Pozdravljena,

če prav razumem iz vašega zapisa, so vaša težava slabi odnosi s partnerjevo družino in dejstvo, da se partner ne postavi za vas in vaša sinova, ko pride do navzkrižja interesov med vami in njegovo primarno družino? Pravite pa tudi, da ste od doma odšla že zelo mlada in imate z obstoječim partnerjem že dva odrasla otroka, iz česar sklepam, da ta vaša situacija oz. nezadovoljstvo ni od včeraj, temveč traja že vrsto let.

Iz napisanega predvidevam, da ste v vseh teh letih svoje slabe občutke (jezo, žalost, nemoč ...) namesto, da bi jih sproti izražala, potlačevala. Ko pa se jih je nabralo preveč in je situacija postala nevzdržna, posegla po pijači, da bi zdržala v za vas nezadovoljivi situaciji. In, kar mene skrbi v vašem primeru je ravno ta način reševanja težave, torej s pijačo. S tem ste si namreč nekoliko "olajšala" prenašanje tega, da drugi dosledno posegajo čez vaše meje in pasivno rešila problem . A ostaja dejstvo, da jim še vedno dopuščate, da jih prestopajo in torej niste postala aktivna v razreševanju svoje težave.

Iz vašega zapisa namreč razberem, da se ne izražate, ne postavljate svojih meja in nimate poguma, da bi zase zahtevala drugačne odnose. Če bi jih, bi od moža že zdavnaj zahtevala, da spremeni nekaj v svojem vedenju in se postavi za vas v odnosu do njegove družine.  Prav tako pa bi mejo postavila tudi njegovi primarni družini! Oziroma bi, če se odnosi z njihove strani kljub jasni komunikaciji ne bi spremenili, od moža zahtevala, da skupaj najdeta dom drugje. Nekje, kjer bi se oba počutila varna in sprejeta.

To, da tega do sedaj še niste naredila (in ste se namesto tega zatekla k pijači), mi da slutiti dvoje: najprej, da nimate "dovoljenja", da bi zase kaj zahtevala ("Nimam pravice.") in drugič, da imate izredno slabo samopodobo ("Nisem vredna" ali "Ne zaslužim si", ter tudi "Ne morem narediti nič, da bi drugi z menoj lepo ravnali.").

Najverjetneje je razlog za oboje (prepoved za izražanje in slabo samopodobo) v vašem otroštvu, za katerega omenjate, da ni bilo lepo in v katerem sta bila prisotna alkohol in nasilje. V takih družinah namreč otroci iz obnašanja svojih staršev do njih, pogosto izluščijo zelo boleča sporočila kot so: "Nisi vreden", "Nisi mi pomemben.", "Tvoje mnenje me ne zanima.", "Delaj tako, kot ti rečem, pa ne bo posledic.", "Če ne boš počel vsega, kot jaz želim od tebe, boš tepen-a.", "Poskrbi zame, ker sam ne morem.", "Ti si kriv, da počnem slabe stvari.", "V odnosih je vedno trpljenje." in mnoga druga ... Pri takih sporočilih otrok nima veliko možnosti, da bi verjel, da si zasluži, da drugi z njim lepo ravnajo. Ali, da njegovo mnenje sploh kaj šteje. Kje šele, da bi si upal zahtevati, da se do njega ljudje začnejo obnašati bolj spoštljivo.

In kot kaže ste tudi sama v otroštvu ponotranjila taka in podobna sporočila, ki vam govorijo, da za vas ni prostora, da ne smete izražati svojih občutkov, svojih  misli, svojih želja in svojih čustev. V podzavesti pa imate verrjetno poleg tega zasidran tudi (iz vašega otroštva zelo realen strah), da se bo, če si boste kaj od tega dopustila, to pripeljalo do konflikta, ki pa na podlagi vaših izkušenj pomeni  katastrofo, saj ta ponavadi vodi do fizičnega nasilja.

Zaradi tega se konfliktom verjetno izogibate in ne zahtevate zase tistega, kar potrebujete ali želite. Kar pa z drugimi besedami pomeni, da tiho trpite in ne rečete ničesar niti, ko so že globoko prestopljene vaše meje. Takrat slabe občutke pomirite tako, da posežete po alkoholu. Zato je pomembno da razumete, da vam je vaše izogibanje konfliktov tekom vašega odraščanja na nek način pomagalo preživeti vaše otroštvo oz. tudi mladost v vaši primarni družini, saj vam je ravno to izogibanje, prihranilo marsikatero težavo in verjetno tudi modrico.

S čemer ste na nek način rešila sebe, da ste iz disfunkcionalne družine prišla sorazmerno cela in, da ste danes mati dvema že skoraj odraslima otrokoma, ki sta verjetno ravno zaradi vaše strategije preživetja, imela precej drugačno in bolj prijetno otroštvo, kot vi. A danes vam tak način reševanja težav ne prinaša več koristi. Celo nasprotno, dela vam veliko škodo.

S tem, ko se niste soočila z "novimi" člani družine in jim postavila svojih meja, ste jim namreč dala tiho dovoljenje, da z vami ravnajo, kot ravnajo še danes! Seveda je razumljivo, da tega niste mogla storiti takrat, ko ste tako mlada prišla k hiši in v okolje, ki ni bilo naklonjeno sprejemanju drugačnosti. Takrat, stara 18 let verjetno niste imela možnosti, da bi se odselila na svoje in zato tudi ne poguma, da bi reskirala s postavljanjem zase, ker bi lahko ostala brez strehe nad glavo. A sedaj ste odrasla ženska in pomembno je, da razumete, da imate danes mnoge sposobnosti in tudi možnosti, kot  jih takrat morda niste imela.

Že s tem, da imate danes službo, torej reden prihodek si v najslabšem primeru lahko, (če vaša razširjena družina ne bi mogla sprejeti vaše meje), poiščete novo stanovanje. Prav tako pa bi danes tudi lažje preživela konflikt, saj lahko, če bi vam kdo grozil z nasiljem, preprosto dvignete telefon in pokličete policijo. Ko ste bila deklica, teh opcij ne samo, da niste videla, verjetno si jih, tudi če bi jih, ne bi upala uporabiti, ker bi vas bilo preveč strah.

Zato pravim, danes boste preživela, tudi če boste jasno povedala drugim, kaj vam ni všeč in se postavila zase! Morda bo sprva neprijetno, a vsekakor je izvedljivo! In ker pravite, da ste že čisto na koncu, je ravno to morda tista preloma točka, na kateri boste lažje rekla k**c gleda vse ter končno vzela stvari v svoje roke in začela biti iskrena o tem, kaj vam ustreza in kaj ne ter tako postavila svoje meje.

S tem boste dobila tudi za vas prepotrebno novo izkušnjo, da ne nujno vedno, ko se postavite zase in postavite svoje meje, sledi katastrofa. Oz. da sedaj, ko ste odrasla ženska tudi, kadar sledi "katastrofa",  to lahko obvladate, in se zavarujete. Seveda pa je na tej točki nujno potreben tudi resen pogovor z vašim možem o tem, da od njega nujno potrebujete, da se začne opredeljevati za vas, v odnosu do svojih staršev!

To je pravzaprav ne samo vaša želja, ampak tudi njegova naloga. Pravzaprav je to naloga in dolžnost vsakega izmed nas, kadar gre za vprašanje odnosa med našim partnerjem in našimi starši oz. sorodniki. Mnogi starši imajo namreč tendenco, da se jim partner, ki ga izberejo njihovi otroci ne zdi primeren za njihovega otroka, ker ni dovolj ambiciozen, zabaven, ljubeč ali kaj drugega. Pri tem pa pogosto ne razumejo, da ni pomembno, ali so s tem odnosom zadovoljni oni, temveč, ali je z njim zadovoljen njihov (odrasli) otrok.

Zato je, kadar začutimo, da naši starši ne sprejemajo našega partnerja, za nas, za našo zvezo in tudi za dober odnos s partnerjem in starši ključno, da svojim staršem postavimo jasno mejo glede (ne)vtikanja v naš partnerski odnos in sicer tako, da jim jasno povemo, da se naša odločitev, zaradi njihovega poseganja ali negodovanja ne bo spremenila ter od njih zahtevamo, da s svojim vedenjem prenehajo. Taka meja staršem, kadar mislimo resno, v večini primerov zadostuje, da ponovno razmislijo o svojem početju in ga spremenijo oz. da se sčasoma sprijaznijo z našo izbiro ter se začnejo do nas in našega partnerja bolj spoštljivo obnašati.

Včasih je seveda pri tem potrebnega nekaj več truda, a če smo odločeni, da želimo stopiti na stran našega partnerskega odnosa in s tem sebe in svojega izbranca, se bo odnos s strani staršev sčasoma neizogibno spremenil. Največja nagrada za tistega, ki to stori pa je prav gotovo bolj zadovoljujoč partnerski odnos, saj s svojim dejanjem partnerju sporočimo, da je za nas bolj pomemben, kot strah, da bi se zamerili svojim staršem. Kar partner vrne z zaupanjem in hvaležnostjo.

A ravno ta strah pred posledicami je pogosto razlog, da si mnogi ne upajo narediti tega koraka. To pa je lahko tudi vzrok, zakaj tega dejanja še ni storil vaš partner. Vendar ne glede na njegove razloge zakaj tega še ni storil, se sporočilo, ki ga trenutno iz njegovih dejanj oz. nedejanj  dobivate vi glasi, da zanj niste pomembna. Zato je nujno, da se o tem čim prej pogovorita.  Torej, da mu razložite, kako se počutite in, kaj od njega potreujete, da bi se počutila drugače.

A naj bom jasna, poleg tega, da od njega zahtevate, da se začne bolj aktivno vključevati v vajin odnos (s tem, da se postavlja zase in za vaju ter vajina otroka), je pomembno tudi, da začnete enako početi tudi sama v odnosu do njega, njegove družine in tudi v drugih odnosih. To je namreč ključno za vas, saj boste ravno zaradi tega lahko začela biti v svojem življenju bolj zadovoljna in to je tisto, kar bo nadomestilo alkohol z bolj učinkovitim in predvsem bolj zdravim načinom reševanja vaših težav. In ravno, ker bo to velik izziv za oba (postavljanje zase), verjamem, da vaju ta izkušnja lahko zelo poveže in zbliža; ker bosta razumela  stiske en drugega in se bosta zaradi tega lahko spodbujala in podpirala pri tem, da naredita korake v smeri bolj aktivnega izražanja sebe in postavljanja svojih mej.

Srečno!