Edino, kar lahko naredim, je, da sedaj delam na tem, da bom imela lepšo prihodnost. Napake so del življenja, so z razlogom, da se iz njih učimo in jaz sem se. Če ne drugega, sem končno spoznala pravi pomen ljubezni in ne živim več v popačenem prepričanju, da so opravičila po nasilju izraz ljubezni," pravi Petra Strelec. Več o tem pa si lahko preberete v nadaljevanju. 

Kako ste našli moč, da ste ste se končno postavili zase?

Moč sem našla v strahu za svoje življenje. Bila sem že popolnoma izžeta, v zelo slabem psihičnem stanju. Moč sem črpala tudi v zavedanju, da imam sina, za katerega sem odgovorna in potrebuje mamo, ki je dobro ter varno okolje. Zavedanje, kakšne posledice lahko nosi moj otrok, so mi dale še dodatno moč.

Tistega usodnega večera ne vem, kje sem črpala moč, vendar sem se mu postavila po robu. Seveda je na koncu naredil iz sebe žrtev in iz mene tisto noro babo, kot mi je dostikrat rekel, a vedela sem, da moram oditi. In odšla sem. Izbrala sem sebe, svobodo in življenje. 

Prekipelo mi je, imela sem dovolj njegovega maltretiranja. Spomnim se besede policista, da gre tokrat pa zares, in to mi je dalo še dodatno moč. Spomnim, se, da se je naredil ubogega, ko sem s policisti prišla po svojega sina, in da bi mu policist kmalu tudi nasedel, sama pa sem z glasnim glasom rekla, NE. Nič več. 

Tako on počne. Najprej me maltretira, potem pa se naredi ubogega. In ne, ne bom več nasedala na to. Nič več. Ni ubogi, pretvarja se, kot se je zmeraj, in ne nasedam več. Ne smili se mi. Nič več. In tako se je obrnil tudi policist in pustila sva ga samega v njegovem igranju. Priznam, da ko pišem te vrstice, podoživljam te občutke in čutim moč. Ni me več strah, počutim se varno. To pa zato, ker sem se tisti večer prvič postavila zase in se naučila skrbeti sama zase.

Kaj ste sami naredili in kaj svetujete drugim v podobnih situacijah?

Ko sem se psihično malo okrepila, sem si poiskala odvetnika in zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ki je pravica vsake žrtve nasilja. S tem sem pridobila dodatno moč in dosegla, da je imel pol leta prepoved približevanja, jaz pa mir in varnost.

Svetujem tudi, da imate ob sebi osebe, ki vas razumejo, podpirajo, poslušajo, bodrijo. Vse ostale odstranite. Ne potrebujete obsojanja. Veliko ljudi ne ve, kako se žrtev počuti in ne razume, zakaj vztraja v toksičnem in nasilnem odnosu.

Večina žrtev se znajde tudi v finančni stiski, zato toplo svetujem, da zaprosite za enkratno socialno pomoč, oddate novo vlogo za otroške doklade, če imate otroke, lahko zaprosite tudi za Botrstvo pri Zvezi prijateljev in mladine. 

Priporočam tudi Inštitut za socialno psihiatrijo in travmatologijo na Ptuju, v katerem sem se sama zdravila tri mesece. Tam boste v varnem okolju odkrivale vzroke za vztrajanje v nasilnem odnosu. 

V svoji knjigi opisujete svojo osebno pot ... kako je ta izkušnja spremenila vas in kaj ste se naučili?

Naučila sem se, kaj ljubezen ni. In ko sem se naučila te lekcije, sem šele spoznala, kaj ljubezen je in kaj vse je dopustno. Saj veste, vedno se moramo najprej naučiti, kaj ni prav, da potem spoznamo, kaj je prav. Danes več ne dopuščam nespoštljivega vedenja. Prav tako sem se naučila, kako pomembno je delo na sebi. Predvsem, ko zapustimo krog nasilja. 

Spomnim se, ko sem še bila na rehabilitaciji svoje duše na Ptuju, da sem prišla po vikendu nazaj na inštitut in mi je dr. Robert Oravecz, ustanovitelj Inštituta, rekel, da sem nekam drugačna. Omenil je, da je moj obraz bolj sproščen in da sem videti umirjeno. In ni se motil. Tisti vikend izhod se je nekaj v meni premaknilo, spremenilo. Namreč, sprejela sem odgovornost za svoje življenje in nehala risati sliko žrtve, ki sem jo do takrat tako pridno čečkala na platno svojega življenja. Tako pa sem začela skrbeti zase, za svojo malo deklico, notranjega otročička, ki jo imenujem Petruška. Postala sem starš sama sebi. Odrasla in dozorela sem. 

Kar te ne uniči, te naredi močnejšega in to se je zgodilo meni. Postala sem močnejša in za kar nekaj izkušenj modrejša. Odločila sem se za posttravmatsko rast. Ta pa od tebe kasneje zahteva, da s svojo izkušnjo pomagaš še drugim. In tako je nastala knjiga V postelji s sovražnikom. Svojo zgodbo sem namreč pisala že takrat, ko sem bila v nasilnem odnosu. Tako sem lahko še bolj podrobno predstavila, kako žrtev čuti in razmišlja. Opisala sem krog nasilja in predstavila medene tedne, ki jih najdemo v krogu nasilja in v žrtvi vzbudijo ponovno upanje. 

Naučila sem se tudi izražanja čustev brez slabe vesti in zadovoljevati svoje lastne potrebe. Študij psihosocialne pomoči je od mene zahteval, da sem se naučila pomagati samo tistim, ki si pomoči želijo, in tako sem izstopila iz vloge rešiteljice. Tako mi ostane veliko več energije zase in zadovoljevanje svojih potreb. Naučila sem se tudi, da to ni sebično, ampak nujno potrebno. Naučila sem se tudi postavljati zdrave meje in reči NE. 

Kako zdaj gledate na partnerske odnose? 

Dvignila sem standarde v odnosu in ne silim več za vsako silo v odnos. Uživam v samoti sama s seboj in končno sem si vzela čas zase. S prijateljičino pomočjo sem spoznala, da tako najbolje funkcioniram, in srečna sem. 

Seveda sem odprta za nov odnos, vendar se mi ne mudi. Zelo sem postala pazljiva in pazim, komu zaupam in koga spustim v svoje življenje. Vzamem si čas za spoznavanje in opazujem, kake vrste moških prihajajo v moje življenje. Pred kratkim sem se znašla v toksičnem odnosu, to prepoznala in zaključila. Tako sem spoznala, da potrebujem čas zase, da je še nekaj, kar moram spremeniti. 

A vaše poti tukaj še ni konec ... 

Mislim, da je prišel čas, da podrobneje raziščem spolno nasilje s strani družinskega člana v svoji rani mladosti, in sem se tega lotila počasi. Korak za korakom, saj je namreč zelo boleča tema. Nekdo, ki sem ga oboževala in mislila, da sem njegova mala princeska, je bil v resnici pošast, ki me je spolno zlorabljala. Prav tako moram še nekaj razčistiti v odnosu z mamo. 

Naučila sem se, da celo življenje delamo na sebi in se učimo in da je treba travme iz preteklosti ozavestiti in razrešiti, drugače se bodo te ponavljale. Jaz sem dovolj močna, da jih, in sem tako prizanesla svojemu sinu. Ustavila sem prenos družinskih travm. 

To je tema moje diplomske naloge, ki je darilo meni in je še v nastajanju. Raziskujem vpliv travm iz otroštva na odnose v odrasli dobi in tako spoznavam sebe, svoje delovanje, prepričanja ... V bistvu je pisanje diplome terapija zame, kot vse moje knjige. Poletela sem kot Feniks in zaživela sem. 

Kako je pisanje vplivalo na vas?

Zame je pisanje terapevtsko. List papirja ali tipke na računalniku ne obsojajo in aktivno poslušajo. Tako lahko izlijem svojo dušo, občutke in misli. Prav tako v meni povzroča veselje, kajti zavedam se, da bom s svojo zgodbo pomagala še drugim. In to je tisto, kar me bogati. To je moja pot, moj smisel življenja. 

V moji prvi knjigi je avtorica spremne besede napisala citat Donalda Walcha, da najboljši učenci dobimo najtežje lekcije, in res je tako. Vse to sem morala doživeti, da danes veliko bolj razumem ljudi, ki se znajdejo v stiskah, jih ne obsojam, ampak jih s sočutjem poslušam. 

Logoterapevt Martin Lisec mi je pred kratkim rekel: "Petra, ti boš boljša terapevtka, kot sem jaz." Začudeno sem ga pogledala in mu odgovorila, da to nikakor ne drži, saj ima on leta izkušenj, jaz pa sem šele na začetku poti. Nazaj mi je odvrnil: "Petra, ti imaš osebne izkušnje, to pa največ šteje, saj boš razumela, kaj točno oseba preživlja." 

In res je, imam ogromno bridkih izkušenj, za katere sem danes celo hvaležna, saj so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes. Posttravmatska rast od tebe zahteva, da postaneš posttravmatsko moder in vse te modrosti rada pišem in delim z drugimi. Tako pa nastajajo moje knjige, hkrati pa name delujejo terapevtsko.

Kaj bi danes naredili drugače, če bi se lahko vrnili na začetek svoje zgodbe?

Zanimivo vprašanje. Velikokrat se zalotim pri misli, zakaj se nisem rodila boljšim staršem, zakaj nisem imela normalnega otroštva, potem pa se spomnim, da sem si starša izbrala sama, in to z razlogom. 

Večkrat se ujamem pri misli, zakaj takrat nisem poslušala svojih opozorilnih znakov in preprosto takoj odšla. Ampak potem bi bila oropana za vse te izkušnje. Mislim, da preteklosti ne želim spreminjati, sem jo pa sprejela in se iz nje ogromno naučila.

Mogoče se bo komu zdelo to absurdno, ampak sem hvaležna za čisto vse, tako prijetne kot tiste manj prijetne izkušnje. Martin Lisec je imel prav. Le tako bom lahko zares dobra terapevtka oz. svetovalka. Seveda pa to ni dovolj. Potrebno je tudi dodatno izobraževanje, zato sem se odločila za študij Psihosocialne pomoči, februarja pa začnem s tudi s študijem Logoterapije. Vse moje pretekle izkušnje so me vodile do sem, do odkritja svojega smisla. Zato danes še živim. Zato sem preživela devet poskusov samomora in nasilje, ki sem ga bila deležna tekom svojega življenja. Tu sem, da s svojo zgodbo pomagam ostalim. In to me bogati. 

Preteklosti žal ne moremo spremeniti, lahko pa jo sprejmemo in iz nje naredimo nekaj velikega. Moja Petruška je poskrbela, da sem preživela kruto otroštvo, jaz pa sem odgovorna, da sedaj poskrbim zanjo in ji podarim otroštvo, ki ga nikoli ni izkusila. In to je sreča. Tista notranja sreča, ko mala deklica pleše v meni, vriska od sreče in prede kot muca v mojem objemu. Velikokrat jo objamem in se ji zahvalim. Ni dneva, ko ji ne rečem, kako zelo rada jo imam, in srečna je, ker je končno varna. Tista mala zapuščena deklica je končno zacvetela v vsej svoji lepoti in danes živi svoje sanje. Namreč želela je postati pisateljica in to sem ji omogočila. 

Prav tako sem se zelo rada učila, vendar se zaradi okoliščin doma nisem mogla. Zato pa danes in z velikim veseljem študiram. Sebi rečem, da sem prava mala piflarka. Vse, kar naštudiram, pa potem delim z drugimi v svojih knjigah, tako kot svoje osebne izkušnje. Živim svoj smisel. Temu v logoterapiji rečemo, da udejanjimo smisel življenja.