Živjo,
na ogromno forumih sem iskala, če ima kdo podobne težave kot js, pa nisem nič podobnega zasledila...no, hvala bogu, saj nikomur ne privoščim, da bi se mu dogajalo kar se na žalost dogaja meni.Z fantom sva skupaj dve leti in zelo se imava rada.A problem nastane pri njegovih.Ko sva se spoznala sem js začela hoditi k njemu na njegov dom, kjer so njegovi starši in mlajša sestra in imajo veliko hišo. Moji pa stanujejo v stanovanju in ker nas je kr dosti nisva imela priložnosti biti pri meni, ker js še svoje sobe nisem imela.Z njegovo mamo sma se kr dobro razumeli, čeprav nikoli ni posebej kazala, da me ima rada, njegov oče pa je čisto druga pesem,on z mano sploh ne spregovori.Ker je moj fant že skoraj na začetku nakazal, da se z očetom ne razumeta najbolje, sva se odločila, da vzameva v najem stanovanje in greva na svoje.In tako je bilo tudi eno leto, bilo je super in lepo sva se razumela midva in pa tudi z njegovo mamo.Njegov oče z nobenim od naju ni spregovoril tudi, ko sva prišla na nedeljsko kosilo.Nato je prišlo do hude denarne krize in zaupala sva se njegovi mami, ki je sklenila, da nama bo oče posodil tistih par sto eurov.
Ko ga je pred nama vprašala, če ima kaj denarja za posodit, da pač moj fant, že dolgo ni dobil plače je oče odgovoril, da nikakor ne bo posajal denarja, ker ga nima.Mimogrede pa naj povem, da zelo lepo zasluži.Nakar sva tisti dan odšla, jaz tako ali tako do konca in kraja osramočena, ker nisem navajena, da bi si mogla sposojat denar, sploh pa ne od nekoga, ki me ne mara.Naslednji dan je klicala njegova mama, da je oče posodil denar in ker sva bila že krepko v položnicah in je že par dni nazaj potekla registracija za avto je fant odšel domov po denar.

Nato je šlo le še na slabše, fant je izgubil službo,jaz pa sem hodila v šolo.Če ne bi bilo mojih bi bila večkrat lačna.
Nato naju je tašča pregovorila naj se vendarle vrnema domov k njim in dokončama vrhnje nadstropje, da bova imela svoje prostore.Odločili smo se, da prosimo tasta. če lahko pridema nazaj domov in ni pustil, na kar ga je moja tašča le pregovorila.Ko se danes spomnim nazaj, ne vem kaj mi je sloh bilo, da sem dovolila kaj takega, stisnila bi zobe in ostala na svojem pa ne bi bilo mojega trpljenja in živcev, ki sem jih izgubila zaradi te stvari.

Na koncu je le popustil in sva se lahko preselila nazaj.Mi kdo verjame ali ne, to so bili najhujši trenutki mojega življenja.
Mislila sem že, da je popustil in da me ima rad, ko se je lotil in sam (tast) položil vsa tla v gonjem nadstropju in opremil kopalnico, da sva bila čisto zase.Vse ostalo so bolj ali manj prispevali moji in pa seveda midva.
A sem se zmotila nikoli me ni maral in me verjetno tudi ne bo, nikoli se ne pogovarja z mano, mi ne pogleda v oči, skratka verjetno me sovraži.
Kot pika na i pa je bil nek dogodek, ki ga je zrežirala njegova mlajša sestra, ko sem neko nedeljo hotela odpeljati mojega psa(ki sva ga takrat pripeljala s seboj) k mojim na vikend.Jokala se je mojemu tastu, češ, da je pes njen in da naj mi reče, da ga ne smem odpeljati nikamor.In to je res storil, začel se je dreti na mene, da psa nimam kam vozit, če ga pa odpeljem se ne rabim vrnit.Poleg tega me je zraven še fajn ozmerjal, sama pa sem bila tako šokirana, da sem spustila psa na tla in začela na glas jokati, kot majhen otrok.Nisem navajena, da kdo dela tako z mano, sploh, da me kdo žali, vedno sem bila priljubljena in vsi me imajo radi.Vsi, razen njegovi.To mi je pa zelo pomembno.

Rabim ogromno nasvetov in tudi kakšno tolažbo, ker sem res že na koncu z živci.Zelo mi je pomembno, da se razumemo, ker so njegovi starši in pa seveda, ke živimo pod isto streho.Dogodkov je seveda bilo še zelo veliko a če bi vse pisala, bi bil že pravi roman.Vedno pa je bilo tako, da js do tasta nikoli ampak res nikoli nisem bila nesramna ali kaj podobnega, ravno nasprotno.

Razmišljala sem, da me mogoče ne mara zato, ker mu do danes denarja, ki nama ga je takrat pososil še nisva vrnila, kajti samo moj fant hodi v službo, js hodim še v šolo, ki si jo po vrhu še plačujem.Delala sem dokler nisem resno zbolela.Zdaj se mi je stanje že izboljšalo a službe za enkrat še nisem našla.Niti ne vem kako bi bilo, če bi jo in ali bi utegnila vse postoriti doma, se učiti in pa zraven še delati.Poleg tega, da me ubija, da me nihče od njegovih nima rad in da sploh ne vem zakaj.
Ne vem, kako naj navežem stik z negovim očetom ali sploh naj poskušam, ker do znaj še ni bil zato.Vedno hvali le druge punce od sinov svojih bratov.Da bi se razumeli in imeli radi mi je postalo zdaj še bolj pomembno, ko sva začela razmišljati, da bi zdaj ko končujem šolanje imela otroka.Ampak, dokler me njegovi ne bodo sprejeli ne vem, če bom zmožna imeti otroke z njim.Prosim povejte kaj mislite.

HVALA že v naprej.
Lili

Koliko sta pa stara- ti in tvoj fant?

Mene je predvsem zmotil tale tvoj stavek: , \'\"vedno sem bila priljubljena in vsi me imajo radi.Vsi, razen njegovi.To mi je pa zelo pomembno.\'\"
Menim, da moraš ti ptvo razčistiti s seboj in se nehati sekirati, kaj si drugi o tebi misijo in se pač sprijazniti, da z nekaterimi pač ne moreš biti v dobrih odnosih, pa če se na glavo postaviš. Prejt ko to spoznaš, bolje bo zate, ne moreš biti povsod \'\"popularna\'\", žal se je to zgodilo ravno v njegovi familiji.
Glavo vprašanje je, zakaj te njegov oče ne \'\"požegna\'\". Kaj pravi tvoj fant na to? Kako on vidi na vse to?.

Tole z otrokom me tudi moti, če si oba želita otroka, je to vajina stvar in njihovi nimajo kaj besed pri tem, vendar se strinjam, meni da bolj pomembna stvar, da najprej se finančno opomoreta in ti poskušaš zgladiti ali vsaj omejiti \'\"konflikt\'\" z njegovim očetom. Če njegova mam ti tako pomaga, jo povprašaj za nasvet, mogoče bo ona lahko pomagala ti zgladiti spor.

Pa še ena svat, nekateri starši so pač stari prdeci, ki sam težijo in tečnarijo, niso vsi dobri po srcu, tako pač je..svet je krut, nihče ni popoln, tudi starši ne, ampak so le tvoji (njegovi) in se je treba s tem sprijaznit da pač ni vse popolno in se ne sekirat zaradi teh stvari. Življenje je prekratko da bi vsem ritko nastavljal.

Dragi Solatko,
vem, da je veliko stvari,ki jih moram spremeniti na sebi in na tem tudi delam in se trudim!
Vem tudi, da drugih ne moreš spreminjati in tega tudi ne mislim početi, želim le, da bi bila sprejeta, če ne bom, pač ne bom, nekega dne se verjetno bom sprijaznila, ampak do tja je še dolga pot.
Glede otroka, sem napisala trenutne želje in občutke, nič še ni dorečeno in dokler js ne dobim službe otroka tudi še ne bo čeprav on nima slabe plače.

Glavo vprašanje je, zakaj te njegov oče ne \'\'\'\'\'\'\'\"požegna\'\'\'\'\'\'\'\". Kaj pravi tvoj fant na to? Kako on vidi na vse to?.

Moj fant je ena super osebnost, tudi zato, ker on se nikakor nikoli ne bi sekiral, če ga kdo ne bi maral, kar ne želi, da mu pride do srca, mu pač ne.On vse to ve, kakšni so moji občutki, vedno mu vse povem, nekoč ga je še zagovarjal, dokler ni sam videl kakšna je dejanska stvar.Še vedno pa me spodbuja in mi pravi naj se ne sekiram.Ampak verjetno ne ve, kako močno me to boli.

Tebi Solatko, pa hvala za vse napisano, zelo mi pomaga še mnenje drugih ljudi!

Ah jej...tudi jaz imam podobne izkusnje, naletela sem na taksne ljudi, ki me niso marali (brez razloga seveda). Navajena sem bila, da so me imeli vsi radi, zato me je tak odpor se bolj presenetil, nisem bila pripravljena. Kakorkoli ze, zal mi je za vse na svetu, da sem se sploh ukvarjala z njimi in si parala zivce, unicevala zdravje in dopustila vsem tem negativnim vplivom delovati name. In danes vem, da se je treba taksnim ljudem izogibati za vsako ceno. In odkar se tega drzim, nimam vec problemov.
To je moj odgovor.

Pojdi do očeta. sama, usedi se z njim, in mu povej svoje občutke.. povej iskreno, ce ti pade solza na oci, naj ti pade, a iskreno in mu povej.. kaj cutis, mislis in kaj zelis.. in kaj lahko storis da bo bolje, lepse, vsem.. sam ste druzina.

Menim, da moraš ti ptvo razčistiti s seboj in se nehati sekirati, kaj si drugi o tebi misijo in se pač sprijazniti, da z nekaterimi pač ne moreš biti v dobrih odnosih, pa če se na glavo postaviš. Prejt ko to spoznaš, bolje bo zate, ne moreš biti povsod \'\'\'\'\'\'\'\"popularna\'\'\'\'\'\'\'\", žal se je to zgodilo ravno v njegovi familiji.

se strinjam... vendar pa vem da to ni tako lahko, iz lastnih izkušenj. tudi mene ljudje okrog fanta niso marali, naredili so nama marsikatero \'\"sceno\'\", in mi kar ni bilo jasno, kakoo, glede na to da od ljudi ki me poznajo česa takšnega še nisem doživela. stvar je šla celo tako daleč da sem se začela spraševati kaj je z mano narobe in sem padla celo v depresijo. stvar pa se je obrnila, ko mi je tašča povedala zgornje besede (od solatkota). ampak ok, niso samo te besede povzročile preskoka.. jaz sem si najprej dopovedala, da hodim s svojim fantom in ne z ljudmi okoli njega.. potem sem tudi lažje zaživela z njimi, bila vsa osladna do njih, ker sem ugotovila, da ni potrebno da jih imam rada in tudi ni najbolj pomembno da imajo oni mene. važno je da lahko govoriš o osnovnih stvareh itd... in ko sem se začela obnašati kot da mi je vseeno (kljub temu da sem bila že skoraj osladno prijazna) in se nisem sekirala kakšni so oni do mene, so me kar naenkrat vzljubili. pa tudi če me ne bi, mi dol vis... in to je moj nasvet. ne sekiraj se, ne prepiraj se, delaj se kot da ni nič. sicer pa, vsaka družina ima probleme. a tvoji ti pa nikoli ne delajo scen? o pa ti jih, samo njihovih scen si navajena...od fantove družine pa ne...

hm... verjamem da ti je zelo hudo...mislim da bi se morala ti in tast dol usesti in se kako pogovoriti v cem je tezava... vazno je da te ima fant rad in da ne dopustu da to vpliva na vajino zvezo. vedno se bo nekdo nasel ki mu nebos usec. Glavo gor bodi ponosna na to da imas ti cisto vest si postena!

upam da uredis tole zadevo,ki verjamem da je huda!
glavo gor

...mi je hudo, že zelo dolgo časa, ampak mislim, da sem potrebovala samo par spodbudnih besed...js sem takšna, da se venomer sekiram, kaj si drugi mislijo o meni, čeprav tega ne pokažem navzven.Mogoče je pač tak karakter tale moj tast, verjeli ali ne ga imam zelo rada, ker je drugače (kolikor sem ga pač uspela spoznati) zelo dober človek in vsem rad pomaga.Ampak mene pač ne sprejme, upam, le, da se motim in da je pač tak po naravi.Verjamem v to, da se bo nekoč to popravilo in ne mislim se nehati truditi, ker to je navsezadnje njegov oče in živimo v isti hiši.Moj fant se z mojimi zelo dobro razume in zelo ga imajo radi in mogoče me še zato vse to toliko bolj jezi, sicer pa različni smo si in prav je tako....hvala ti za vse spodbudne besede, zelo so mi pomagale.

toliko denarja si dala v to da bi skoraj bilo fajn da bi bila nekje v najemo kot pa tko......sam verjetno tega prej nisi videla.

Sama bi se spakirala in šla.........če gre tip z mano naj gre, če pa ne želi pa naj ostane doma.
Globoko v sebi moraš vedeti kaj bi rada in kaj ne, ko veš to greš po eni poti katero si izbereš. Če bi pogledala na dolgi rok tole je zelo težko, da se bo stanje kaj spremenilo predvsem pa imaš bogate izkušnje zanaprej. Sama premisli kako pa kaj....moraš pa vedeti, da vem kateri so nekaj čsa brez službe se tudi neprijetno počutijo in si sam sebi v napoto....sam če imaš nekje neko lučko in da si rečeš, da je to sam prehodno obdobje in da bo se vse uredilo potem v to verjemi. Nič ni večno na tem svetu in vedno potuješ skozi življenje s sabo. Zaposlitve menjavamo, prijatelji se menjavajo..skoraj vse se menja. Zdaj vidiš da je to katastrofa, če pa pogledaš z druge stvari pa vidiš, da je prav smešno, da mlajša hčrka lahko tako vpliva na očeta.
Dodala bi še to: poznam punco, ki si je v danem stanovanju vse izborila in je bila sama proti 4..sam si je zarad tega ker je tak karakter ...poznam pa primere med njimi zaenkrat spadam tudi jaz, ko se raje spakira in gre. Vedno so dve odločitve in nič ni tako hudo življenjskega..kot da bi se šlo za življenje ali smrt.