Ni prav in ne narobe. Niti ni pravila, da nekaj, kar te je dolga leta osrečevalo, letos prav tako prižge iskrice v očeh. Vse se spreminja. Sprememba je edina stalnica življenja. Mislim, da je najpomembneje, da se osvobodiš lastnih okov. Da prisluhneš sebi in se ne oziraš (več) na to, kar se mora in kaj bodo drugi rekli. Včasih sem rekla, da sem človek tradicije in nisem odstopala od mnogih stvari, ki se "morajo". Kasneje sem mislila, da je vse materialno slabo in sem vibrirala v preziru kiča in blišča.

Sedaj pa sem v toku ... Občutkov. Osvobojena od pričakovanj.

Obožujem vonj cimeta in občutek, ko sedim ob zakurjeni peči, ob dobri knjigi s skodelico čaja v roki. Obožujem (otroške) objeme, zimske sprehode, nežno glasbo in peko božičnih keksov. Rada se zlijem z utripom okrašenega mesta in pomagam Božičku izbirati darila. Tišina zimskega gozda pa napolni mojo dušo s tistim posebnim občutkom izpolnjenosti.

Spoznala sem, da ni nujno, da eno izključuje drugo. Lahko kritiziramo in bombardiramo z besedami ter mislimi vse, kar nas obdaja. Lahko pa izbiramo, kaj nam služi in vibrira z nami. S svojim fokusom namreč podpremo tisto, kar želimo, da raste. Kaj je tisto, kar lahko podarim tako mimogrede? Začne se s prijazno mislijo. Ko prijazno misel podpreš s srčno vibracijo, se ustvarja občutek radosti in sreče. Podari to najprej sebi.

In ko čutiš to radost, obdaruj še tiste, ki si ne morejo privoščiti. Ne na silo in ker se mora, ampak ker tako želiš. Deli nasmeh, toplo besedo in razumevanje. Pa tudi, če je to neznanec ali (pre)zaposlena oseba, ki jo srečaš na ulici. Spij skodelico čaja s prijateljem/-ico, ki ga /je že dolgo nisi videl/-a. Izmenjajmo si radost in igrive nasmehe.

Spreminjaj (svoj) svet skozi svoje globoko čutenje osvobojenosti. Prebudi se v decembrska jutra in si postavi vprašanje: "Kakšna lepa presenečenja pa danes čakajo name?" In bodi pozoren. Kot otrok, ki vsak dan odpira adventni koledar s skritim sporočilom. Če zmoreš začutiti hvaležnost in radost v drobnih stvareh, te ta vibracija pripelje do velikih stvari in do še močnejših občutkov izpolnjenosti. Poskusi. Mogoče ne bo uspelo prvi dan. A namera ima svojo moč. In ne odnehaj. V decembrskih dneh je okoli nas zgoščena energija čarobnosti in manifestacije se dogajajo še hitreje.

Ne zapadi v ihto, ki jo narekuje karkoli odzunaj. Sprosti se in začuti. Sebe. Potem pa tok čarobnosti, ki te želi peljati do globokega čutenja radosti in miru. Jaz sem na stežaj odprla vrata hvaležnosti. Danes zjutraj sem noro hvaležna za ta hladen, meglen dan (sem zakurila v kaminu in ustavila svoj čas) in za čudovite vrtnice, ki sem jih porezala na mojem vrtu za decembrsko dekoracijo. In verjamem, da ta »danes« prinaša še mnogo tega ...

Vem, da bomo v teh dneh pekli medenjake, mogoče še več keksov. Ali pa tudi ne. Vem, da bo kuhinja polna od moke in še česa, ter da bodo otroci igrivi, ko bodo izrezovali vsak svoj praznični motiv. Mogoče bomo skupaj počistili hišo. Ali pa jo bom sama, ker bo tako hitreje in bomo z lučkami raje naredili dolg večerni sprehod oz. odšli na bližnje drsališče. Zavedam se, da ne morem biti Božiček za vse tiste, ki bi potrebovali marsikaj, a sem prepričana, da če bom prižgala iskrice v svojih očeh in v svojem čutenju, bom lahko širila dobre vibracije skozi svojo najboljšo verzijo sebe. In verjamem, da bom tako naredila največ.

Delovanje iz srčne namere namreč prižiga iskrice … Res jih. Poskusi. Naj bodo v zadnjih dneh leta prav iskrice v očeh virulentne in naj se "zgodi" tam globoko v tebi tisto, po čemer najbolj hrepeniš ...