Živjo vsem skupaj. Jap ,dejansko sem res boljše v petek sva se oba prisilila v sila iskren pogovor, no, jaz sem njega nekak na lep način pripravila do pogovora. In je govoril, govoril, govoril... Kako dober občutek je, ko lahko spraviš vse iz sebe Sedaj sva v fazi, da vsak počisti v svoji glavi kar je treba (ker je res treba!), potem pa bova videla... Nič prehitevanja dogodkov, samo prepustila se bova pa bo čas pokazal svoje.. In trenutno sem dejansko res vredu, kot že dolgo ne Če ne drugače- pojasnila sem mu vse svoje strahove, svoje težave, vse, kar me moti, VSE!! In verjetno je to posledica and I like it a lot

v-e-s-n-a: Hvala za to lepo gesto

Prebrala sem celo temo... z marsičem se lahko poistovetim, kot verjetno vsaka oseba s svojimi dobrimi in slabimi izkušnjami :/
Kako si zdaj, bimbolina? Se ti je življenje obrnilo na bolje? Upam, da se je!

bravo olympias lepo si napisala.pa se čist strinjam s tabo

Bimbolina,samo da si OK.No,vidiš,da je šlo na bolje.
Olympias,napisala si čist življenjsko.
Lp

Bom še jaz opisala svoj primer (me preveč srbijo prsti) .... ki pa ga ni treba razumet kot jamranje, temveč kot odgovor, zakaj sem nad ljubezenskimi razmerji obupala, zame več ne obstaja in sem se pred kratkim povsem odločila za samsko življenje, ki ga bom posvetila predvsem sebi. Se pač ne bom usmerjala več na ljubezen in iskanje le-te (morebiti sem se rodila v napačnih časih,), temveč le nase, svojo kariero, izobrazbo, svoje želje, interese, hobije. Dopuščam pa možnost, da pa morebiti kdaj najdem sorodno dušo in moškega, s katerim bom kompatibilna ki me bo cenil takšno, kot sem (tu je mišljeno predvsem karakterno). Ničesar ne idealiziram, želela pa sem si samo neko zdravo partnersko razmerje, ki me izpopolnjuje, ne pa onesrečuje in jemlje moj lastni jaz.


Pa ne tega razumet kot napada na vse moške in posploševanj (ker vem, da obstajajo tudi nesrečni moški, ki trpijo zaradi žensk), vendar sama pač lahko govorim predvsem z ženske perspektive, ker sem sama ženska :-)

Obstajajo ženske, ki prav tako trpijo v zvezah, podobno kot sem jaz - s to razliko od mene, da pač v njih vztajajo in raje trpijo, samo da imajo moškega.

No, jaz sem ena tudi ena izmed tistih, ki ji ljubezen in življenje v dvoje ogromno pomeni, moškega sem sposobna sprejemati z vsemi prednostmi in napakicami vred brez očitkov, znam biti pozorna, strasta in nežna in ne \'\"kr neki\'\", pa vseeno nimam sreče v ljubezni. Ravno nasprotno, v vsaki resnejši zvezi sem trpela bodisi fizično bodisi psihično nasilje (predvsem to) in manipulacijo, to, da se me ne ceni dovolj. da se me \'\"špika\'\". Morda sem premalo postavim nazaj, kaj vem ... Ni problem, da ne morem dobiti moškega - problem je v tem, da so vsi svoje vedenje po nekaj mesecih spremenili na slabše. Sama sem postajala kvečjemu vedno bolj ljubeča, bolj skrbna partnerka, oni pa ravno obratno.

Pravzaprav so vse moje resne zveze potekalo po tem vzorcu (in še do danes mi mi jasno, kako je do tako šokirajočih sprememb sploh prišlo):

Prvih par mesecev ( do maksimalno 6): Izredno lepa zveza, ljubeča, polna pozornosti in medsebojnega spoštovanja (ki zame pomeni osnovo ljubezni). Sprejemanja - sprejemanja prednosti in slabosti drug drugega. drug drugevu pomagava pri težavah, se podpirava in razumeva. Manjši konflikti so konstruktvino razrešeni. Drug drugemu nisva kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar bo obdržalo ljubezen kar tako samoumevno iz megle, temveč kot nekaj, za kaj se je potrebno tudi nekoliko potruditi. Se zavedati, da je tudi partner samo človeško bitje, nepopolno (tako v karakternem in vizulnem smislu), in mu zaradi tega ni treba očitati, kaj šele zaničevati.

Po tem začetnem, solidnem obdobju (ki zame pomeni zdravo partnersko razmerje, ki te izpopolnjuje, ne pa onesrečuje) pa se mi je začelo dogajati, da sem moškemu postala kot nekaj samoumevnega. Kot da nisem več človek, temveč nek robot, lutka, ki mora biti vedno nasmejana, živahna, plesoča okrog ljudi in lepa (tudi, če sem recimo prehlajena ali neprespana zaradi izpitov). Za tovrstne banalne \'\"spodrsljaje\'\" so imeli povedati kup očitkov in gnjavili. Sama bi recimo v takih primerih partnerja razumevajoče podprla, ne pa mu še oteževala situcije ali problema. Začeli so potencirati vse moje lepotne in karakterne \'\"napake\'\" . To, kat so prej hvalili in jim je bilo lepo, jih je naenkrat začelo motiti in so forsirali, naj popravim. Skoraj vsi so očitke metali na mojo mirnost; češ, da sme premirna, preveč zadržana v družbi itd. In da zaradi tega nisem zanimiva. Da sem brezvezna. Nihče ni tega sprejemal - za razliko od njih pa sem jaz vse njihove karakterne nepopolnosti sprejela. Povedala sem sicer, kaj me moti, nikogar pa nisem forsirala. Nihče ni cenil več moje pomoči in podpore (npr, koliko noči sem včasih prebedela, da sem enemu prevajala angleščino, enemu sem celo pomagala najti službo, rešiti težave z aknami s tem, da sem mu kupila prave izdelke itd itd).

Vizualno: skoraj ni bilo dela telesa na meni, ki ne bi bil skritiziran (pa čeprav jim je bil na začetku kao všeč): kratkih hlač ne smem nosit, ker imam baje presvetlo polt; določenih majčk ne smem nosit, ker imam premale joške; tele kavbojke mi ne bojo pasale, ker imam baje premalo sočno ritko; tisto materino znamenje na bradi bi si lahko dala odstranit, variiranje med očitki, da sem enkrat presuha, spet drugič predebela - nikoli ni bilo prav; ker se mi lasje kodrajo, bi jih mogla kar naprej nositi v čopu itd itd. In gnavljenje. In gnavljenje. Pa mi na splošno gledano nič ne manjka. Še dobro, da sem prišla do tega spoznanja.

Po teh zvezah sem velikokrat izgubila samo sebe, minimalno samospoštovanje in zelo trpela. Zaprla sem se vase. Nisem si upala iti med ljudi po več mesecev. In zato, ravno zato sem ugotovila, da sem veliko srečnejša, bolj nasmejana brez moškega, ker raje sem samska, kot pa da trpim v zvezi in izgubljam samozavest (tako kot se nekaterim ženskam dogaja). Še dobro, da se danes toliko cenim, da se zavedam, da sem vredna kaj boljšega, bolj osrečujočega. Ali pa morda zahtevam preveč, če si želim neko zdravo, kompatibilno in osrečujoče partnersko zvezo. Ali pa sem se rodila v napačnih časih. Blagor tistim, ki vam je to uspelo.

, preveč zadržana v družbi itd. In da zaradi tega nisem zanimiva. Da sem brezvezna.
Nizko celni. Oni ne vidijo lepote v mirnosti, zadrzanosti, ker so njihovi cuti otopeli da bi razumeli zivahnosti v njej..

Nisi se rodila v napačlnih casih.

Vidim pri sebi podoben vzorec. iN ja tudi jaz bom brez partnerke.. no, ce je kdaj na poti srecam.. drugace pa se posvecam sebi in delam kar me veseli.


Ne skrbi, alexeja. nsii sama. In vse bo ok. Bodi kar si.

zate bi rekla mogoče to.....če veš, da si na začetku veze bila to kar si tudi bila kasneje potem je ok, če pa veš, da si na začetku veze bila drug človek imela masko potem veš kaj moraš spreminjati.

Tako kot si sama napisala, blagor da imaš v sebi zavdeanje, da si boljšega človeka zaslužiš kot pa si imela dosedaj in tudi prišlo bo tako, da ga boš dobila. Moja frendica je včasih rekla, Dreka je veliko na cesti, da se ga še moraš izogniti.......tako da veselo naprej in vsak pisker ima svoj pokrov zakaj pa še ti svojega ne bi našla.

O,Alexeja,mislim,da si rodila čist v pravem času.Samo do sedaj si pač izbrala napačne fante.
Če te kaj tolaži,jaz pa celo življenje izbiram napačne prijatelje.
Imam pa srečo v ljubezni.
Verjamem, da se bo tudi tebi odprla ena lepa zveza z nekom.Ponavadi je to takrat,ko si najmanj predstavljaš.Preprosto se zgodi!
Lepo mi bodi! Pa Lp!

Oh, kolikokrat sem si že rekla .... Zdajle pa me je končno doleletela sreča, pa nisem pričačakovala .... Nato pa čez par mesecev vse mine. Seveda, ko sta 2 nekaj časa v zvezi, se razkrijejo tudi napake drugega, tako kot so se moje in tudi njihove. In mi je žal, če ne ustrezam takemu tipu, če me moški ne ceni takšne, kot sem, in se začne grdo obnašat, čao pero ,,,

No, skratka, jaz ne nameravam in ne bom igrala vseupajoče, na vsa moška kolena sedajoče, najbolj glasne in pozornosti lačne 24-urne živahnice, ki bo kar naprej zabavala, se smehljala in spravljala v smeh - malo karikiran (če je to največ in najbolj zanimivo, edino seksapilno in edino spoštovanja vredno, kar šteje pri moškem spolu) - ampak bolj kot ne so vsi, ki sem jih spoznala, taki - tudi tisti, ki na začetku trdijo, da jim je umirjen značaj kul in kvečjemu še bolj zanimiv.

Največji štos pa je v tem, da same sebe sploh ne vidim tako pretirano mirne, kakor so me prikazali moški - srečujem še dosti takih, ki so še dosti bolj umirjene, 10krat manj ali nič negovorijo in totalno resne (meni se lih kontra zdi, da kar dosti govorim) in se tud znam , bit za fore pohecat in bit igriva .... Edino kar je, da pač ne silim v ospredje in tega ne pokažem vedno, vsakemu in v vseh situacijah.

v čem je pa potem tvoj problem...jaz ga ne vidim