Pozdravljena,

pravilno ugotavljate, da težave med sorojenci najpogosteje izvirajo iz odnosa med otroci in starši. In pogosto (a ne vedno) ravno zato, ker starši (v večini primeri nezavedno) delajo razlike med njimi. Zato je možno, da se je tam začel problem tudi pri vašem odnosu s sestro.

Med razlogi za razlikovanje med lastnimi otroci lahko najdemo mnoge, med njimi naslednje:

Najpogostejši je rojstvo mlajšega otroka. Starši takrat svojo pozornost v večji meri namenijo novemu članu družine, saj ta potrebuje več skrbi od večjih otrok, kar je razumljivo. A problem nastane, kadar starši na starejšega otroka nekoliko "pozabijo". Starejši otrok v tem obdobju namreč potrebuje dodatno zagotovilo, da ga imajo starši še vedno radi. Pri tem ponavadi pomaga že nekaj dodatne pozornosti v času povečanja družine, a kadar pa te pozornosti ne dobijo oz. je dobijo manj, kot pred rojstvom brata ali sestre, pogosto postanejo ljubosumni na mlajšega otroka in se začnejo do njega sovražno obnašati in z njim tekmovati. Vse to so poskusi otroka, da bi nazaj pridobil izgubljeno pozornost staršev.

Druga možnost je, da se starši več ukvarjajo z otrokom, ki ima v svojem življenju več težav in potreb od ostalih otrok (npr. zaradi svojih osebnostnih karakteristik, fizičnih ali psiholoških težav, bolezni, tudi vedenjskih težav ali težav z učenjem). Taki starši pogosto spregledajo svoje ostale otroke, ki težav nimajo, saj so prepričani, da je z njimi vse v redu. A se žal motijo. Ostali otroci se pogosto počutijo zapostavljene in spregledane ter hrepenijo po njihovi pozornosti. A tega ponavadi ne pokažejo, saj ne želijo dodatno obremenjevati svojih, že tako obremenjenih staršev. Do tekmovalnosti med sorojenci tu pride redko, a v nekaterih primerih je možno. Ponavadi se taki otroci distancirajo od družine.

Ena izmed možnosti je še, da so si starši zaradi osebnostnih karakteristik z enim od otrok bližje kot z drugim in se zato z njim lažje povežejo, kot z ostalimi otroci.  Tu lahko pri otroku, ki je iz odnosa "izločen" pride do občutka nepripadnosti, nesprejetosti, neljubljenosti in drugih, kar otrok ponavadi rešuje tako kot v prejšnjem primeru, da se od družine umakne. Pogosto zato, ker je zanj preveč boleče, da gleda kako starši brez težav naklanjajo pozornost in ljubezen bratu ali sestri, njim pa ne. A je tu večja verjetnost, da bodo otroci, na sorojence, ki dobijo več pozornosti, odreagirali z ljubosumjem, jezo, zaničevanjem, zavračanjem ... Saj v tem primeru ne obstaja objektivni razlog, zakaj bi se starši otroku več posvečali.

Pogosto pa posredni razlogi za razlikovanje s strani staršev med sorojenci, izvirajo iz težav v družinski dinamiki: naj gre za težave staršev v partnerskem odnosu (ločitev, varanje, konflikti, nasilje), fizično ali psihično bolezen, tudi slabo psihološko stanja, enega izmed staršev, nezainteresiranost katerega izmed staršev za otroke, smrti v družini in mnogih drugih ... V mnogih takih primerih si eden od staršev, ponavadi tisti, ki je bil prizadet ali je nesrečen, zaradi stanja v družini, za "partnerja" ali zaveznika izbere enega izmed otrok. Ponavadi tistega, ki s staršem najbolj "sodeluje". Torej tistega, ki je pripravljen žrtvovati svoje želje in potrebe za zadovoljevanje čustvenih potreb svojega starša. Drugi otrok lahko ob tem začuti odpor, občutke izključenosti, neljubljenosti, kar je spet lahko razlog za tekmovalnost s sorojenci za starševsko pozornost.

To je samo nekaj primerov in morda boste lahko v katerem od njih prepoznala tudi vzorec svoje družine. A opozorila bi, da do tekmovalnosti med sorojenci ne privedejo nujno le razlikovanja s strani staršev, temveč lahko razlog tiči tudi kje drugje: npr. v nezmožnosti obeh ali enega izmed staršev, da bi otrokom izkazala svojo ljubezen. To se včasih zgodi, ko starši v partnerski odnos, nato pa v vlogo staršev. vstopijo  čustveno "podhranjeni". To pomeni, da tekom svojega odraščanja od svojih staršev oz. pomembnih odraslih niso dobili dovolj ljubezni, pozornosti, bližine, podpore ali drugih čustev naklonjenosti, zato jih ne zmorejo ali ne znajo, dajati naprej sami. Pogosto v takih družinah ni dovolj "ljubezni" za vse, zato začnejo člani družine med seboj, vsak na svoj način, zanjo tekmovati.

Glede na to, da ste omenila, da se problem rivalstva na ženski strani v vaši družini pojavlja iz generacije v generacijo, bi zato za vaš primer rekla, da gre očitno za nekaj podobnega. Nekje gre očitno nekaj narobe v načinu, kako ženske v vaši družini prejemajo čustva naklonjenosti od svojih staršev in tudi pri tem, kako kasneje s tem mankom vstopajo v partnerski odnos oz. kako se zaradi tega primanjkljaja znajdejo v vlogi mame.

Velika verjetnost je torej, da je bila vaša mama prikrajšana za ljubezen in pozornost s strani svojih staršev, zaradi česar preprosto ni znala drugače z vama s sestro, ko je sama postala mama. Težko pa rečem, kakšno vlogo je v tej zgodbi odigral vaš oče, saj nimam dovolj podatkov. A dejstvo je, da sta skupaj z mamo ponovila družinski vzorec, zaradi katerega sta s sestro, podobno, kot mamine sestre pred vama, začeli tekmovati med seboj. Po vsej verjetnosti, za njuno pozornost.

Žal bolj konkretna glede vzorca, ki se odvija v vaši družini in posledično glede razlogov za vaše nerazumevanje s sestro, ne morem biti, saj bi potrebovala bolj natančne podatke glede odnosov med vami.

A ne glede na razloge za nastalo situacijo, je dobra novica ta, da ni še nič izgubljenega. Drži sicer, kot ugotavljate sama, da drugih ne morete spreminjati. A na srečo, vedno lahko spremenite sebe! Zato ključ za rešitev vašega problema leži v vaših rokah.

Ko namreč eden od udeležencev v odnosu spremeni svoje odzive ali dejanja, tudi drugi ne more več ravnati na enak način, kot je ravnal do tistega trenutka. Tako s svojim drugačnim ravnanjem spremenimo dinamiko odnosa in posredno tudi drugega. Kar z drugimi besedami pomeni, da ko boste spremenila svoje vedenje v odnosu s sestro, se bo neizogibno (vsaj v vajinem odnosu), spremenila tudi ona.

A zato boste morala seveda najprej pogledati vase. V svoje občutke, ki se pojavljajo ob sestrinih uspehih. Kakšni so, od kod pridejo. V svoje odzive ob njenih dejanjih: kaj rečete, kaj naredite? In v svoj del, ki ga doprinesete v konflikte z njo: na kakšen način vi prispevate h konfliktom, da vztrajajo?

Pri tem pa boste morala poskušati razumeti tudi njo: kako mislite, da se počuti ona v vajinem odnosu? Iz katerega čustva mislite, da izhaja, ko naredi nekaj, kar vam ni všeč? Kaj poskuša s svojim vedenjem povedati, pa ji ne uspe?

Ko boste razumela obe strani, vam bo postalo jasno, da ne vi, ne sestra, ne mislita nič slabega, ampak sta samo ujetnici starega vzorca. Takrat se bosta lahko nehali boriti druga z drugo in bosta začeli boj z vzorcem.

Na tej točki se delo za vas sicer šele začenja in ne bo ga malo. Ampak bi vseeno želela poudariti, da ste en velik korak k spremembi že naredila: s tem, ko opazujete, se sprašujete ter razmišljate o tem, kakšni so vzorci vedenja v vaši družini, kje so razlogi za tekmovalen odnos z vašo sestro in zakaj ti vzorci vedenja v vaši družini vztrajajo že cele generacije.

To se mi zdi vredno pohvale, saj kaže na dejstvo, da želite nezdrave vzorce vedenja pri sebi prekiniti in lepše zaživeti. Zato menim, ne samo da obstaja velika možnost, da bosta s sestro zgladili odnos, ampak obstaja tudi upanje, da boste dejansko uspela preseči vzorce vaših prednikov.

Na tej poti vam želim veliko poguma, vztrajnosti in razumevanja s strani najbližjih!