Pismo bralke: prepričana je bila, da je on tisti pravi, nato pa odkrila šokantno resnico!

Dragi uredniki, pisatelji, bralci ...

Bolj kot razmišljam, ste v zadnjih letih postali glas ljudstva, glas močnih in nemočnih, glas dvomov v gnoje, glas nas šibkih v času nemoči. Krivica je povsod, krivica je na vsakem vogalu, kamor se obrneš. Mene spremlja že od malega, pa sem uspešno vozila slalom do svojega 36. leta in mi je nekako vedno uspelo. Imam svoj posel, svoji dve čudoviti punčki, hišo, avto, mačko namesto psa. Imam tako rekoč vse. Vsaj odkar sem se znebila svojega dolgoletnega priveska, ki me je izsesaval uspešno celih 11 let.

Zakaj vam pišem? Ker sem v obdobju, kjer se vsaka samska ženska sprašuje, kako pošten je njen moški, kako ga poiskati, takega, ki ni gnoj. In 'deca' ni problem najti, Slovenija je polna maminih sinčkov, nedoraslih, egocentričnih 'fukfehtarjev'. Rada bi samo pokazala problem, kugo današnjega časa, ki se ji z več besedami lahko reče: poročeni in nepotešeni lažnivci, ki zavajajo že tako ranjene ženske, ki so preživele težke ločitve, ki si želijo le ljubezni, pa jih po možu prežvečijo in oropajo dostojanstva in vere ti manipulativni, pretkani razvajenčki, ki očitno še niso preboleli odvajanja od materinih prsi.

Kaj vse srečaš, najbolje ve ravno ločena mamica v srednjih tridesetih. Kaj vse ... Mislila sem, da se je nebo odprlo in je padel skozi oblake ta čudoviti, pozorni, ljubeči moški, ki me je prebudil iz grenkega spanca. Prvi meseci so bili čisti raj. Toplice, gradovi po Sloveniji, zajtrk v postelji, masaže ... Da o seksu ne govorim ... Vedno, povsod ... Bila sva popolnoma vsak večer na telefonu, dopisovala sva si po 4, 6 ur, počutila sem se spet 20. Z rokico v rokici po Ljubljani, vsak most sva prečkala, ure in ure, da sem imela noge popolnoma ožuljene.

Meni znano se je s partnerico razšel pred enim letom in pol, čeprav je z njim zanosila, sta se vseeno razšla. Ko sva se začela dobivati, je imel sinek malo manj kot eno leto. Cele konce tedna sva preživela skupaj, vse je bilo kot nadaljevanje knjige o Pepelki. Vse dokler mi ni sredi decembra poslal slike svoje čudovite postave, ki jo je slikal v kopalnici v ogledalu. A je spregledal neko malenkost na polici. Njene šminke. Skočila sem v zrak, kako njene šminke, kako, če pa sva kar naprej skupaj, če sva vsak večer na telefonu, kako, če hodi domov cel popraskan in pogrizen? Kdo bi to dovolil, če bi imel doma ženo? Kako, če meni pravi: moja punca? Pojasnilo je bilo zelo dobro, v resnici tudi zelo verjetno in ob ostalih dejstvih niti ne sumljivo – to je tam pustila, ker občasno s sinom prespita v otroški sobi, da se sredi noči ne vozita k njenim staršem. Da je lahko mali čim več ob očetu, ona pa gre takrat po svoje. Meseci so minevali, zaljubila sem se v tega krasnega učitelja kot mlada trapa. Dogovor je bil sprejet, da bo junija dokončno pospravil ven njene stvari oziroma se sam preselil k meni. Vse sem mu verjela kot slepa kura.

Vse dokler nisem začela raziskovati. Pa najdem na internetu objavo o njuni zaroki, pa je tudi to ovrgel, zakril, izbrisal. Takrat pa sem z njim prekinila. Ker se v zakon ne morem mešati. Ker sta meni zakon in družina sveta in nedotakljiva, sploh pa se nisem ločila, da bom zdaj nekomu ljubica. Pa mi je prinesel njena pisma, pisma, katera mu je mati njegovega otroka napisala, s katerimi mi je dokazoval prekinitev veze, davni konec mrtve ljubezni, prekinjeno zaroko. Vse je naredil, da me prepriča, da me ima najraje na svetu, da sem mu največja ljubezen. Vse, celo njena sporočila mi je kazal. Kar je bilo treba, da ostanem z njim, ker ga bo brez mene pobralo. In sem verjela, ker je dejansko vse kazalo na to, da govori resnico. Govorila sva o poroki, o najinem otroku, odprla sem mu vrata v svoje življenje, k svojima puncama, da sta ga celo vzljubili. Bila sem srečna kot dolgo ne. A tudi ne za dolgo. Tik pred junijem, ko naj bi se najino skupno življenje začelo, sem izvedela, da gredo skupaj s starši na morje. Njemu zaseda, domnevno. Zadnji žebelj v krsto pa je naredil oglas, da kupujeta parcelo, ker bosta zidala hišo.

In on, on se kar laže, me prepričuje, dokazuje svojo ljubezen, da je ona zgolj mati otroka, z mano pa ima ljubezen.

Verjamem, da je to večini lahko banalen problem, brez veze, brez pomena, mene pa je ta človek spravil ne samo na kolena, temveč do roba obupa. Ni mi mož uničil vere v ljubezen, v poštenost, v integriteto, ta človek mi jo je. Uničil mi je vero v partnerski odnos. Z zavajanjem, z lažmi, z občutkom nemoči.

Zdaj se sprašujem, ali tej ubogi trapi odpreti oči, ker je škoda, da zapravlja svoja najlepša leta za ta izmeček, da bo do konca uničil tudi njo, posledično njunega sina, ji prinesel kakšno spolno bolezen ali manijake za vrat. Najhuje pa je, da sem ga dobila na vseh lažeh, pa še kar laže in spletkari, me osvaja, da bi bila skupaj, ker je po njegovih besedah škoda, da se dva, ki se imata tako zelo rada, razideta zaradi malenkosti, kot je partnerica, s katero živi in si deli le sina in hladilnik. In to delavec na eni naših najbolj uglednih institucij – je osnovnošolski učitelj. Kakšni ljudje učijo naše otroke in delijo polovico dneva z našimi otroci in jih učijo življenjskih lekcij, poštenosti, jim dajejo uvod v življenje? Po njih naj bi se zgledovali? Kaj je prav, kaj se v taki situaciji naredi? Naj pozabimo, gremo dalje, prebolimo ali odpremo oči tistim, ki še naprej živijo v laži in zavajanju?

Če bi le meni kdo 6 let prej odprl oči ... Ko bi le prišla do mene ljubica mojega nekdanjega moža, da bi si poiskala srečo s kom drugim že leta, leta nazaj ...

Kaj je prav, Slovenija, da se v taki situaciji naredi?

Svoje mnenje glede tega, kaj bi vi naredili v njeni situaciji, lahko zapišete v komentarje.