Draga bralka, ljudje smo zelo zanimiva bitja. Po eni strani si želimo bližine sočloveka, a ko ta pride v obliki, ki bi bila najbolj zdrava za nas, je mnogi med nami ne prepoznamo ali ne zmoremo sprejeti. Zato pogosto (nezavedno) pobegnemo od bližine, tako da jo zavrnemo ali izberemo take odnose, ki nam sicer dajo pikico tistega, kar potrebujemo in po čemer hrepenimo, a prinesejo tudi ogromno tistega, kar nam škodi. A ker je v takih odnosih ponavadi ravno toliko dobrega, da nekaj je, še naprej vztrajamo v njih, čeprav bi si želeli in zaslužili veliko več. Najpogosteje zato, ker preprosto ne verjamemo, da si zaslužimo bolje.

Razlog za te naše nenavadne izbire se nahaja v naših "tovarniških nastavitvah". Tako pravim tistim vzorcem vedenja in prepričanjem, ki smo jih posvojili in se jih naučili iz naših primarnih odnosov (ponavadi s starši ali skrbniki, včasih pa babicami, dedki, sestrami ali brati, skratka s tistimi, ki so v mladosti skrbeli za nas). Saj se ravno na podlagi izkušenj, ki jih doživimo v teh odnosih, v naših možganih oblikujejo naša prepričanja o svetu, na podlagi njih pa naši vzorci vedenja.

Če imamo v obdobju odraščanja v teh odnosih večinoma dobre izkušnje, kar pomeni, da so nam pomembni ljudje čustveno na razpolago in v večini primerov zadovoljijo naše najpomembnejše potrebe (po hrani, varnosti, ljubezni, spoštovanju, bližini ...), je velika verjetnost, da bodo naša prepričanja o svetu in odnosih (tako v odnosu do sebe, kot do drugih) pozitivna. Verjeli bomo, da so ljudje tam za nas, ko jih potrebujemo. In v tem primeru bomo verjeli tudi, da smo vredni ljubezni, da si zaslužimo bližine, topline in spoštovanja in bomo zato v svojem življenju tudi iskali odnose, ki bodo zadovoljili te naše potrebe. S takimi prepričanji bomo na področju odnosov le redko sklepali kompromise, saj se ne bomo zadovoljili z manj ljubezni, kot mislimo, da si je zaslužimo.

Kadar pa kot otroci te sreče v odnosih nimamo, ko naše potrebe dosledno niso zadovoljene ter je eden (ali oba starša) čustveno nedostopen ali celo fizično odsoten pa tudi, kadar nas kateri od staršev (ali oba) zlorabi za zadovoljevanje svojih potreb (naj bodo to čustvene ali spolne), o svetu, o odnosu in predvsem o sebi oblikujemo negativna prepričanja. Naše izkušnje nam v tem primeru namreč govorijo, da nas ljudje nimajo radi, da naše potrebe niso pomembne in da obstaja velika možnost, da nas bodo ljudje (ki so nam pomembni) zapustili. Takrat pogosto zaključimo, da nismo vredni ljubezni, saj mora biti nekaj narobe z nami, če ljudje odhajajo od nas ... Zato se naučimo živeti z zelo malo pozornosti, ljubezni in naklonjenosti (z drobtinicami), ki jih dobimo in si ne upamo, niti se ne trudimo prositi za več, saj preprosto nimamo izkušnje, da bi to, kar potrebujemo, lahko zares dobili (ali da bi lahko dobili več od tega, kar smo že dobili).

Pogost problem pri osebah, ki so odraščale v takih okoliščinah, je, da ko nam nekdo želi dati več tistega, kar bi potrebovali (ker seveda drugi vidijo našo vrednost tudi, če je sami ne), tega "viška" pozornosti, naklonjenosti in ljubezni preprosto ne moremo sprejeti, saj ne znamo ravnati z njim. Ker ga v svojem življenju nismo nikoli imeli v takšni količini, se z njim nismo naučili ravnati, zato nam je ob njem ponavadi bolj neprijetno kot prijetno in se mu izogibamo. Glede na to, da sami omenjate čustveno odsotnega očeta, bi to lahko bila tudi vaša zgodba. Predvsem, ker pišete o tem, da si zelo želite bližine, a ko vam pot prekrižajo ljudje, ki vam jo želijo dati, vi ne začutite, da si tega želite. Tu lahko tiči strah pred bližino. Kljub temu, da je za njim ogromna želja po njej.

Seveda gre lahko pri vas tudi preprosto za to, da samo še niste srečali pravega človeka, s katerim bi se želeli ustaliti. A iz zapisanega gre prej kot to slutiti, da je v ozadju vaše izbire čustveno nedostopnih partnerjev, nezavedna (in neizpolnjena) želja po tem, da bi dobili "odziv" od vašega čustveno neodzivnega očeta. Saj, če bi vam dal ljubezen čustveno neodziven partner, bi na nek način dobili ljubezen, po kateri ste hrepeneli vse življenje. A ker te ljubezni in pozornosti od takih partnerjev seveda ne dobite, ostanete sama s to staro rano in bolečino, ter z dokazom, da niste vredna ljubezni, ker vam je nihče ne izkaže v obliki, kot bi jo želeli. Tako pa se potem vrtite v krogu, ker je od tistih, ki vam bi jo lahko dali, ne morete sprejeti ...

V primeru, da se najdete v tem opisu, bi vam toplo priporočala obisk pri psihoterapevtu, ki bi vam lahko pomagal prevetriti občutke in dogodke iz preteklosti, da bi lahko v prihodnje vstopala v partnerske odnose manj obremenjena s starimi ranami in vzorci vedenja. Predvsem pa zato, da bi se v procesu terapije dotaknila vprašanja lastne vrednosti, in sicer v tem, koliko sploh verjamete, da ste vredni ljubezni. Glede na to, da govorite o težavah z anksioznostjo in depresijo, s katerimi ste se borili v preteklosti, lahko namreč zaslutim, da je del vašega v tem, da si ne upate vzeti tistega, kar potrebujete zase in niti zavzeti mesta zase.

Ravno od tu pa verjetno izvira tudi občutek osamljenosti, ki ga omenjate. Ta namreč ne pride iz dejstva, da smo brez partnerja, kot pogosto zmotno mislimo, temveč ker nimamo "sebe". To pomeni, da ne živimo svojega življenja po svojih željah, ampak po željah in pričakovanjih drugih (ki so večinoma ponotranjene). Prvi korak k rešitvi vaše težave bi (poleg psihoterapije) bil zato ta, da začnete raziskovati svoje želje in potrebe in jim začnete slediti. To pomeni, da si vzamete čas zase, preverite, ali ste zadovoljni s svojim življenjem, službo, odnosi ... Se vprašate, ali si želite kakšnih sprememb, vas kaj utesnjuje, onesrečuje. Ter na drugi strani, kaj vas veseli, kaj osrečuje. Potem pa, da si svoj prosti čas (in življenje) obarvate po svoji meri: s službo, z aktivnostmi, hobiji, ljudmi, stvarmi, ki vas veselijo!

Ker ta del življenja imate v svojih rokah in je odvisen samo od vas (za razliko od tega, kdaj vam bo pot prekrižal primeren partner). In tem, ko si boste začeli jemati zase to, kar si želite in kar čutite, da je dobro za vas, boste sčasoma začeli v sebi verjeti, da si zaslužite tudi tuje pozornost, ljubezni in bližine. Hkrati pa se jo boste naučili tudi prepoznavati in sprejemati v pravi obliki. In morda boste takrat prišli do spoznanja, da je partner, ki vam lahko da to, kar potrebujete, že kje v vaši bližini, pa morda niste pomislili, da bi lahko bil pravi za vas.

Vso srečo!