Kdaj si zapustila Slovenijo?

Slovenijo sem zapustila konec januarja. Deset tednov sem preživela v Indiji in prispela na Novo Zelandijo v začetku aprila. Trenutno potujem in raziskujem severni otok, v začetku decembra pa se odpravljam na južni otok, ko bo vreme lepše. Trenutno se nahajam v mestu Paihia, in se počasi odpravljam proti jugu.

Koliko časa si razmišljala o selitvi, si imela kakšne dvome?

O selitvi sem razmišljala kar nekaj časa, bolj resno sem začela razmišljati aprila lani, ko sem dobila vizo. Da je odločitev dokončna, pa sem vedela takrat, ko sem kupila letalske karte. Dvomi so vedno prisotni, ampak v mojem primeru je tako, da jih vedno povozita moje prvo navdušenje ob pridobitvi vize in želja po novi izkušnji. Pred selitvijo sem spoznala kar nekaj ljudi, ki so že živeli na Novi Zelandiji in njihove pozitivne izkušnje so mi bile v pomoč, da sem premagala dvome.

Je starše šokiralo, ko si jim sporočila, kaj nameravaš? So te poskušali od tega odvrniti?
Ni jih ravno šokiralo, saj me dobro poznajo. Poskušali so me odvrniti vsak vikend, ko sem prišla domov, dokler nisem kupila letalske karte. Potem so odnehali. Sicer pa sta bili največji nasprotnici moje selitve mami in moja najboljša prijateljica.

Kakšen pa je bil odziv prijateljev? Glede na to, da si veliko potovala že prej,  selitev verjetno ni bila ravno presenečenje.

Tudi prijatelji in sorodniki me dobro poznajo, tako da niso bili preveč presenečeni. Mojo odločitev so pospremili z navdušenjem in dobrimi željami ter s stavkom: Ampak da boš še kdaj prišla domov! (smeh)

Kaj 'slovenskega' si odnesla s seboj? Si skuhaš kdaj kakšno domačo jed? 

S seboj nisem odnesla nič kaj ekstra slovenskega, le nekaj osebnih predmetov, ki me spominjajo na dom. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da se v kuhinji ne znajdem najbolje, tako da kuhanje raje prepustim drugim. Se pa z veseljem rada naučim kaj o drugih kulturah in jedeh. Med potovanjem tukaj sem spoznala ogromno ljudi s celega sveta, tako da smo večkrat kuhali skupaj in vsak je dodal nekaj svojega. Ne pogrešam nobene slovenske jedi prav posebej, pač pa kuhinjo mame in stare mame. V zadnjem času pa sem si zaželela predvsem pečenih kostanjev. (smeh) Menda jih lahko najdemo tudi tukaj, a do sedaj nisem imela te sreče.

Mnogi pravijo, da je Nova Zelandija po pokrajini podobna Sloveniji. Je to res?

Ja, bo kar držalo. Sicer južnega otoka, ki je bolj gorat, še nisem obiskala. Severni otok me pa večkrat spomni na Slovenijo; je zelen, relief je razgiban, posejan z gozdovi in jezeri, nasadi trt in pašniki. Tako kot v Sloveniji tudi tukaj ni veliko mest, so pa manjši kraji in vasice ter osamljene kmetije.

Kaj tebe tam najbolj spominja na Slovenijo? Kaj je največja razlika?

Na Slovenijo me najbolj spominja ravno narava, le da v Sloveniji nimamo toliko plaž. Največja razlika pa je v nekem splošnem vzdušju in atmosferi, ki je precej bolj sproščeno. Ljudje so bolj prijazni, odprti in nasmejani. Nova Zelandija je tako oddaljena od ostalega sveta, da je večina težav, ki pesti Evropo in ostali svet, niti ne doseže. Mislim, da je to eden od razlogov, da so ljudje tukaj izjemno pozitivno naravnani, prijazni in veseli. Nova Zelandija skorajda nima političnih konfliktov, možnosti za teroristični napad so minimalne, priložnosti za delo pa je veliko. Spoznala sem fanta, ki je kmalu po začetku gimnazije šolo obesil na klin in pričel z delom. Trenutno je njegova urna postavka 21,45 evra na uro, kar je skoraj 8,58 evra več od minimalne postavke, ki trenutno znaša 13,51 evra. Nova Zelandija je verjetno edina država, kjer lahko z osnovno šolo delaš za 8,58 evra več na uro od minimalne postavke. Tukaj jih ne zanima, kdo si, kakšna je tvoja narodnost in izobrazba. Zanimajo jih tvoje izkušnje in delovna vnema.

Kaj je bilo ob selitvi najtežje? So te tam lepo sprejeli?

Nova Zelandija je dežela priseljencev in zato izredno prijazna dežela za selitev, brez odvečne papirologije in glavobola. Stvari so izjemno enostavne, urediš jih v enem dnevu, z ljudmi pa imam same pozitivne izkušnje. Res so prijazni do priseljencev, zanima jih, od kod si, kako se znajdeš in kakšna se ti zdi njihova država. Po več kot 2 mesecih v Indiji sem se po prihodu v Auckland spet morala privaditi na drugačen tempo življenja, tako da je šlo v bistvu za neke vrste obratni kulturni šok. Zagotovo bi bilo lažje, če bi iz Slovenije letela direktno na Novo Zelandijo. Svoj davek pa seveda zahtevata tudi dolg let in razlika v času. Ampak ko prispeš sem, srečaš ogromno ljudi, ki so se ravnokar priselili, tako da je lažje, saj so vsi polni informacij o tem, kako pridobiti davčno številko, katera banka je najbolj prijazna itd. Pri selitvi nikakor nisi sam, čeprav si morda sem prispel sam. Tudi ljudje, s katerimi se srečuješ na uradih, v bankah in trgovinah, so izjemno prijazni, razumevajoči in vedno pripravljeni pomagati.

Večina tujcev, ki pride živet na Novo Zelandijo, se preživlja z opravljanjem različnih priložnostnih del. 

Zaradi minimalnih birokratskih postopkov in obilice sezonskih del je tukaj relativno lahko najti začasno oziroma sezonsko delo. Tudi ogromno domačinov se preživlja s sezonskimi deli. Nekaj mesecev tu in nekaj mesecev tam, pa se obrne leto. Vse, kar potrebuješ, je davčna številka, bančni račun in telefonska številka, kjer si dosegljiv. To je vse. Ob iskanju dela pa delodajalce zanima, kakšne so tvoje izkušnje. Jaz sem delala v vinoteki severno od Aucklanda, trenutno pa se odpravljam proti južnemu otoku, kjer bom prav tako iskala delo.

Kako drago je sicer življenje na NZ?

Življenje na Novi Zelandiji zna biti drago, po drugi strani pa je tukaj veliko drugih stvari, ki ti lahko olajšajo življenje. Relativno enostavno in poceni lahko kupiš rabljen avto, ki je po navadi opremljen tudi s pripomočki za kampiranje, kuhanje in tako dalje. V vsakem kraju imaš trgovino z rabljenimi predmeti, kjer najdeš vse, kar potrebuješ. Ogromno sezonskih del pride v kompletu s prenočiščem za minimalen znesek. Tudi jaz sem nekaj časa stanovala v hiši za osebje, kjer smo plačevali minimalni znesek za najemnino, vključeno pa je vse, od brezžičnega interneta do elektrike in vode. Hrana je bila na voljo v restavraciji, ki je bila del vinoteke. Odvisno, kako se vsak posameznik znajde, imaš pa vsekakor veliko možnosti in priložnosti.

Kako živijo Novozelandci? Ima njihov življenjski stil kakšne posebnosti, ki bi se nam zdele nenavadne?

Njihov življenjih stil se razlikuje predvsem v tem, ali živiš v mestu, kot je Auckland, ki bolj spominja na kakšno azijsko mesto in kamor ljudje s celega sveta prihajajo dnevno. Življenje povsem drugače poteka na podeželju, kjer so nekatere kmetije oddaljene druga od druge tudi po več kilometrov. Seveda so nekatere stvari, na katere se moraš navaditi. Angleščina je nekoliko drugačna, izrazi so drugi, a sčasoma se vsega navadiš. Za kosilo jedo predvsem sendviče iz toastov, kar se mnogim zdi nenavadno. Ko organizirajo srečanja, zabave in družabne večere, vsak prinese svojo pijačo in hrano, ki jo po koncu večera tudi odnese. Včasih organizirajo “bring your own plate” piknik, kjer vsak prinese svoje meso oziroma kar si želiš speči na žaru. Prijatelj, ki tega ni vedel, je prinesel samo krožnik, dobesedno “bring your own plate”, brez hrane itd. Podobna zadeva je “potluck dinner'', kjer vsak prinese eno jed, jedi se nato postavi na pult in potem skupaj jedo. Nič kaj v našem stilu, kjer tisti, ki organizira večerjo ali druženje, priprav tudi vso hrano.

Kako je videti tvoj vsakdan? Po objavah na tvojem blogu Adventurous Journeys sodeč,  trenutno potuješ s kombijem. Koliko časa si že na poti?

Tri mesece sem delala v vinoteki, trenutno pa potujem po severnem otoku s kombijem, ki sem ga kupila le nekaj tednov po prihodu na Novo Zelandijo. Tako da je vsak dan drugačen. Zbudim se po navadi v kampu, kjer so parkirani tudi številni drugi avtomobili. Odvisno od kraja in od vremena. Ponavadi obiščem plažo ali grem na krajši pohod, se vzpnem na kakšen hrib, ali si sposodim kolo in se odpravim raziskovat okolico. Nimam prevelikih načrtov, morda le za dan ali dva vnaprej. Poskušam biti spontana in slediti občutku. Ritem življenja je seveda drugačen, ko delaš. Ponavadi začnemo ob 8h zjutraj, ob 10h sledi pavza oziroma v njihovem slengu “smoko”, ob 12.30 je čas za kosilo, ob 15h sledi naslednji “smoko”, delo pa se zaključi okoli 17h. Po delu veliko ljudi skoči do bližnje plaže ali na ribolov.

Do sedaj si verjetno že dobro raziskala državo. Imaš kakšen kotiček, ki ti je posebej pri srcu?

Vsakič, ko obiščem nov kraj, si rečem: 'Oh, to je pa moj novi najljubši kotiček tukaj'. Težko je izbrati enega, trenutno pa sem pod vtisom najsevernejšega dela Nove Zelandije, ki se imenuje Cape Reigna, tam se stikata Tasmansko morje in Pacifiški ocean. Priljubljena plaža Piha, znana po oddaji Piha Rescue, je priljubljena, a nevarna točka za surfanje. Izjemno lep je tudi Coromandel, znan po svojih gozdovih, jamah na obali in izvirih tople vode na plaži - v pesek izkoplješ jamo, in že imaš svoj bazenček z vročo vodo. Nova Zelandija je izjemno razgibana in lepa, kamorkoli greš, boš našel plažo, slap, ali hrib, kamor se lahko povzpneš. Možnosti za raziskovanje je nešteto.

Katere tamkajšnje znamenitosti bi priporočila nekomu, ki obišče NZ?

Vsakomur, ki pride na Novo Zelandijo, bi priporočila, da si kupi ali najame avto, pozabi na turistične znamenitosti in se odpravi raziskovat na lastno pest. Nekatere glavne turistične znamenitosti po mojem mnenju niso vredne pozornosti, saj lahko izgubiš cel dan ali dva. Izjemno popularen je Hobitton, kjer so snemali Gospodarja prstanov, ki ga sama nisem obiskala in ga najverjetneje tudi ne bom. Znani so svetleči črvi v jami Waitomo, a jih lahko najdeš tudi na drugih mestih in si jih ogledaš brezplačno. Tista Nova Zelandija, ki jo poznamo s fotografij, pa se nahaja na južnem otoku, tako da bi vsakomur, ki se odloča, kako in kaj, svetovala, naj čim prej zapusti mesta in se odpravi na južni otok.

Mlade verjetno najbolj zanima, kakšno je tamkajšnje družabno življenje? Kako se zabavajo?

Mladi se tukaj zabavajo podobno kot drugod po svetu. V velikih mestih predvsem po barih in klubih, izjemno popularne pa so zunanje aktivnosti, kot so ribarjenje, surfanje, pohodništvo, veslanje. Novozelandci ali ljubkovalno Kiviji so ljudje, ki so radi na prostem, na svežem zraku, in ki vsako lepo in sončno urico preživijo zunaj.

Kdaj se vračaš domov?

To vprašanje sem v zadnjem letu slišala najpogosteje. Vsakomur odgovorim enako: drugo leto. (smeh)