Ojla.
Par mesecev sem v odnosu z enim fantom v katerega sem noro zaljubljena. Cutim in vem, da so custva obojestranska.
Za seboj imam 2 resni vezi, kjer sem bila prevarana in sem po prevari prekinila vse stike in odsla svojo pot. Bolecina je neznosna, se komaj spomnim kako sem sploh vse to dala skozi...
Zdaj sem po dolgem casu spet zaljubljena, vendar namesto da bi uzivala in se prepustila toku, se iz dneva v dan zbujam slabe volje, zivim v strahu, da sledi isti scenarij, bojim se...

Sva se pogovarjala o preteklih izkusnjah, tudi njegova ni ravno roznata na ljubezenskem podrocju in nekako mi z besedam zagotavlja sigurnost, vendar dvomi so kljub temu prisotni.

Veliko se pogovarjava, sexava, sodelujeva...skratka fukncionira tako kot bi moralo in sem srecna in zadovoljna, ampak le dokler sva skupaj, ko greva narazen (nisva v istem mestu doma) se mi ze pocasi sesuva svet in se znova zacnejo moje iluzije in skrbi.
Ga ne zaslisujem, mu ne tezim, v bistvu ne ve, da zgubljam zivce ko ga ni in da zelo niham z razpolozenjem. To se mi zdaj prvic dogaja in resnicno vam ne znam opisati tega groznega obcutka, ko 24ur na dan zivim v nekem strahu in postajam ljubosumna. Zivim za trenutek ko bova skupaj, nestrpno pricakujem njegov klic ali sms....
Se mi zdi, kot da vec ne vem kdaj pride trenutek ko lahko nekomu prvic reces ljubim te imam te rada....kot da sem izgubila obcutek da imam nekoga rada....

Ne bi rada se z njim o tem pogovarjala, ker on tukaj ne more veliko naresti, sama bom verjetno morala sebe zdresitari do te mere, da zacnem uzivati v obcutkih in zaljubljenosti, namesto da se sekiram in odganjam metuljcke iz trebuha

Ko preberem vse to, kar sem napisala, se mi zdi da sem zrela za psihiatra...

Lepo bi vas prosila, za kaksen nasvet ali izkusnjo. Hvala in LP

joj incident... kot da bi brala svojo zgodbo... enako! jest sm mela iste težave in se mi še kdaj pojavijo, ampak mislm, da bi blo pametno da te svoje odvečne strahove deliš s fantom, meni je to precej pomagalo. besede se itak skrijejo pred dejanji, in tolažba v besedah je ničvredna...ampak če je tako kot praviš, da so čustva obojestranska, je res brez pomena da si sama sebi to delaš.
premisli. meni so pogovori s fantom o teh zadevah precej pomagali. začni uživat in pusti preteklost za sabo, ker če boš vlekla nazaj svojo zgodovino, boš izgubila sedanjost, ki je najbrž zelo lepa.
keep your head up in upam da boš lahko dala svoje strahove iz sebe, ker zaradi njih verjetno veliko zamujaš...

Takole je... tu se moški še enkrat izkažejo za ne-team playerje... tisti, ki so te zaj****, so ti dal s seboj popotnico in to je, da dvomiš in iščeš dokaze, da se sama prepričaš, da bo tokrat drugače, da če se prepustiš toku ne boš razočarana in prevarana, zato si tako želiš njegove pozornosti in njegovega časa, saj je to največ kar lahko nekomu daš. Čas je vse!!!

Tako da, moje mnenje je, da moraš to delit z njim in če je pravi, bo razumel in bo skušal s teboj to odravit, tako da bo dokazal z dejanji, da imaš lahko njegovo zaupanje, da ga je vreden...

Hej, hvala za vajine prispevke...
Nisva se nic zdaj vidla cez vikend, sem pa razmisljala veliko o tem...
Zelo je bil pozoren cez vikend, sva si pisala, se slisala oba sva imel avikend s prijatelji in tako naprej. Trudila sem se, da ne mislim v negativni smeri in mi je bilo lazje. Ce mi je hudo, preberm kak prejsni sms, ki je bil z lepo vsebino iz njega crpam pozitivno energijo...pocutim se kot bi bla noro...resnicno...nisem vedela, da bom kdaj pristala na tem kjer sem...

Ne bi mu rada tega povedala, ker nocem da misli, da ima tako obveznost da moje dvome ubija in se vrti okoli mene...ne bi rada prostiskala nanj in ga ovirala/omejevala...
Samo sprijazniti se bom morala s tem in bo pomoje bolje... kaj pa vem

smrketa...kaksen je bil do tebe potem ko si mu to povedala? Meni je zelo zoprno to izustit, se tukaj na forumu grejo besede tesko od mene...

Hvala in LP

jest morm rečt da je po tem, ko sm pač povedala te zadeve, vse zlo lepo steklo. dal mi je vedeti, da je vse brez smisla, in da nimam pravice svoje preteklosti metat v sedanjost. sej je na cajte še zmeri težko pa me stisne, ampak sej nekej v men govori da je brezveze, da si mislm take stvari. počas greš čez to in pol vidš da nima pomena zgublat lepih dni zarad tega, ker nimaš sama pošlihtan v glav. in ne boj se rečt tega. mislm, da bo lepo sprejel in ti pomagal. verjemi, da je to res velika pomoč.
kar pogumno!

smrketa mi prosim poveš kak si mislila s tem, da ker sama nimaš pošlihtan v glavi? kak se pa to pošlihta..hvala

ne morš it naprej, dokler ne prideš do dejstva, da je preteklost za tabo. ni pravično da bi prejšnja razmerja nekak primerjal s trenutnim, al pa da bi prejšnje strahove prenesel v sedanjost. kako se pošlihta? huh, to pa ne znam povedat. treba je sam seb dopovedat, da živiš za ta moment, in se kdaj tudi postavt v obratno vlogo. ves smisel je v zaupanju. če sebi ne zaupaš, kako boš šele partnerju... je pa težko ja, ampak pogovor s fantom zares pomaga, če mu znaš točno predstavit problem...