija. Vedno smo ogromno prispevale za ljudi, ki so potrebni pomoči in organizirale dogodke, ki bi lahko pripomogli k bolšjemu življenju žrtev. Vendar to je bila zame največja preizkušnja, saj sem se morala naučiti umiriti in poskrbeti zase. Na prvo mesto sem morala postaviti sebe in ne drugih. In priznam, s tem sem imela zelo veliko težav. Življenje se mi je obrnilo na glavo. Danes dajem prednost sebi. Najprej sem jaz in potem vse ostalo, saj ugotoviš, da stvari tečejo svojo pot, tudi če tebe ni. Nisi nepogrešljiv, temveč zamenljiv … in vse gre naprej. Zato danes ogromno časa posvetim sama sebi, svoji družini, prijateljem in ljudem, ki jih imam okoli sebe rada. Spremenila sem kvaliteto življenja. Prav tako sem se odločila spremeniti prehrano in svoje pogled na svet. Zaradi vpliva kemoterapije na moje telo moram veliko časa posvetiti tudi počitku, vendar zdaj sem se s tem tudi sprijaznila. Tako pač je. Najprej moram poskrbeti zase, za svoje telo in počutje, aktivnosti pa so trenutno na minimumu. Stranski učinki bodo prisotni še nekaj mesecev, vendar trenutno nimam izbire.
Neprijetni trenutki
Pred kemoterapijo sem imela vedno enako proceduro. Zjutraj sem vstala, se napotila v zdravstveni dom, dala kri, nato pa sem odšla domov ter se nekoliko spočila in se psihično pripravila na naslednji izziv, pred katerega me je postavila bolezen. Imela sem težave predvsem z rdečo barvo. Še danes je ne morem videti, saj me spominja na neprijetne trenutke.
Sprejmite jo kot darilo
Vsem ženskam predlagam, da začnejo s samopregledi dojk. To je dober način, da lahko morebitno bulico odkriješ, še preden je prepozno. In če podobna situacija doleti tudi vas, jo sprejmite kot darilo. Tako sem storila tudi sama, pa čeprav je včasih težko, saj imaš otroke in družino. Včasih se je treba preprosto ustaviti in pomisliti nase. To te spremeni … pretrese te do kosti, vendar začneš živeti drugače. Vsak trenutek ceniš in ga živiš. Zdi se mi, da smo se ob vseh težavah in krizi prenehali smejati. Vendar vsak nasmeh, ki ga podarimo, tudi tistim, ki jih ne poznamo, lahko polepša dan.
