AvtorBrane Kastelic
Bralka iskreno: 'Imam moža, ki pa ga v bistvu nimam'
Brane, pozdravljen, verjetno si se s situacijo, podobni moji, že srečal, da pa ne iščem med arhivom, ti kar pišem. Sem ženska poznih 40. let, poročena, sicer brez otrok. Poročena z možem sva 12 let, skupaj pa sva že prek 20 let. Željo po družini sem imela, vendar si jih partner niti ni želel niti nisva več intimna. V času razmerja sva sicer ustvarila skupen dom, zaradi česar sva imela nemalo finančnih težav, iz katerih sva se uspešno izkopala. Navzven sicer delujeva povsem običajna zakonca, vendar se me mož niti ne dotakne. Spiva v ločenih posteljah zadnjih 15 let, upala sem, da se bo to spremenilo, ko se bova poročila. Mislim, da ga ne privlačim več, iskreno se niti ne trudim, ga pa vendarle nisem v času najinega razmerja nikoli prevarala, niti pomislila nisem na drugega moškega, kar pa zanj ne vem. Mož sicer doma večino del postori, pokosi travo, skrbi za mačke, psa, pospravlja in ureja vse okrog hiše, tudi dopuste planirava skupaj, prosti čas pa največkrat preživljava skupaj s prijatelji, sama ne greva nikamor, če pa že, pa je to za kak dan, dva, pri čemer mož kolesari, gre v hribe, jaz pa se sama odpravim na kak sprehod. Hodiva tudi skupaj po nakupih, ko zbolim, poskrbi zame, me pelje k zdravniku in mi pomaga. Se pa na žalost vedno bolj počutim le še kot gospodinja, ki mu kuha, pere, skrbi zanj in za hišo, imam ga sicer rada, vendar ga pogrešam ... pogrešam kot moža, partnerja, pogrešam toplino, objem ... Boš vprašal, če se sprašujem, ali ima ljubico. Ja, se sprašujem, enkrat tedensko mi sicer zatrjuje, da bo ostal dlje časa v službi in ga ne bo domov, tudi občasno za vikend odide na služben seminar, izobraževanje. Sicer me vsakič, ko je fizično odsoten, pokliče, mi reče, da me ima rad in da me pogreša. Kje dejansko pa v tem času je, pa iskreno ne vem. Če me razumeš, imam moža, ki pa ga v bistvu nimam. Zalotim ga sicer, da je z mislimi drugje, je pa fizično, ampak le platonsko, pri meni. Kaj naj storim, kaj misliš, ima ljubico?
Ljubica ali žena? Strah ga je, da bo izgubil obe
Pozdravljen, v kopici vseh zgodb se v nobeni nisem prepoznal, zato se obračam nate. Sem poročen moški srednjih let (okrog 50), ki svoja leta še kar dobro skrivam. Živim zdravo, ne kadim, sem fizično aktiven (tek, hribi, kolo) in zmeren 'pivoljub'. V življenju sem imel kar lepo količino žensk, sem pa do vsake, s katero sem spal, nekaj čutil. Poročen sem 15 let, zveza sicer traja že blizu 20 let, otrok pa nimava. Ker tudi ne seksava že kar nekaj let. Žena je sicer pridna, zelo dobra in poštena ženska, imam jo rad, ampak me spolno sploh ne privlači, niti se ne potrudi, da bi se mi želja po seksu z njo povrnila. In ker sem zdrav moški z normalnimi potrebami, priznam, nisem pošten, varam svojo ženo. Na začetku zveze z sedanjo ženo, ja, sva imela spolne odnose, ampak vedno manj me je privlačila, ni me pritegnila, zato sem pač imel ljubico. Vedno sicer le eno in zamenjal sem jo z drugo, ko me je le-ta zapustila. Vse do te, zadnje, ki je prikupna, posebna, predvsem pa drugačna. Sprva sem ji govoril, da naj ne računa, da bom karkoli spremenil, sprejela je mojo situacijo, sprejela dejstvo, da je ljubica, in sprejela, da kaj več od tega, kar imava (afera), ne bova imela. Sem pa po nekem času (letih) začutil več. Vzbudila je čustva, na katera sem pozabil, in začel sem jo gledati kot morebitno bodočo partnerko. Želela si je resnega partnerja, resne zveze brez slabe vesti, da moškega krade drugi ženski. Čustva, ki jih gojim do ljubice, so vedno močnejša, tudi sama prizna, da česa takšnega ni čutila z nobenim moškim. Tudi najin seks je fantastičen, vedno boljši, če sem iskren. Zaupal sem ji, da jo čutim, da bi lahko živel z njo, ji pa ne zaupam. Z ženo sem si namreč ustvaril skupen dom, pomagala sva si ves čas, še vedno si, še vedno jo imam rad, jo spoštujem, ne želim je prizadeti, ne želim pa izgubiti ljubice, kar pa mi, če ne bom nečesa ukrenil, resno grozi. Kot dejstvo, da če bom mečkal, znam izgubiti obe. Pravijo, da kdor ne riskira, ne profitira, ampak resnično ne vem, kaj storiti. Prijatelj mi je svetoval, da živim sanje vsakega moškega, ja, priznam, ima prav. V nedogled pa to ne gre. Naj bom razumski, zapustim ljubico in svoje navzven idealno življenje nadaljujem s sedanjo ženo, s katero mi načeloma nič ne manjka, bom pa nesrečen in bom verjetno srečo iskal pri drugi ženski? Ali naj poslušam srce (in spodnjo glavo) in zapustim ženo, uničim vse, kar sva skupaj ustvarila? In kako naj vem, da če storim slednje, da bodo ta čustva obstala, da bova uspela? Ljubica sicer pravi, da me ljubi, tudi jaz jo, ampak ... bo to večno? Najlažje bi bilo, da bi ubral srednjo pot, ki je ni. Saj karkoli storim, bo nekdo trpel. Čeprav živim sanje vsakega moškega, bi najraje "spokal", pustil vse za sabo, sedel na avion in šel ... daleč stran. Torej Brane, kaj bi ti naredil na mojem mestu?
Po sanjskem vikendu na obali je čez noč izginil in popolnoma prekinil stike
Brane, pozdravljen, na hitro opišem svojo situacijo. Pred dvema letoma sem končala 15-letni zakon. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se sestavila in začela dihati. Pred časom sem spoznala moškega (42), s katerim sva začela počasi, s kavicami, kosili, izleti. Noro sva se ujela v vsem, si zaupala težke stvari iz preteklosti. Ker naju loči dolžina Slovenije, sva si veliko pisala, klicala itd. Po 2 mesecih me je povabil na podaljšan vikend na obalo. Z eno besedo – sanjsko. Veliko seksa, uživanja, božanja, nežnosti, pogovorov. Zadnji dan mi je med besedami povedal, da ima neko medlo zvezo, v kateri ni srečen in ne vidi prihodnosti. Da pa kljub vsemu vztraja. To me je močno potrlo in dala sem mu vedeti, da v troje ne morem nadaljevati. Teden dni je še vse nekako cvetelo, dal mi je vedeti, da mu ni vseeno, po enem tednu pa se je popolnoma odmaknil, prekinil stike, dobesedno čez noč izginil. Lahko bi rekli, zgodba, stara kot svet, toda znašla sem se v solzah, bolečini, s tisoč neodgovorjenimi vprašanji. Predvsem pa, zakaj. Stara sem 48 let, počutim se pa kot šolarka, ki jo lahko vsak vodi za nos. Hvala!
Bralka iskreno: 'Mož se me sploh več ne dotakne, pogovarjava se samo še o psu'
Spoštovani, pišem vam, ker več ne vidim izhoda. Z možem sva skupaj že 30 let, z vsemi vzponi in padci. Zadnja 3 oz. 4 leta pa samo drsiva navzdol. Mož se me sploh več ne dotakne, se me izogiba, pogovarjava se samo še o najinem psu, kaj naj skuham in podobne neumnosti. Skupaj spiva 1-krat do 2-krat na leto in on misli, da moram biti s tem zadovoljna. Stokrat sem se že poskušala z njim pogovoriti, ampak vsakič znori, mi govori, da sem bolna, da si vedno nekaj domišljam, da se naj grem zdravit, da mu bom požrla vse živce ... Doma vse naredim, kuham, čistim, pospravljam ... Ampak on ne opazi nič, kot da je vse to samoumevno. Včasih mu je seks veliko pomenil, normalno, da imam zato dvome in vprašanja, in ko ga vprašam, ali ima drugo, spet znori in me zmerja. Tudi telefon skriva in ga ima vedno na tiho. Z nikomer se ne pogovarja po telefonu doma, ampak samo zunaj, ko gre s psom na sprehod. Zdaj je še hčer, ki več ne živi doma, obrnil proti meni, češ kako je on "bogi", da jaz vedno oddajam negativno energijo, da ga kontroliram ... Ne vem več, kaj naj naredim, lepo prosim za nasvet.
Jahačica: 'Moža ni motilo, da mi prihaja samo v enem položaju'
Pozdravljen Brane. Sem dobrih štirideset let stara ločenka brez otrok. Z možem sva se ločila pred dvema letoma, potem ko sva si priznala, da naju že nekaj let ni povezovalo veliko drugega kot seks, ki je vedno "štimal", v veliki meri zato, ker, če sem zelo konkretna, mi je redno prihajalo in zato, ker moža ni motilo, da mi prihaja samo v enem položaju. Kadar sem zgoraj. Sede. Kadar, po domače rečem, jaham. V skoraj desetletnem zakonu sva poskusila veliko različnih položajev, se oba trudila, pa ni šlo. Zato nisva več izgubljala časa. Po primerno dolgi predigri sem ga zajahala, pa je bilo. Ker sem imela zadeve pod kontrolo jaz. To bi lahko zelo natančno opisala, a bo dovolj, če napišem, da sem jaz kontrolirala drgnjenje klitorisa, brez katerega mi ne bi prihajalo: od jakosti do smeri in ritma. Mož se ni nikoli pritoževal zaradi mojega stalnega jahanja. V lepem spominu imam njegove običajne besede po predigri "pridi, jahačica moja". In v čem je težava? V tem, da že moj tretji partner, s katerim hodim od ločitve, hoče biti predvsem zgoraj, pa tudi, da mi pride tudi v drugih položajih, posebno od zadaj. Prav "zatrmarili" so s tem. Zakaj? Ne razumem. Razumeš ti? Kaj naj naredim? Svetuj, prosim. Lep pozdrav od, lol, Jahačice.
Bralec iskreno: 'Z ženo seksava le še enkrat na pol leta'
Brane, z ženo sem spolno aktiven že 16 let, oba sva blizu 40. Med rjuhami sva vsakič še vedno precej zadržana in seksava le še enkrat na pol leta. Željo imam večkrat na teden, vendar vsakič rešim sam ob ogledu porničev, kar mi je bilo vsakodnevno že pred partnerico vedno dovolj ali celo kot nekaj najboljšega, kar lahko moški sam doživi v spolnosti. Verjetno je tudi v tem problem, saj že od 12. leta to redno počnem, skoraj vsak drugi dan, ob sodobnih tehnologijah pa je na voljo na tisoče posnetkov, kjer koli že sem z mobitelom. Žena skoraj nikoli sama ne da pobude, jaz pa le redko kdaj, pa še takrat že pomislim na bližnjico za zadovoljitev svojih potreb. Nikoli se o tem nisva iskreno pomenila in čeprav sumi, ji nikoli tudi ne bom priznal. Druge ženske me zanimajo le kot spodbuda k lastnoročnim spretnostim, ki me 100 % potešijo. Kako naj pristopim k težavi, ker si vedno želim tudi seksati, vendar grem vedno po liniji najmanjšega odpora?
Bralka priznava: Mislim, da me mož vara, čeprav to spretno skriva.
Brane, živjo! Sem v najlepših letih, otroci skoraj samostojni, kariera na vrhuncu, pravzaprav mi nič ne manjka. Imam pa težavo, ki mi greni že tri leta življenja, namreč mislim, da me mož vara. Čeprav to spretno skriva. Se je nekajkrat že malo ujel, pa me je spretno "okoli prenesel". Zakon in seks sta sicer celo boljša, kot pred to ugotovitvijo pred 3 leti, saj je tudi on dojel, da nisem slepa. Vendar pa me neprestano zanikanje že nekoliko utruja. Kako vem ali slutim? Na spodnjicah ima 1x ali 2x v tednu bele madeže. Hm, kaj misliš ti? Ves čas me kljuva, zakaj ne gre? Ali pa zakaj ne zapusti nje? Kaj se moškim plete po glavi??? Pa vendar ne bo tako še par let? Kaj misliš ti? Tvoja zvesta bralka.
Bralka Johana: 'Seks ni bil za v spominsko knjigo'
Hej, Brane, pozdravljen, bom kar takoj povedala, kaj me muči. Stara sem dobrih 40 let, še kar dobra ločenka in mati dveh najstnikov, za katera oče spodobno pomaga skrbeti, čeprav me niti ne pogleda, ko se slučajno srečava. A to je druga zgodba. V tej, zaradi katere ti pišem, je moški mojih let, prav tako ločenec z dvema najstniškima otrokoma, ki prav tako lepo skrbi zanju. Morda celo pretirano, če je to mogoče. Počasi sva se zbližala, delno zato, ker mi je že na začetku dejal, da je bolj samotarske narave in da ni rad v družbi preveč ljudi, kar koli že to pomeni, da ne mara hrupa in da ne mara dotikov drugih ljudi. Pa še to: da ima več hobijev, ki se jim strastno posveča. Po pol leta sva vendarle prvič seksala. Jaz bi veliko prej, pa ... Ne vem, ni važno. Seks ni bil za v spominsko knjigo. Ni bil slab, vsekakor pa je bil prekratek. Manj kot tri minute. Pa to ni problem. Problem je v tem, da seksava približno samo enkrat na mesec, kar je, dragi Brane, zame veliko premalo. Pa tudi to bi nekako sprejela, ker se izboljšuje. Ko sva sama, je zelo pozoren in ljubeč, čeprav včasih mine ura ali več, da se me dotakne, ko pride k meni (vse premalokrat, kot sem že povedala, a po sredi so tudi otroci, moji in njegovi, oziroma logistika, čeprav ...). To, kar me muči, je, da me tako rekoč ignorira, ko sva v družbi. Ne dotakne se me, ko ga primem za roko, jo takoj umakne, ko sem ga enkrat v javnosti objela, je skoraj odskočil in me pogledal, kot da sem ga hotela napasti. Zelo ga imam rada in bi z njim rada imela normalno razmerje, ne samo, ko sva sama, ampak tudi, ko sva zunaj, v družbi. Kaj mi lahko svetuješ? Vnaprej hvala. Tvoja redna bralka in prijateljica na Facebooku 'Johana' (ne ravno, hehe).
'Skupaj ne spiva že tri leta, saj se je kar naenkrat preselil v drugo sobo'
Pozdravljeni. Imam vprašanje glede življenja z mojim možem. Stara sem malo čez 50, mož pa je pet let starejši od mene. Skupaj ne spiva že tri leta, saj se je kar naenkrat preselil v drugo sobo. Rekel mi je, da smrčim in da ga to moti. Ne vem, če je to res ali sem mislila, mogoče pa res. Tudi najino intimno življenje je povsem umrlo. Čeprav sem mu rekla, da si jaz tega še želim, mi je rekel, da ima težave s tem in da ne bi bil rad osramočen pred mano. Skratka, da nima več erekcije. Ne vem, kaj naj si mislim. Rekla sem mu tudi, naj gre k zdravniku, a nič od tega. Razmišljam, da bi našla nekoga, saj si želim vsaj malo pozornosti, nežnosti in intimnosti. Vendar potem me spet obide občutek, da sem slaba žena in da bom varala. Prosim, povejte mi, kaj vi mislite. Hvala.
Leta nazaj jo je osvojil moški, ki ga je imela za idealnega partnerja, potem pa šok
Pozdravljen, Brane. Rada prebiram tvoje nasvete, kjer z nami deliš moški pogled na razumevanje ženskih vprašanj glede moških. Upam, da v čim krajši različici predstavim svoj problem. Leta nazaj me je osvojil moški, ki sem ga imela za idealnega partnerja. Imela sva enake poglede na partnerstvo in enake vrednote. Že pred partnerstvom je v podrobnosti poznal moja razočaranja nad moškimi. Oče je pogosto pred mano kot majhno deklico nagovarjal ženske in se spogledoval z njimi, kot najstnico so me klicale tudi njegove ljubice. Tudi v predhodnih razmerjih sem doživljala spogledovanja, pa še kaj več s strani nekdanjih partnerjev. In potem je prišel on. Bila sem njegova boginja, vse, kar je lahko ženska moškemu. Zatrjeval je, da je oseba, ki ne bi naredila partnerju nič, česar si on ne želi, da se ne objema z drugimi, ne moškimi ne ženskami, je popolnoma zvest, pravičen, nikogar ne preklinja, ne ponižuje ... Kaj naj rečem, moj ideal ... Pa potem prvi šok, ko je v družbi z žensko, ki smo jo komaj spoznali, predlagal objemanje in se v troje v nadaljevanju objel. Bila sem v šoku, saj je vedno nasprotoval kakršnemu koli objemanju, saj to vidi kot intimno zadevo partnerjev. Bil je sicer zelo opit, pa vendar to ni opravičilo. Po dnevih premlevanja sem mu zadevo mirno predočila. Odziv? Napad z njegove strani, da delam spore, da si izmišljujem stvari in dva tedna tišine, ker sem bila krivec prepira. Potem so se stvari začele dogajati pogosteje. V družbi si je dovolil, da je moji prijateljici, ki je kozarec dala pod mizo, rekel, če ji mora zlesti med noge, da ji ga nalijte. Naslednja situacija je bil obisk pri prijateljici. Ko sva nenapovedano prišla, nama je iz stanovanja zaklicala, da pride ven, samo da se obleče. On pa je odgovoril, da če bi vedel, da ni oblečena, da bi prišel gor. Pa jaz, halo, sem tu in to poslušam ... V nadaljevanju se pred menoj s trgovko šali, da k njej hodijo moški si spočit oči in tako naprej ... Ko se popolnoma mirno v primerni situaciji poskušam z njim pogovoriti o teh izjavah, doživim z njegove strani vedno napad, da iščem samo razlog za prepire, da se on samo zafrkava, da se ne bo bal, kaj bo govoril pred mano, da sem bolna in rabim psihiatra. Nedavno je v telefonskem razgovoru kolegu rekel, da je osnovno pravilo, da je avto čist, če se usede kakšna mačka k tebi v avto. Da mu pokažem, kako prijetno je poslušati take in podobne pripombe, sem v nadaljevanju prvič sama izustila neprimerno vsebino. Moj partner in partnerka prijatelja sta istega dne odsotna. Iz razloga razočaranj sem pripomnila, da bi se zaradi odsotnosti najinih partnerjev morala dobiti. Si zamisliš, kaj je bilo potem ... Njegovo pogovarjanje po telefonu je bilo samo moško zafrkavanje, to, kar sem pa jaz izustila, pa popolna katastrofa, da on nikoli ne pomisli, da bi se s katero dobil ... Kljub pojasnilu, da sem želela, da občuti to, kar moram doživljati jaz, sem v njegovih očeh seveda povzročitelj prepirov, nič mi ni prav, bati se mora, kaj reče ... Pa v nadaljevanju ponovna tišina. Kljub vsemu, kar sem opisala, partnerja še vedno ljubim, postajam pa zelo otopela. Brane, prosim, da mi kot moški odpreš oči, kdo ima tu probleme oziroma kako si naj ravnanja partnerja razlagam. Vem, da si moški v mislih ustvarjajo najrazličnejše filme, vendar je obnašanje mojega nekoč idealnega partnerja normalno? Razmišljam o tem, kaj vse mora početi in govoriti, ko me ni zraven. Brane, že vnaprej hvala, da mi boš po moško razložil pomen takšnega obnašanja. Razočarana
Brane: 'Naveličal se te je ali pa ima že drugo železo v ognju'
Stara sem 58 let, prijatelj pa 56 let. Spoznala sva se lani, pred dobrim letom. Prve 3 oz. 4.mesece je bil ideal ... Pozoren, strasten, ljubeč ... Ni da ni. Ne živiva skupaj. Od januarja letos in vse do zdaj še nisva seksala. Tudi tako ljubeč in pozoren ni več. Njegov odgovor je, da me ima resnično rad in da želi z menoj živeti, vendar želi, da greva počasi, saj je bil že dvakrat v življenju zelo razočaran. Pravi, da je lani, ko sva začela, bilo vse prelepo, vendar sva po njegovih besedah bila prehitra. Kljub temu, da mi vsak dan napiše, da me ima rad, mu ne verjamem, čeprav pogosto slišim, da želi z menoj biti do konca. Brane, kaj mi svetuješ? Na kratko. Se splača ostati v tej vezi in čakati, da bo pripravljen kot pravi, ker se boji ponovnega razočaranja? Ali naj vse prekinem in poiščem srečo drugje? Res pa je, da ga imam neskončno rada in želim biti z njim, vendar sem se skoraj po letu dni naveličala čakanja. Prosim, pomagaj!
Obupana bralka: od nje je starejši 20 let in ves čas jo vara
Dragi, Brane! Že od mladih let rada poslušam tvoje nasvete, ki so mi bili v življenju v pomoč. Nate se obračam z naslednjo težavo oziroma težavami. Ljubezensko razmerje sem začela pred 9 leti. S partnerjem ne živiva skupaj iz določenih razlogov. Prva 3 do 4 leta je bilo razmerje fantastično, polno strasti in pogovorov. Tudi skupaj sva si kuhala, sem mu urejala dom. V seksu sva poskusila vse in res oba uživala. Rekel je, da je komaj z mano spoznal skrivnosti seksa. Čeprav je več kot 20 let starejši od mene, ga iskreno ljubim. On mi je prva leta tudi izkazoval ljubezen z besedami in dejanji. Zaupal mi je vsa svoja seksualna doživetja. Zdelo se mi je, da sem spoznala sorodno dušo, ki mi je vse zaupala. Že takrat sem opazila, da rad gleda oddaje o varanju in da je prijavljen na spletnih straneh za iskanje seksa in žensk. Čeprav je bil obseden tudi s slikami moških. Na vse to je odgovoril, da pač rad gleda. To še ni bil tak problem. Pred 4 leti, ko sem se res trudila za najino razmerje, pa sem ugotovila spremembo. Prej moški, ki je imel vedno čas zame in me je sam klical ter se menil ure in ure mi vse zaupal, naenkrat ni imel več toliko časa. Izgovori, da ne more 'viset' toliko na računalniku, da dela. Bla, bla. Takoj sem vedela, da me vara. Izkazalo se je, da imam prav in to z oddano žensko. Seveda je kljub dokazom trdil, da imam fantazijo. Nato se je v času korone navezal na starejšo žensko, kar je zanikal. Govoril je celo, da s tako on res ne bi. Videla pa sem dokaze, da ji je govoril, kako bi z njo seksal, jo božal, poljubljal, da jo ima rad ter druge ljubkovalne besede. Jo vozil k zdravniku, prikrival in se izgovarjal, da nima nič z njo, da je samo hodil na kavico k njej. To razmerje se je končalo žalostno. Bil je potrt in obupan, vendar kljub dokazom, trdnim, ne prizna. Laže naprej. Sedaj se je spustil v razmerje z obilnejšo mlajšo žensko, ki rada pije. Od njega mlajšo več kot 30 let. Ta ga finančno izkorišča, v zameno imata oralni seks, pa verjetno tudi pravega. Dragi, Brane, psihično sem uničena. Kaj je s tem moškim, ki sem mu nudila vse od seksa, raznih užitkov, mu pomagala v hiši, da me nenehno vara? Sumim, da je odvisen od varanja. Kaj mi preostane? Lep pozdrav in hvala za odgovor. Stefanie
Bralka po 35 letih zakona dvomi, da je bil mož sploh kdaj zaljubljen vanjo
Pozdravljen, Brane! Sem v čustveni krizi brez ideje, kaj narediti za svoj zakon oz. zase, se trudim že leta in leta, pa mi nekako ne uspeva, ja, problem je v tem, da mi mož ne izkazuje čustev. Poročena sva 35 let in nikoli mi ni znal ali hotel izreči kakega komplimenta, tudi rad te imam ali ljubim te, zelo redko, tudi do seksa je vedno zadržan, ga je bilo bolj malo, tudi objemov in poljubov, poročila sem se pri 19 mož pri 25, zaljubljena, jaz ja, za moža se sprašujem, če je sploh kdaj bil vame ... Ja, zakaj kar vztrajam v tem zakonu in čakam ... Drugače je skrben, vedno pripravljen pomagati, razumevajoč, dober oče in dedek. Mislila sem, da ko bo v pokoju, se bodo stvari med nama izboljšale, pa se niso, večkrat o tem načnem pogovor in ni uspeha. Vedno reče 'saj sem jaz za vse kriv', sploh ne predela bistva problema, potem se za kak teden ali dva odnos malo izboljša, takrat je kak seks, kak objem, potem pa spet po starem. Varal me ni, tudi jaz ne, se večkrat vprašam, zakaj pa ne, ker moja samozavest je na dnu in tudi nimam želje po tem, zelo si želim razumeti moža, kaj se v njem dogaja in zakaj je tak do mene. Zakaj, zakaj, ker v meni vre in ne vem, kako se tega rešiti. Upam, da mi pomagaš s svojimi nasveti. Sem se kar razpisala, sem nekomu morala povedati, hvala in lep pozdrav!
Brane: 'Moški smo radi najpomembnejša oseba v življenju ženske'
Pozdravljen, Brane. Potrebovala bi nasvet. Na eni strani imam fanta, s katerim sva pred kratkim začela resno razmerje, do sedaj pa sva bila 3 leta "friends with benefits", na drugi strani pa imam sestro, pri kateri živim, ki je sedaj sesuta, saj je v postopku ločitve. Problem nastane, ker mi je fant izrazil željo, da bi kmalu skupaj najela in odšla v svoje stanovanje, toda težko mi je zapustiti sestro v takšnem stanju samo, namreč že nekaj časa živim pri njej in si pomagava. Kar pa se tiče fanta, imam dober občutek, da bi ta ljubezen lahko bila tista resnična, res se dobro ujameva, sedaj greva tudi prvič skupaj na dopust, kmalu pa bom spoznala tudi njegove starše. Zares lahko rečem, da je moja prva prava ljubezen po dolgih letih. Toda strah me je, da sedaj v takšni situaciji sestri na nek način obrnem hrbet. Seveda bi ji še vedno pomagala in stala ob strani, toda vseeno ne vem, res ne vem, kako to narediti in kako ji sploh povedati, da se bom v kratkem odselila z njim. Prosim za kakšen nasvet, najlepša hvala.
Bralka iskreno: 'Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor'
Sploh ne vem, kje začeti z vprašanjem. Živim z možem že 13 let, imava prečudovito hčer, staro 11 let, in sina, starega 7 let, ki je avtističnega spektra in ima zaostanek v razvoju. Od prvega dne živimo skupaj v podnajemnem stanovanju in mož je od prvega dne dalje zaposlen v tujini in domov hodi le vsake 3 tedne, potem pa je en teden doma. Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor zaradi kraje ... Imel je poleg tega še ogromno dolga povsod. Bile so non stop same laži, laž na laž. Pil je na skrivaj alkohol ... In tako se je vse nadaljevalo, dokler se ni rodil sin, kmalu zatem je šel spet v zapor zaradi kraje. In priznam, ko je bil drugič v zaporu, sem se popolnoma izgubila in sem ga prevarala. Da povem, ko se je rodil sin, je k nam prišla živet moja sestra in še danes živi z nami. Ko je prišel iz zapora, sem mu priznala mojo napako. In seveda sva se odtujila drug od drugega. Leta zatem sva se ponovno zbližala, vse dokler nisem ugotovila, da me vara s svojo bivšo žensko iz mladosti. Z njo je spal po hotelih ... Meni in otrokom pa lagal, da dela in da nima časa, da se nam oglasi na MSN ali Whatsapp kamero. Prav tako je večkrat samo za vikend prišel iz tujine, da se je dobil z njo, nam pa lagal, da je v tujini. In tako sem žal izgubila zaupanje in mu ne verjamem ničesar več. Tudi ko se pogovarjava, mi vedno pravi, da vse to, kar je bilo za nazaj, da njega ne briga. Ja, tudi jaz priznam, da sem marsičesa kriva in da imam napake in da sem mu kdaj v jezi rekla neprimerno besedo. In ko se midva skregava, se enostavno odmakne in tudi otrok ne pokliče nekaj dni. Sedaj, ko ni poklical otrok 5 dni, sem v jezi rekla, da ni oče otrok. In kaj hujšega. Sedaj se trma, ker ni oče otrok. Ja, tudi jaz imam napake, nisem brez njih. Ampak boli me, ker zaradi najinih napak trpita otroka. Kaj in kako naj se sploh grem naprej? On vidi vedno rešitev samo v ločitvi. Kje in kako bom jaz ... Prosim za iskren in direkten odgovor. Hvala!
Izpoved bralke: 'Na zunaj smo popolna družina, v resnici pa ...'
Pozdravljen! Z možem sva oba stara 39 let. Skupaj sva 14 let, poročena in imava dva otroka, stara 3 in 12 let. Smo normalna družina, na zunaj popolna, na noter izgubljena, brez čustev, samo materializem, vse ostalo je nekam šlo. Moram pa priznati, da neke zaljubljenosti med nama ni nikoli bilo. Imam prijatelja, starega 50 let, s katerim se poznava že 20 let in sva kar precej v stiku. Tudi on ima družino. Sva tudi oba poslovneža, vsak ima svojo branžo in med nama obstaja kemija. Oba veva za to, le jaz si ne upam narediti koraka in prevarati moža, čeprav z njim nisem srečna in vem, da tudi on z mano ne. Kaj ti misliš?
Tinka: 'Ali imajo vsi moški takšne nenavadne fetiše?'
Pozdravljen, Brane! Pohvale tvoji rubriki oziroma odgovorom, mislim, da so zelo dobri. Zanima me tvoje mnenje o moškem fetišu oziroma želji, da ženska med seksom lula. To je menda zlati tuš, če imam prav. Ali imajo vsi moški take nenavadne fetiše oziroma želje in zakaj bi si nekdo želel kaj takega? Nisem še nič zasledila, da bi kaj pisal o fetiših. Sama ne vem, kaj si naj mislim o tem. Vedno sem imela smolo pri moških, saj sem izbrala take, ki so imeli probleme sami s seboj. Tako sem večino življenja preživela sama in sedaj sem že več let brez seksa. V zrelih letih, malo pred abrahamovskimi, se mi je nenadoma zazdelo, da nekaj zamujam. Razmišljala sem, da bi našla nekoga za občasne posteljne radosti. Na spletu sem navezala stike z bežnim znancem, deset let starejšim in s kar pestro preteklostjo, ki me privlači. Med pogovorom z njim sem odkrila to njegovo željo, ki me je kar prestrašila, zato sem ga dala na hladno. Ne vem, ali sem se prav odločila, to me bega, ker v osamljenih nočeh mi je včasih dolgčas po moških rokah. Kaj misliš ti o moji odločitvi? Po drugi strani pa razmišljam, da bi mogoče rabila nekoga, ki zna zadevo vzeti v svoje roke, saj sem z nekdanjimi imela samo klasični seks in imam zelo malo izkušenj z moškimi. In kako naj se obnaša v postelji ženska po večletni pavzi, da ne bo moškega popolnoma razočarala? Ali je izkušenim moškim pomembna izkušenost ženske? Hvala za odgovore na moja vprašanja. Tinka
Pred leti se je ločila od moža, potem pa spoznala 15 let starejšega
Pozdravljen, Brane. Živim žalostno ljubezensko realnost. Vedno so fantje gledali za mano, vedno sem imela kup oboževalcev in nikoli nisem bila nesrečno zaljubljena. Tudi sedaj mi moških, ki bi me občudovali, ne manjka in mi je včasih prav zoprno. Pred 12 leti sva se spoznala in zaljubila, ko sem bila še poročena. Pred svetom se nikoli nisva kazala kot par, saj sva se bala, kaj bodo rekli ljudje. Pred leti sem se ločila od moža in od takrat bi lahko bila za vedno srečno skupaj. Ko sva skupaj, sva kot rit in srajca, nerazdružljiva, oba rada športava in zdravo živiva, veliko se presmejeva, rada sva v naravi, oba imava rada poglobljene pogovore, duhovnost, eden drugega takoj začutiva in pogosto imava že iste misli, kot da sva telepatsko povezana. V vsem tako zelo ujemajoča, razen v enem. V starosti. Ja, med nama je 15 let starostne razlike. On je mlajši. Tako lepo se v vsem ujemava in zares vidiva oba, da sva za skupaj, a kaj narediti glede starostne razlike? Pravi, da mu je to ovira, saj se iskreno spopada z mislijo, da če bo kdaj kakšna mlajša, ki mu bo všeč, bo morda v skušnjavi. Kaj narediti? Ali iti pogumno naprej in se pokazati pred svetom ter živeti pravljico dalje ali se raziti in oba najti po starosti primernejše partnerje?
'To, da si moški ne želi spati z žensko, je zame ultimativna žalitev'
Obračam se nate, ker res ne vem več, kaj storiti. S partnerjem sva skupaj že 30 let. Do dveh let nazaj je bilo še vse skupaj v mejah normale, zadnja leta pa to ne pelje nikamor. Oba sva zaposlena, on pa še ima popoldansko obrt. Razumem, da je polno zaposlen, ampak vseeno bi lahko bil bolj spoštljiv. Sama skrbim za njegovo mamo, on pa nikoli ne vpraša, če potrebujem kakšno pomoč, tudi finančno jo jaz preživljam, ravno tako sem skrbela za njegovega očeta, ki je bil 3 leta nepokreten. Sploh se ne spomni, da bi me kam povabil, mi kaj kupil, da o spolnosti sploh ne govorim. Vedno ima izgovorov tisoč. Res bi bilo najbolje, da prekineva to zvezo, ampak se bojim hčerine zamere, ker bo čez mesec dni postala prvič mamica. Živimo v isti hiši in res ji ne bi rada obrnila hrbta v tej situaciji. Partnerja še zmeraj ljubim, zavedam pa se, da to ne vodi nikamor. Prosim za nasvet, ker se res počutim kot inventar v tej hiši.
'Nisem del pohištva, ki ga trikrat do štirikrat na teden daš na hladno'
Pozdravljen Brane! Prosim te za pomoč, ker sem v življenju naletela na težavo, ki je ne znam sama razvozlati. Mogoče moja težava ne bo tako velika, nenavadna in očitna, da bi mogoče bila vredna nekih velikih besed, ampak nekako sama ne morem čez njo. Potrebujem tvoje nepristransko mnenje, kje sem se zataknila oz. kje sem naredila kaj narobe in zato ne morem iz začaranega kroga. Imam dober zakon s padci in vzponi, otroke v puberteti, finančno smo stabilni, zdravi itd. Nekih večjih problemov nimamo. Imam ambicioznega moža, ki se resnično daje za kariero, kar nam je tudi omogočilo finančno stabilno stanje, za kar sem hvaležna. Vedno sem bila 50 % mama in še 25 % oče za otroke. Čeprav imam službo, so tudi gospodinjska opravila pod mojo domeno. Dobesedno sem neko lepilo, ki našo družino povezuje in dela to, kar je. Mož ni ravno družinski človek, kar sem v življenju vzela tako, kot je. Takrat ko pa je z nami, se nam posveti. Zadeva pa je sedaj dobila tudi nov epilog, saj je odsoten celo več kot običajno. Dvakrat, trikrat na teden se s prijatelji zamudi med tednom do jutranjih ur. Sicer delo ne trpi naslednji dan, tudi alkohol ni tak problem, saj včasih vozi on, pa potem ne pije. Ker so otroci že v puberteti, me ne potrebujejo tako kot včasih, in sem velikokrat osamljena. Vedno sem dala družino na prvo mesto in tako nimam ne tesnih prijateljic, niti ne interesnih dejavnosti. Pri majhnih otrocih pač to ni bilo mogoče. Z možem sva se pogovorila o njegovih izhodih in pravi, da si želi zabave, da se sprosti s prijatelji, saj ima stresno službo. Ker je doma ljubeč in prijazen, mislim, da lahko črtava drugo žensko. Govorila sva tudi o tem in je jasno zanikal. Menim, da bi to čutila v želodcu, če bi bil to problem, kadar je doma, imava dober odnos. Upala sem, da se bova z možem v sredini 40. let bolj povezala, saj imava končno več časa za naju, efekt pa je ravno obraten. Se mi zdi, da sva bila bolj povezana in sva si bolj znala vzeti čas zase, ko so bili otroci majhni in je bil tempo ubijalski. Mož me resnično potrebuje, ko je doma, se mi posveti in je z mano, ampak jaz nisem del pohištva, ki pa ga trikrat do štirikrat na teden daš na hladno, ker ga takrat ne potrebuješ. Kje je potem problem? V meni, ker mislim, da bova z možem bolj skupaj in ker tega ne dobim, se potem včasih smilim sama sebi, ker tega nimam? Je že res, da sem bolj zapečkarica, mož pa bolj družaben in zato pride do nekih nepremostljivih razlik. Zakaj se počutim, kot da me na neki način vara s kariero in prijatelji? Nisem katastrofa od ženske, ki samo tečnari, je slabe volje in sitnari. Sem prijetna, mirna in inteligentna, poskušam biti vedno razumevajoča za vse družinske težave. Možu sem že povedala, da mi ta situacija ni všeč. Odgovarja s tem, da si on to želi, da je družabna oseba, da to rabi, ker je pod pritiskom od službe, kjer bi rad ustvaril ne vem točno katero goro dobička. Meni se vedno potem pojavi vprašanje, če sem jaz jezna, žalostna ali pa pod pritiskom zaradi službe, vedno pridem domov, ker tu je neko zavetje pred celim svetom. Kaj jaz njemu pomenim dodaten pritisk, če rabi bežat tudi od doma? Nekako se ne znajdem v novi vlogi, ki jo imam. Nekako se počutim odrabljena. Ne vem, kaj naj naredim. Kako izstopim iz tega začaranega kroga v življenju. Pa ne misli, da razmišljam o ločitvi. Upam, da je pri možu vse skupaj faza (ki sicer traja zadnjih 6 mesecev - prej je bila zadeva v bolj blagi verziji), ampak valda enkrat se bo pa le umiril. Gre za krizo srednjih let? Je pa res, da je to razlika med nama, ki me ubija. Kaj naj naredim? Imaš kakšno idejo ali nasvet?
Slovenka obupano: 'Ali je ok, če ga moti število nekdanjih spolnih partnerjev?'
Ali je ok, če partnerja moti število nekdanjih spolnih partnerjev? S sedanjim partnerjem sem malo manj kot leto dni in na začetku zveze sem mu število zaupala, ker je sam spraševal po njemu. Glede na to, da sem relativno mlada (pod 30) je številka res grozna (20) in tudi sama se svoje preteklosti sramujem, a je žal ne morem izbrisati. Odkar sem mu številko zaupala, sem ves čas nekako "na trnih", kakšno predstavo ima o meni. Sam je že večkrat omenil (ko sva se o tem pogovarjala), da ga število moti. Po eni strani ga razumem, po drugi pa mi ni všeč, da zvezo peljeva naprej pod vprašanjem, ali bo dolgoročna zaradi mojih "madežev" iz preteklosti. V zvezah (imela sem dve daljši zvezi pred njim) sem bila vedno zvesta in nikoli nisem varala, žal pa sem vmes, ko sem bila samska, bila "nagnjena" k priložnostnim spolnim odnosom. Ne vem pa, kaj se plete po njegovi glavi, čeprav sva večkrat že govorila o tem in on je enkrat tudi omenil, da lahko pretekla dejanja veliko "povedo" o neki osebi in da je ob tem številu manj možnosti, da bo on meni "poseben". Ne vem, v čem je "štos" ...
'Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje'
Pozdravljen Brane, redno berem tvojo rubriko in se vedno strinjam s tvojimi nasveti in mišljenji. Zato se zdaj obračam na tvoje mnenje o svoji težavi. Tega nikoli nisem odobravala ali verjela, da se lahko zgodi. Naj se najprej predstavim. Sem stara 35 let, poročena in imam dva otroka. Po svojem mnenju sem videti mladostno in zelo dobro. Z možem sem začela zvezo pri svojih 17 letih. Vedno sem mu bila zvesta. Do sedaj. No, tudi sedaj sem mu, če se ne šteje varanje v mislih. Ali se šteje kot izdaja? Namreč, všeč mi je drug fant/moški (3 leta mlajši od mene), noro me privlači in mislim, da tudi jaz njega. Kadar se srečava se začuti nora kemija in iskra med nama. Mislim, da tudi z njegove strani, ker ne odvrne pogleda stran od mene. Ve, da sem že zelo dolgo oddana, in vem, da ne bo naredil koraka naprej, tudi jaz ga ne bom. Vendar sem tako jezna nase, ker sem si dovolila, da mi je lahko nekdo drug všeč, ko pa imam rada svojega moža. Je super mož, me spoštuje, imava reden, dober in kvaliteten seks. Vedno maksimalno poskrbi, da sem zadovoljena. Vendar si vseeno tolikokrat, prevečkrat predstavljam seks s tem drugim moškim. Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje. Ali je to posledica, da sem že tako dolgo v samo eni zvezi? Ali je možno, da ne ljubim več dovolj svojega moža? Tudi ti si dolgo poročen in ali se je kdaj zgodilo tebi ali komu, ki ga poznaš, da čeprav je bil srečen v zakonu, si je vseeno močno želel nekoga drugega? Imam slabo vest, ker se mi zdi, da sem na nek način izdala moža. Kaj mi svetuješ? Verjetno to, da vse skupaj poskušam potlačiti in nadaljujem življenje kot do zdaj. Vse to vem, ampak je še vedno tista nora želja, da bi bila z moškim, ki mi je všeč, vsaj enkrat, ampak nikoli ne bi pustila moža le zato, da bi z nekom nekaj poskusila. Ali sem sebična in dvolična? Tvoja zvesta bralka, ki je vedno že v mislih sestavila odgovore na vprašanja, ki so ti jih druge bralke postavljale, je prišla do točke, ko je zmedena in sama potrebuje nasvet. Hvala, Zmedena in zasanjana
'Bila sem šokirana, tudi zato, ker mi je s tem življenje obrnil na glavo'
Pozdravljen, Brane. Imam velik problem z nekdanjim partnerjem srednjih let (50 plus, sama jih imam 40 plus, oba sva ločenca), s katerim sva bila skupaj štiri v glavnem lepa leta. Lepo je sprejel tudi moji hčeri. Živeli smo v simpatični hiški na obrobju mesta, ki jo je najemal on. Bil je pozoren partner in dober ljubimec. Edini problem, ki sva ga imela, je bilo moje pritoževanje nad tem, da ima kup prijateljic, s katerimi je imel najmanj redne stike po telefonu. Ni mi bilo jasno, zakaj si mora z njim tako redno dopisovati in se tu in tam tudi dobiti z njimi, bojda samo na kavi. Eni od njih je dal tudi denar, ko ga je potrebovala. Mislim, da mu ga ni nikoli vrnila. To je tu in tam privedlo do glasnih prepirov, ker sem se spraševala, ali je kakšna med njimi prijateljica s koristmi. To je vedno zanikal. Lani jeseni sem šla s hčerama sama na dvotedenske počitnice. In kaj je medtem naredil? Sporočil mi je, da je med nama konec, da je vse moje stvari spakiral in da bo zapustil hišo, ki jo je najemal, ter se zaradi službe preselil bližje centru. Bila sem šokirana, tudi zato, ker mi je s tem življenje obrnil na glavo. Ne samo moje, ampak tudi življenje hčera. Po vrnitvi sem morala na hitro najeti stanovanje v neposredni bližini, da hčerama ne bi bilo treba menjati šole in da sem imela še vedno razmeroma blizu do službe, kjer sem na srečo napredovala in pristala pri precej višji plači. Vsaj to. In potem ni vse tiho bilo. Začel mi je pošiljati sporočila o tem, da me pogreša, da me še ljubi in da si me še želi. Tudi dobila sva se večkrat in zadnjič se je seveda zgodilo. Spala sem z njim. V veliki meri zato, ker sem bila po več mesecih brez seksa, po domače povedano, kar potrebna. Po seksu mi je dejal, da si želi, da bi ostala prijatelja, in da ne ve, kaj hoče. Bila sem 'paf'. Kaj mi svetuješ? Naj se trudim, da bi poskusila obnoviti pravo razmerje z njim ali kaj drugega? Trenutno sem prekinila vse stike z njim. A on še najde pot za to, da mi sporoča, kako me pogreša, ljubi in si me želi. Tudi jaz pogrešam to, kar sva že imela. In ga imam še vedno rada. Pomagaj, prosim. Vnaprej hvala. - Sončka (ne ravno)
Bralka iskreno: Nočem ga prevarati, ampak res mi prija osvajanje mlajšega
Imam čudovitega moža in otroke. Ampak me osvaja nekdo mlajši in mi daje pozornost. Sicer sva samo pri pisarjenju, med nama se ni zgodilo nič. Ampak tako mi prija ta pozornost. Že neštetokrat me je povabil, da se dobiva, pa se zmeraj izmuznem. Spodaj mi pravi ja, vest pa ne. Kako naj ga odmislim, saj ne želim prizadeti odličnega očeta in moža. Vem, da mi tudi ne bi šlo "skozi", da bi varala in ob tem bila okej. Tudi mene bi zlomilo. Nočem ga prevarati, ampak res res mi prija tole osvajanje mlajšega in ful čednega moškega.
'Bil je pozoren partner in dober ljubimec, nato pa ...'
Pozdravljen Brane. Imam velik problem z bivšim partnerjem srednjih let (50 plus, sama jih imam 40 plus, oba sva ločenca), s katerim sva bila skupaj štiri v glavnem lepa leta. Lepo je sprejel tudi moji hčerki. Živeli smo v simpatični hiški na obrobju mesta, ki jo je najemal on. Bil je pozoren partner in dober ljubimec. Edini problem, ki sva ga imela, je bilo moje pritoževanje nad tem, da ima kup prijateljic, s katerimi je imel najmanj redne stike po telefonu. Ni mi bilo jasno, zakaj si mora z njim tako redno dopisovati in se tu in tam tudi dobiti z njimi, bojda samo na kavi. Eni od njih je dal tudi denar, ko ga je potrebovala. Mislim, da mu ga ni nikoli vrnila. To je tu in tam privedlo do glasnih prepirov, ker sem se spraševala, ali je kakšna med njimi prijateljica s koristmi. To je vedno zanikal. Lani jeseni sem šla s hčerkama sama na dvotedenske počitnice. In kaj je medtem naredil? Sporočil mi je, da je med nama konec, da je vse moje stvari spakiral in da bo zapustil hišo, ki jo je najemal, in se zaradi službe preselil bolj v center. Bila sem šokirana, tudi zato, ker mi je s tem življenje obrnil na glavo. Ne samo moje, ampak tudi življenje hčerk. Po vrnitvi sem morala na hitro najeti stanovanje v neposredni bližini, da hčerkama ne bi bilo treba menjavati šole in da sem imela še vedno razmeroma blizu do službe, kjer sem na srečo napredovala in pristala na precej višji plači. Vsaj to. In potem ni vse tiho bilo. Začel mi je pošiljati sporočila o tem, da me pogreša, da me še ljubi in da si me še želi. Tudi dobila sva se večkrat in zadnjič se je seveda zgodilo. Spala sem z njim. V veliki meri zato, ker sem bila po več mesecih brez seksa po domače povedano kar potrebna. Po seksu mi je dejal, da si želi, da bi ostala prijatelja, in da ne ve, kaj hoče. Bila sem paf. Kaj mi svetuješ? Naj se trudim, da bi poskusila obnoviti pravo razmerje z njim, ali kaj drugega? Trenutno sem prekinila vse stike z njim. A on še najde pot za to, da mi sporoča, kako me pogreša, ljubi in si me želi. Tudi jaz pogrešam to, kar sva že imela. In ga imam še vedno rada. Pomagaj, prosim. Vnaprej hvala. Sončka (ne ravno).
Srečno poročena bralka: 'Leto dni je trajalo, da sva se znašla skupaj gola ...'
Pozdravljen! Tako hvaležna bom moškega odgovora, zato že v naprej, Brane, tisočkrat hvala! Sem 38-letna mamica treh otrok. Resnično srečno poročena in močno zgarana od projektov preteklih let. Začelo se je že nekaj časa nazaj ... V sebi sem začutila silno potrebo po potrjevanju nasprotnega spola. In jo tudi dobila. Kljub otrokom in tempu se nisem nikoooli zapustila in tega, da dobro zgledam, se prekleto dobro zavedam! Ampak ne toliko, da ne bi potrebovala igre in seveda potrjevanja z nasprotnim spolom. Hočem igro, ves čas, intenzivno! Leto nazaj sem tako "naletela" na "pravega frajerja". Na večerni zabavi sva treščila skupaj. Ni me izpustil. Jasno je hotel stik ohraniti. Tudi on je lep, to ve, in bogat. Nevaren, ker nikoli ne veš točno, kje si. Leto dni je trajalo, preden sva se znašla skupaj gola ... Do takrat samo igra preko sporočil, 2x bežno srečanje ... Se je približal in umaknil. Kot da samo preverja, "če sem še za" in se je malo umaknil. Prvo srečanje se je končno zgodilo v avtu. Bilo je strastno, vroče, od sebe sem dala vse ... On pa prestrašen, malo zmeden in 'ni se izkazal'. Nato zmeda, umik in ponovno srečanje. Z moje strani akcija in strast, z njegove strast ja in 'slaba akcija'. Potem pa en dolg čustven večer, ko me je končno v miru zadovoljeval in bil noro nežen in ljubeč. In od takrat pogosto dopisovanje, srčki in naklonjenost. In še vedno nimam pojma, kaj bi rad! Nisem prepričana, da si me res želi, po drugi strani se mi 'kao' smili, ker je prestrašen in spet sem jezna, ker se igra. Včeraj sva se dobila in spet je bil zmeden in je rekel, da se mogoče dobiva jutri. In danes pravi, da ima gužvo. Pika. Samo to. Kaj za vraga se plete v tej moški glavi??? Zelo rada se igram z moškimi, brez milosti. Uživam, ko jih zmedem, tako ali drugače. V tem primeru je on zmedel mene!?? Prosim, prosim, prosim za odgovor, pomoč.
Bralka iskreno: Zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi
S partnerjem sem v zvezi že več kot 20 let, skupaj imava dva otroka. Noro sem bila zaljubljena vanj do približno leta nazaj, ko se je naključno začelo spogledovanje z večletnim prijateljem (od obeh), nakar sva se zbližala in zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi. Jaz sem se zaljubila vanj in on čuti podobno do mene. Jaz sem mojega partnerja pripravljena zapustiti zanj, on se pa boji njegovega odziva, ko bo izvedel. Noče se kregati z njim, ker se poznata od otroštva in imamo skupne prijatelje. Njegova zveza je tudi pri koncu, ampak njega bolj skrbi moja. Vprašanje je, kako naj svojemu partnerju povem, da je konec (ta je še vedno vame noro zaljubljen po tolikih letih)? In kako naj midva z ljubimcem nadaljujeva najino zgodbo?
'Lepo je imeti nekoga 'pri nogi', a se zapleta, ker želi več seksa'
Dragi Brane, imam svojevrsten problem. Po več kot 10 letih me mož ne privlači več. Ne zaradi videza, ampak ker se mi preveč podreja. Moški, ki joka, ko ga z lahkoto prepričaš v kar koli, ampak res kar koli, ne verjamem, da je kateri ženski seksualno atraktiven. Hrepenim po pravem moškem, ki ne bo upogljiv, ubogljiv in prisesan name. Zabavno mi je, a me tudi vedno bolj odbija, da mi vse verjame. Seveda ljudje v okolici vidijo malo bolj realno sliko, vendar ga z lahkoto skregam s komer koli, tudi s sorodniki, z nadrejenimi ... Sicer je lepo imeti nekoga "pri nogi", vendar se zapleta, ker želi vedno več seksa. Meni se seks z njim upira. Lažem mu, da nimam poželenja, da imam težave ... Ampak deluje, da vsaj tu ne verjame. Prav tako z njim nikoli ne doživim orgazma, čeprav se res trudi. Vem, da je težava v meni, saj se mi seksualno upira. Seveda imam poželenje, ampak do drugega. Spoznala sem že več moških, ki me privlačijo, z drugim doživim vrhunec, tako da predvidevam, da je velik del vrhunca v glavi. Lani sem šla na morje s čudovitim moškim, to so bili najbolj divji, nori in nepozabni dnevi v življenju. Nikakor se ga nisem nasitila. Ne želim se še ločiti, ker vem, da tak, ki mi bo vedno kril hrbet, ki bo kot omamljen od mojih laži, najverjetneje ne obstaja. On bi zame prodal tudi ledvico. Hkrati pa ne želim zapraviti najlepših let ob moškem, ki me ne privlači. Seks z njim se mi upira, a ker vsake toliko moram, pač nekaj spijem ali kdaj kaj močnejšega (belo) in je nekako znosno. Vendar vem, da to ni rešitev. Torej kako zavlačevati čim dlje, kako moškega prepričati, da ne bo silil v spolne odnose? Verjame mi vse, le pri spolnosti ga nekako ne morem dokončno prepričati, da mi pač ni.
Slovenka, ki je že 5 let ljubica poročenemu moškemu: 'Kako naj ga pustim?'
Pozdravljeni g. Brane! Rabila bi pomoč oziroma nasvet. Stara sem 40 let in imam hčerko. Z njenim očetom sva se razšla, še preden se je ona rodila. Ko je bila hčerka stara 2 leti, je v moje življenje prišel moški, ki pa ni sam. Je poročen in ima tudi on hčerko. "Skupaj" sva že več kot 5 let. Od njega nikoli nisem in ne bi zahtevala, da se loči, saj je to nekaj, za kar bi se morali odločiti sam. Ko sva skupaj, bi človek rekel, da sva rojena drug za drugega. Med nama je zelo lepa kemija, veliko strasti in nežnosti. Zadnje čase pa se je oddaljil. Izgovor je vedno služba in ne njegova družina. Večkrat sem mu že rekla, da se lahko razideva, če mu ni več do mene. Saj nekoga, ki mu ni do tebe, ne moreš obdržati pod prisilo. On vedno pravi, da sva v redu, da si me želi, da bo spremenil oziroma popravil stvari ... Česar pa v praksi ni videti. Ljubim ga bolj, kot sem kdaj koli nekoga ljubila, ampak včasih mi je tako težko. Čakam, ampak ne vem več, kaj čakam, niti zakaj. Kako iti stran od nekoga, ki ga ljubiš? Hvala in lep pozdrav.
'Z 18. leti sem se zaljubila v moškega svojih sanj. Imel je že pet otrok z različnimi ženskami'
Z 18. leti sem se zaljubila v moškega svojih sanj. Imel je že pet otrok z različnimi ženskami. Njegova markantnost me je pripeljala do poroke z njim. Nora sem bila nanj. Skupaj sva že več kot 40 let, a od njega nimam nič, ne intime ne denarja. Še vedno ga imam rada. Imava dva sinova, ki ga ne spoštujeta glede njegovega odnosa do njiju. Jaz pa ostajam bolestno obsedena z njim. Predvidevam, da sem jaz potrebna pomoči, ne on. Sem podjetnica, sposobna ženska, urejena in dominantna, a obsedena s svojim dedcem. Ustvarila sem družinski imperij z znanjem in sposobnostjo, kar so podedovali tudi moji otroci, vendar se mojemu možu nisem zmogla zoperstaviti. Zato me še danes finančno izkorišča. Svetuj mi, čeprav ne vem, če bom to zmogla.
Pred 6 leti je ušla iz pekla, nato pa nepričakovano spoznala njega
Brane, pozdravljen, tudi sama sem ena izmed mnogih (48), ki nisem zadovoljna sama s sabo, s svojim (ne)srečnim življenjem, ki sem ga izbrala. Pred šestimi leti sem ušla iz pekla in se postavila na svoje noge. Takrat odločena, da ostanem sama, da najdem svoj mir in se posvetim le sebi, svojim hobijem ... Tako mi je uspevalo štiri leta, počasi pa me je začela razjedati osamljenost. Nekega dne, nepričakovano, mi je on (50) prekrižal pot. Pritegnil me je s svojo drugačnostjo, energijo in inteligenco, Tudi on nosi svojo prtljago preteklosti, ki je bila precej pisana in nazadnje zanj tudi boleča – prevara. Sporočila, klici, kavice, večerje, kratki izleti ... Nevsiljivo in počasi sva se približevala drug drugemu. Priznam, da mi je z vsakim dnem bolj ugajal in kar nisem mogla verjeti, da mi je vesolje namenilo srečo.
Obupana bralka: Mož se je zredil in me zato veliko manj privlači
Živijo. Imam problem. Stara sem 30 let, poročena, z možem imava dva otroka. Mož je ljubeč, zvest, delaven. Ko sva se spoznala, je bil športnik, imel je krasno telo, zelo me je privlačil. Skozi leta pa je opustil šport in sedaj se ne giblje nič, prehranjuje se slabo, in to se mu je zelo začelo kazati na telesu. Sama sem po dveh porodih, službi in ostalih hobijih še vedno čvrsta, telovadim, jem zdravo. Pač najdem čas, ker mi to veliko pomeni zase in zanj. Možu sem že večkrat namignila, da mi to ni všeč (neaktivnost in prehrana), vse, kar naredi, pa je to, da je užaljen in namesto da bi dvakrat tedensko potelovadil in jedel manj slabe hrane, je še slabše. Posledično me telesno veliko manj privlači, kot me je, in to se seveda opazi ... Njegova rešitev pa ni, da nekaj naredi, ampak tarna, da me ne privlači več. Ne vem, saj smo vendar ljudje tudi vizualna bitja, ali sem samo plehka in bi mi moralo to biti v redu in gledati samo srce? Kaj naj naredim, da mu dam motivacijo? Ali moram jaz spremeniti moja pričakovanja? Ne vem, če zmorem, da bi mi postalo to všeč in bi še naprej lahko ohranjala telesno privlačnost ... Kaj meniš?
Bralec priznal, da ga je skoraj kap, ko je odprl njen telefon
Prosim za mnenje in pomoč. Štejem 46 let in pred osmimi leti sem na internetu spoznal svojo sedanjo ženo. Nisva bila več tako mlada in želela sva si družine. Kakšen mesec sva se videvala in sva si bila všeč. Medtem je zanosila in bila sva vesela. Rodila se nama je čudovita deklica in ona se je preselila k meni in po letu dni sva se poročila. Pred tremi leti pa sem opazil, da se čudno obnaša. Ves čas mobitel v roki in tudi seks je bil čedalje bolj poredko. Ker mi vrag ni dal miru, sem nekega dne, ko je pozabila mobitel doma, pobrskal po njem. Predvsem zaradi tega, ker so bili astronomski računi, ki sem jih plačeval jaz. Skratka, skoraj me je kap. Na stotine sporočil, kako ga ljubi in ne more več živeti brez njega. Ko je prišla domov, sem jo povprašal o teh sporočilih. Priznala je, da je zelo zaljubljena v njega, name se je pa nekako navadila. Vprašal sem jo, če se misli ločiti in iti k njemu. Naj povem, da me je groza ob misli, da mi vzame hčerko, ki mi pomeni vse in je sploh smisel mojega življenja. In je rekla, da če bo šla, naju bo pustila oba. Mene pa je trgalo od znotraj in grizlo. Počutil sem se ponižanega in izdanega. Naslednji dan sem ga poklical, da naj pride po svojo veliko ljubezen. Vendar sploh ni hotel slišati za njo in je trdil, da ga ona nadleguje. Pretrgal je vse stike z njo in zamenjal številko. Nekaj mesecev po tem je bila neznosna. Nič ji ni bilo prav. Od takrat sva se zavila v molk in to traja že skoraj tri leta. Da, tudi seksala nisva več od takrat. Govoril sem si, da bom potrpel v dobro hčerke. Tukaj živimo v hiši mojih staršev in ima svojo sobo, igralnico, velik vrt in hišne ljubljenčke. Hodi v tretji razred in je odlična v šoli. Ker pa mene skoraj tri leta brez seksa dobesedno razganja, sem prosil svojo zdravnico, če obstajajo kaka zdravila, da bi odstranila to slo pa seksu. Skoraj me je vrgla iz ordinacije. Češ, da starejšim pomaga ravno nasprotno in naj si dobim raje drugo žensko. Vmes mi je očitala, da zaradi mene ne bo življenja preživela z ljubljeno osebo. Večkrat mi je tudi rekla, da me ima poln k... Od takrat, ko sem izvedel, da je zaljubljena v drugega, ne mine en sam dan, da ne bi premišljeval o tem, in je že načelo moje zdravje. Tako osamljen nisem bil tudi takrat, ko sem bil sam. Postala sva kot sostanovalca ali bolje kot brat in sestra. Želim si bližine, objema, poljuba in da, seksa. Premišljujem o ločitvi, a se bojim, da izgubim edino, kar mi kaj pomeni in mi je še ostalo v življenju. Hčerko. Da jo bo odpeljala v mesto, kjer ima njen oče 40-kvadratno stanovanje v stari mestni hiši, kjer ni ogrevanja v sobi in še on živi tam. Bojim se, da bi ji najina ločitev uničila življenje. Ne vem, kaj storiti, med tem pa že počasi zdravstveno klonem pod tem bremenom, ki me grize iz dneva v dan. Prosim za nasvet in bom zelo hvaležen za odgovor. Na pomoč!
'Pristala sem na ponižujoč položaj in hodila k njemu, ko je "gospodinja" odšla'
Spustila sem se v razmerje z vezanim (takrat o tem še nisem bila prepričana) moškim. Zgodilo se je tedaj, ko je bila ženska, za katero je rekel, da hodi k njemu delat, v bolnici. V postelji je odpovedal. Bil je prepoln komplimentov na moj račun. Če bi ga poslušali, bi mislili, da sem sanjska ženska. Nekaj časa je uporabljal besede in besedne zveze, kot so "trenutno", "Daj mi malo časa" in "Z njo delava, s tabo mi je lepo". Počasi sem ugotovila, da je med njima še kaj drugega kot delo. Spolnosti v pravem smislu med njima pač ni bilo, ker je ni moglo biti, nekako je dal vedeti, da ji do malce drugačnih igric ni. Rada sem ga imela in sem pristala na ponižujoč položaj: Dobivala sva se pri njemu zvečer, ko je "gospodinja" postorila, kar je bilo treba. Večkrat sem ga ujela na laži in sem imela veliko možnosti, da bi ga razkrinkala pred njo, a sem bila v tem smislu lojalna, samo njemu sem na ta račun težila. Tega ni prenesel, čeprav mi je sveto obljubljal in zagotavljal iskrenost. Postal je vzvišen, nesramen in grozil mi je, da me bo prijavil policiji. Zabrusil mi je, da ne sežem tisti ženski niti do gležnjev. Ne vem, kaj čuti do nje, a ko sem ju nekoč opazovala na koncertu, kjer sta sedela skupaj, ji je dobesedno kazal hrbet. V enem od najinih nesporazumov je tudi rekel, da ve, kaj lahko pričakuje od ene in kaj od druge. Mogoče je del odgovora v tem, da ima gospa nizko pokojnino in ji pridejo prav hrana in pridelki z njegovega nasada. Meni tega ni treba. S kom sem pravzaprav imela opravka? V meni se je nabralo toliko jeze in užaljenosti, da teh žalitev preprosto ne morem preboleti. Kako naj mu dam vedeti, kakšen primitivec je?
Brane iskreno: V katero šolo nakladanja in nalaganja je hodil?
Brane, pozdravljen, s fantom sva skupaj že pol leta. Oba sva srednjih let, oba ločena. Ločila sva se zaradi prevare s strani najinih nekdanjih partnerjev. Jaz imam tri otroke, on enega. Otrok še nisva spoznala, kar pa meni predstavlja velik problem, saj se vidiva samo takrat, ko so z nekdanjima partnerjema. To je približno enkrat do dvakrat tedensko. Ves čas govori o skupni prihodnosti in kako on vidi stvari, na veliko pa se upira spoznavanju otrok, saj pravi, da ne želi nikogar prizadeti, ker mora biti 100-odstotno in da ima sam s sabo težave, ker je v prejšnji zvezi (pred mano) prehitro spoznal otroka in se nanj navezal. Razmerje se je po nekaj mesecih končalo, on in njegov otrok pa sta potem pogrešala otroka nekdanje partnerice. Pravi, da rabi čas in ne ve, kako iti čez to, pomoči pa ne želi, niti je ne išče, saj upa, da bo to nekako čez čas izzvenelo. Glede na to, da so to tako veliki strahovi in da čuti pritisk iz moje strani, ker želim, da se med seboj spoznamo, da vidim, kako bi funkcionirali skupaj, me zanima, naj sploh vztrajam in upam ali naj pustim vse skupaj, saj si razmerja na tak način nisem predstavljala? Želim, da so otroci vključeni, da skupaj sodelujeva in se tako tudi večkrat vidiva ter si pomagava.
36-letna bralka: Moj 19-letni fant ne ve, da imam dva otroka
Hej, Brane! Potrebujem nasvet. Stara sem 36 let, imam dva otroka iz prejšnjega zakona, moj novi partner pa je star 19 let. Ampak on in otroka ne vedo drug za drugega. Prepričana sem, da bi bil moj fant šokiran, da imam dva 9-letna otroka, kajti pred njim se obnašam mladostno in skupaj žurava. Zanj sem mlado dekle in ne zaposlena stroga mamica. Ne vem, kako bi prenesel dejstvo, da imam otroke, do katerih sem stroga. Najprej sem bila z njim zaradi odličnega seksa, sedaj po 7 mesecih, pa sem začela čutiti močna čustva inželim si več kot seks. Želim si biti z njim ves čas, a njegova družina ne ve zame in moja zanj. Ne vem, kako bi to prenesli, sploh zaradi otrok. Ali ima taka zveza sploh prihodnost? Tudi sama ne bi pred tem podpirala zveze s tako starostno razliko, a sedaj čutim prava čustva in čeprav je samo študent, je zame pravi moški.Prosim svetuj mi. Lep pozdrav!
'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'
Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka
Bralka iskreno: Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati
Brane, pozdravljen! Po ločitvi in po nekaj letih se je zgodila prva kava z njim, ki je prav tako ločen. Začela sva počasi, nevsiljivo, neobvezno in brez pritiskov. Verjetno me je ravno to pritegnilo. Vse, kar sem pogrešala, sem naenkrat imela. Zelo kmalu me je predstavil svojemu krogu prijateljev, staršem in družini. Oba imava polnoletne otroke, živiva ločeno, a se vsak dan vidiva. Kot oseba je zelo komunikativen in družaben, samozavesten, inteligenten, delaven. Do mene je pozoren, skrben, obziren, ljubeč in včasih tudi vzvišen. Če mu kaj ne odgovarja, presliši in ignorira. O čustvih se pogovarja stežka. O svoji preteklosti mi je povedal skozi naključen pogovor. Povedal, kar je želel. Nisem ga dosti spraševala, saj nisem tip pijavke. Vedela sem, da je imel po ločitvi malo daljšo vezo ter nekaj priložnostnih srečanj. Zakaj točno veza ni uspela, iz razgovora nisem razbrala. Sama sem se enostavno prepustila, želela sem novo poglavje zase in zanj – začela verjeti v naju, ne da bi se obremenjevala z najino preteklostjo. Verjeti dolgoročno. Nekega lepega dne pa ugotovim, da je še vedno v kontaktu z bivšo. Brala sem sporočila. Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati. Po temeljitem razgovoru je rekel, da nima z njo nič, da se le občasno slišita kot prijatelja. Da mu ne pomeni nič. Da me ima rad, da mi ona ne seže niti do kolen. Videl je, da me je zelo prizadel in obljubil prekinitev kakršnega koli kontakta z bivšo. Na srečo ali nesrečo pa jo od prej poznam tudi jaz. Naključje je hotelo, da sva se čez nekaj časa srečali. Nekaj vljudnostnih besed, potem pa je izrazila veselje, da sva zdaj midva skupaj. V meni pa alarm, saj sem iz njenih nadaljnjih besed razbrala, da sta še vedno v stiku. S solzami sem oddrvela k njemu, da dokončno razčistiva. Kot bi mi zabodel nož v srce. Spet izgovori, da ga je klicala ona, da je ne more kar izbrisati, da mu je bila v preteklosti v veliki meri v pomoč, da je le prijateljsko. Zame pa nesprejemljivo, kar sem mu jasno in glasno povedala. Da naj se odloči. Sedaj je drugič skesano obljubil, da je konec in sem znova popustila. Pa ne zaradi obljube, ampak so bila moja čustva do njega že pregloboka in zaupanje izrabljeno. Lahko sem se slepila in borila v sebi, kako naprej ter sprejela morda najslabše. Prepustila sem se toku dogajanj, poskušala vsak dan ne misliti o tem in mu poskušala verjeti. Začeti nekako znova pri sebi, za naju. In želela sem spet srečati njo, da bi dobila neko potrditev, a se do danes to ni zgodilo. Ko sva skupaj, pozabim na vse skrbi, ker mi je z njim enostavno lepo, že sama njegova prisotnost me boža. Vsak dan se vidiva in tisti del v meni ga še vedno kontrolira, preučuje. Ko je le možnost, mu pogledam v telefon. Ne vem, ali je tako spreten v brisanju podatkov ali se je res odločil, kot mi je zatrdil, in sicer da prekineta. Ne najdem ničesar, nemir v meni pa se ne umiri. Sicer sva kompatibilna v vsakdanjem življenju, v mišljenju, pogledih, interesih, pa tudi v intimnosti. Enostavno me izpopolnjuje. Ko sva ločena, pa v meni vse divja ... Občutki strahu pred prizadetostjo, bolečino in izgubo. Ne vem, kako naj se umirim, počutim se ujeto v tehtanju, kaj je prav in kaj ne. Težko zaspim in ponoči se zbujam, mojemu premlevanju ni konca. Ves čas ga vidim in si dopovedujem, da je moja predstava zgrešena, da manipulira z menoj, da me le izrablja ... Že samo, ko ga slišim, pa sem nemočna, pozabim na vse. Brane, ali sem začarana (beri nora) pri 54 letih? Prosim te za mnenje, tvoj vidik, nasvet ... kar koli. Hvala ti vnaprej. A.
'Morda si zrela za afero, ampak ali si zrela za kup potencialnih posledic?'
Oj, Brane. Najprej pohvale za tvojo rubriko. Že vrsto let te spremljam in si super. Stara sem 35 let, z možem sva skupaj že zelo dolgo. Imava dva otroka in zakon, ki ima vzpone in padce. Tako kot povsod. Pred nekaj leti sem zamenjala službo in spoznala njega. Nekaj let mlajšega od mene. Nagajivi pogledi, nasmeški, hecanje, kasneje rdečica na obrazu in nervoza v njegovi bližini. Tudi z njegove strani je bilo očitno tako. Ko sem se zavedla, da mi je tip ratal že preveč všeč (in občutek, da tut jaz njemu), me je začel ignorirati. Pa se kasneje spet hecati, pa spet ignorirati. Ne razumem ga in ravno zaradi tega mi je čudno, kako mi je lahko tip sploh tako prirastel k srcu. Preveč. Nikoli nisva imela nič, samo nikakor si ga ne morem izbiti iz glave. Je zadnja misel, ko grem spat in prva ko se zbudim. Seks z možem je bil vedno okej, odkar imam v mislih in srcu njega, pa je fantastičen. Če bi imela šanso, bi samo enkrat rada z njim. Tudi ne vem, kaj bi on, očitno je, da sem mu všeč, ampak ne naredi koraka naprej. Je zelo zadržan, bolje je tako, drugače bi se verjetno že kaj zgodilo. Itak ravno zaradi moje situacije, ker nisem samska ... Ampak ta želja po njem me ubija. Samo enkrat ... Srce mi pravi, samo enkrat se živi. Pamet pa, daj skuliraj se, doma imaš moža in otroke, ki jih imaš neizmerno rada. Itak tega ne morem nikomur zaupati, hvala za tvoje mnenje. Lp, Vrtnica
Bralec obupano: vedno bolj sta zaljubljena, a imata problem v postelji
Brane, zdravo! Moje težave so nekoliko neobičajne, rad pa bi povedal celotno zgodbo, da boš tako morda lažje odgovoril. Najprej, star sem 33 let, s punco, ki je iste starosti, sva skupaj nekaj več kot pol leta. Imava se res rada, uživava skupaj, ona je vsak dan pri meni, tako da tudi že praktično živiva skupaj in je vse perfektno, pravzaprav se še prepirava praktično nikoli. Pomemben del zgodbe je tudi, da se poznava že kakšna tri leta, v vmesnem času smo se ogromno družili, pred dvema letoma mi je postala noro všeč, vendar sem nekaj časa čakal, da jo povabim na "date". Menil sem, da je privlačnost obojestranska, vendar je v tem času, ko sem čakal, spoznala fanta, ki je njej postal zelo všeč. Nikoli sicer nista bila skupaj, vendar je to trajalo vsaj eno leto. On jo je bolj kot ne izkoriščal za druženje in vse živo, bila sta prijatelja, nista pa nikoli imela ničesar intimnega ali bila skupaj, čeprav si je ona to želela. Vmes sem jo sicer povabil na pijačo, vendar me je dokaj prijazno zavrnila, tako da sva ostala prijatelja v sklopu družbe in smo se še vedno redno družili, včasih tudi s tem fantom, večinoma sicer ne. Moje navdušenje ali pa zaljubljenost se je v tem času ohladila, lani pa, kot bi se nekaj spremenilo, mi je spet postala neznansko všeč, to pa je tudi sovpadalo s tem, da je ona povsem prekinila zvezo s prej omenjenim fantom. Začela sva si dopisovati in se tudi redno dobivati, ko pa sem po enem druženju, kjer sva tudi "zamutila", predlagal, da bi morda začela resno zvezo, mi je pojasnila, da bi raje še nekaj časa imela tako kot do takrat, torej, da se druživa in uživava skupaj, vendar ne več kot to, ker še vedno preboleva prej omenjenega fanta. Meni je bilo o. k., ker sem bil res rad z njo. Vseeno pa se je po tem pogovoru začela stvar razvijati precej bolj, začela je prihajati k meni, ob slovesih sva se poljubljala, ko pa sva bila v družbi, pa je bilo vse še vedno prijateljsko. Jaz nisem hotel drezati vanjo, saj sem menil, da se bo zadeva razvila, ko bo ona pripravljena. In res se je to zgodilo. Na enem druženju me je potegnila vstran in vprašala, zakaj midva še nisva skupaj. Rekel sem, da čakam, da bo ona pripravljena, in od takrat sva par. V tem času se je vse skupaj še bolj razvilo, zdi se mi, da sva oba vedno bolj zaljubljena drug v drugega. Vendar tu pride do problema. Namreč, imam velike težave z erekcijo. Ko sva oblečena, ko me zadovoljuje z roko ali jaz njo, je vse super, ko pa moram natakniti kondom, mi penis uplahne in se nikakor več ne postavi nazaj. Do zdaj sva seksala samo trikrat, vsakič brez kondoma. Včasih sem gledal veliko pornografije, sedaj pa vedno manj, saj sem bral, da lahko tudi to vpliva. Vedno bolj pa me seveda grabi strah, da naslednjič ponovno ne bo šlo, zato niti ne poskušam. Ona sicer pravi, da ji je povsem vseeno, da jo dobro zadovoljim z roko in jezikom, pa vendar me skrbi, da se bo kaj kmalu naveličala. Načela sva tudi že temo o otrocih in vsakič pomislim (včasih ji tudi rečem in se sicer nasmejiva), kako bova imela otroke, če jih ne morem narediti. V glavnem, res ne vem, kaj naj naredim, razmišljal sem že tudi o kemiji, vendar na dolgi rok to gotovo ne bo šlo. Prosim za pomoč.
Slovenka priznala: 'Občutek imam, da sem edina 22-letna devica na svetu!'
Pozdravljen Brane! Imam problem, ki se mi zdi vse večji ne zato, ker bi tako jaz mislila, ampak zato, ker vsi drugi, ki vedo zanj. Od dobrih prijateljic do mojega starejšega brata, ki ga je posredoval prijateljem, da bi mi ga pomagali rešiti. Kar nekaj mi jih je to že predlagalo. Najraje bi brata po nosu. Imam 22 let, moj domnevni problem pa je moje devištvo. Občutek imam, da sem edina 22-letna devica na svetu. Ker sem še deviška, me prijateljice, ki to vedo, ali zafrkavajo, ali pa mi govorijo, da sem trapasta, ker se šparam. Še bolj me zafrkava brat, ki sem mu pred časom naivno zaupala svoje deviško stanje, in njegovi prijatelji, ki jim je to sčvekal. Kličejo me Nedolžnica. In se mi ponujajo kot razdevičevalci. Problem z deviškostjo je povezan s starejšim problemom, ki sem se ga začela zavedati pri štirinajstih letih, ko sem postala nezadovoljna s podobo svojega telesa v ogledalu. Bila sem kar okrogla in imela sem največjo zadnjico in najmanjše prsi v razredu. Zdaj sem veliko bolj zadovoljna s svojo golo podobo v ogledalu, saj se je zaradi teka in tenisa zelo popravila. Zadnjico imam še zmeraj veliko, vendar je čvrsta, mišičasta in kar lepo izgleda. Pa tudi prsi so se pojavile, res ne prav velike, a so kar v redu. Vseeno me misel na to, da bi se slekla pred moškim, še vedno prestraši. Vseeno si seksa vse bolj želim, posebno takrat, ko se samozadovoljem, kar sicer rada počnem kar pogosto. Skoraj vsak dan. Z uspešnim izidom – saj veš, kaj mislim s tem. Eden od fantov v mojem teniškem klubu me očitno rad vidi. In me je po tenisu že vabil na pijačo, a sem vedno našla kakšen izgovor. Zelo všeč mi je, mislim, da sem že kar zaljubljena, vendar me je sram priznati, da sem devica. In že misel na to, da bi bila z njim gola, me zmrazi. Kaj naj naredim? Za vsak nasvet ti bom hvaležna. Nedolžnica.
Obupana: Ko sva skupaj, se imava super, vmes pa kot da pozabi, da obstajam.
Pozdravljen, Brane! Od lani sem po 25 letih ločena, imam dva odrasla otroka. Živim sama, dobro situirana, a kljub moškemu, ki ga imam pol leta, sama in osamljena večino časa. Ker so okoliščine take, kot so, se vidiva le vsaki drugi podaljšan vikend. Gospod še zaenkrat ni pripravljen, da spoznam njegovega otroka in da bi se odločil, kaj in kako bi sploh najina neopredeljena zveza potekala. Seks je božanski, skupni trenutki so vse, kar nikoli nisem imela, vse delava skupaj, pospravljava, kuhava, nakupujeva, sprehodi itd. Vendar me moti ta njegova neodločnost. Je samski, a me na nek način skriva, ne drživa se za roke, vedno je prisoten strah, da naju bo kdo videl, čeprav me v okolici že vsi poznajo, prav tako v moji njega, a vendar še vedno je z njegove strani prisoten strah. Pove mi, da me ima rad in da sem najboljše, kar se mu je zgodilo, da sem zlata, ampak meni vse to ne pomaga, ker me ta njegova neodločnost zelo moti, kar mu tudi povem, vendar se vedno uspešno izgovori in je potem spet enako naprej. Ko sva skupaj, se imava super, vmes pa kot da pozabi, da obstajam in me niti ne povabi k sebi. Četudi ga vprašam, ali si želi, da pridem, ne odgovori, ampak vedno reče, da sem dobrodošla. In če pridem kakšen dan kasneje, kot ve, da bi lahko, mi reče, da me je čakal. On ve, da k meni lahko vedno pride, ampak tudi ko bi lahko oziroma sva bila zmenjena, ga ni bilo, vedno neki izgovori. Vem, da mu je prejšnja zveza pustila precej slabega, ampak ne razumem, zakaj ne more naprej, vmes ni imel nobene zveze, odkar sva midva skupaj, pa kot da ima prvič punco. Včasih se mi zdi, da ne ve, kako to poteka, sploh glede odrekanj ... Zanima ga vse, ni da ni, tudi ko sva skupaj se ni ravno pripravljen čemu odpovedati. Jaz pa kot gospodinja, mama, delavka, vse, kar je na mojih plečih 25 let, nisem navajena buljiti v telefon, raziskovati, brati, pri miru gledati TV po več ur, še kakšen film si komaj pogledam pri miru. Sem polna energije in življenja, zame je pomembna akcija, ne ležanje na kavču in spanje do 11. ure. Gospod je par let mlajši.
Bralka priznava: Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec
Brane, zdravo. Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec. Mož o tem ne ve nič, dobiva a se enkrat na teden na skrivaj. Z njim mi je prav lepo, ker je pri svojih 55 letih zelo seksi. Naj ti zaupam, da sem stara 41 let, poročena 12 let in brez otrok. Kaj naj storim? Ne morem prenehati z njim.
'Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim'
Pozdravljen, Brane! Že kar nekaj tvojih odgovorov sem prebrala na temo varanja, pa vendar se v nobeni zgodbi nisem prepoznala, zato sem se odločila, da ti pišem. Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim, ki sem jo vmes večkrat prekinila, vendar se vsakič vrnila nazaj. Zdaj sem spet pred vprašanjem, ali vztrajati ali tokrat res dokončno zaključiti in pozabiti nanj. Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko je do mene pristopil po nasvet glede ločitve. Tudi sama sem že kar lep čas ločena in imam dobro življenje. Razlog, zakaj je želel ločitev, je bil ta, da je njega žena večkrat prevarala (imata tudi druge probleme, vendar je bila to pika na i). Pokazal mi je nekaj sporočil, ki jih je pošiljala svojim ljubimcem in prijateljicam, zato v ta del zgodbe nisem nikoli dvomila. Najino prijateljstvo je hitro preraslo v nekaj več in resnično sva oba začutila, da sva za skupaj. Moja vest pa mi večkrat ni dala miru in sem se umaknila, da bi onadva rešila zadeve med sabo, kar pa se ni zgodilo, saj ona kljub vsem dokazom vztrajno zanika svoje afere in se jezi na njega, ker je gledal v njen telefon. Sta bila tudi pri terapevtki, potem pa ona ni več želela iti, ker se je to njej zdelo "brez veze". Naj ponovno omenim, da tega ne vem samo na podlagi njegovih besed. Tudi spolnih odnosov med nama ni bilo do pred kratkim, da bi me imel zaradi seksa, močno dvomim, saj bi verjetno dobil kakšno drugo, ki je ne bi bilo treba čakati več kot pol leta, pa še to se je zgodilo le dvakrat. Zdaj pa jaz želim po eni strani vse skupaj zaključiti, vsaj dokler ne uredi z njo in dokler se ne loči. Njegovo finančno stanje trenutno ni najboljše, to je glavni razlog, ki ga drži nazaj. Glede na razmere na nepremičninskem trgu to lahko razumem, ne želim pa, da se kar preseli k meni. Ena izmed možnosti je, da si poišče stanovanje izven Ljubljane, česar pa zaradi otrok ne želi. Po drugi strani mi je težko, saj sem se vanj resnično zaljubila in on mi ta čustva vrača. On se zaveda, da bi to bila najbolj razumna poteza, vendar tudi on ni pripravljen zaključiti stvari in zdaj se vrtiva v krogu. Pa še to za konec: razumem, da je narobe, kar počneva. Razumem, da se večina moških zaradi nezvestobe ne loči (njene in njegove), razumem, da večina moških po ločitvi ne ostane z ljubico ali pa da kasneje to obžaluje. Tudi glede tega imam pomisleke in to sem z njim jasno skomunicirala. Pa vendar sva se našla in si ne predstavljava, da se ne bi poznala ...
'Vem, da to počne vsak moški, ampak se počutim prevarano'
Brane, pozdravljen. Že dolgo časa opažam, da fant nima ravno problema s tem, ko meni ni. Noseča sem 19 tednov, torej tečna, sitna, čim dlje od seksa. Ampak prej ni bilo tak o... bilo je 1-krat na teden, obema je bilo dovolj, a zdaj vidim, zakaj njemu še posebej. Vsak dan porno strani in sama grozna iskanja ... Pogosto tudi večkrat na dan. Bolj grozno se ne bi mogla počutiti. Sej vem, da je to normalno, da to vsak moški počne, ampak se počutim prevarano. Bojim se, da kar ne doživi z mano, doživlja z drugimi ... Ne vem sploh, kako mirno živeti s tem. Sploh zdaj, ko bi morala biti prekleto mirna. Brane, hvala.
'Odločila sva se, da imava otroka, a kot prijatelja. In zgodilo se je, zanosila sem.'
Dragi Brane, stara sem 30 let in sem mamica čudovitemu, pol leta staremu fantku. Vedno sem želela otroke, a sem nekako naletela na moške, ki niso želeli to še v teh letih. Zadala sem si (nekje pri 25 letih), da bom imela prvega otroka nekje okoli 30. leta, z nekom ali sama. Temu primerno sem tudi iskala zaposlitev, ki bi mi omogočala finančno stabilnost, kar sem tudi našla. Malo kasneje sem spoznala mojega sedaj nekdanjega fanta in skupaj sva bila štiri leta. Je pet let starejši od mene. Živela sva skupaj tri leta, ni bilo popolno (ne verjamem v popolnost), bilo je pa lepo in delovala sva dobro. Bila sva dobra prijatelja, super seks (sva oba zelo seksualna), skrb eden do drugega, spoštovanje, potovanja in možnost lepe prihodnosti. Nikoli nisem bila nek tip ženske, ki bi sanjarila o poroki, zame je to samo papir ... Živeti skupaj je zame kot, da bi bila poročena. Velikokrat sva govorila o prihodnosti, gradnji hiše in otrocih. Načrti za hišo so bili že v procesu (on ima zemljo) in finančno sva bila zmožna. Ko je prišlo do vprašanj (v zadnjem letu zveze), kdaj bova ustvarila družino, pa je imel izgovore: ko bo hiša, ko bom imel boljšo službo, ko bom prihranil kaj denarja ... Jaz pa nisem tip človeka, da dajem priložnosti v nedogled. Meni je bilo dovolj jasno, da ta 'ko bom' mogoče ne bo nikoli. Niti okvirno ni znal povedati, kdaj pa bi morda bil on pripravljen. Mislim, da nihče ni 100-odstotno pripravljen na otroka. V moji glavi se je prižgal rdeči alarm, ali jih sploh noče ali jih pa noče z menoj ... Se pač zgodi ... Nisem odvisna od moškega in od ideje, da moram z nekom biti. Ja, imela sem ga res rada, ampak moje želje in cilji pa so tudi nekaj vredni. Z njim sem se nato po štirih letih zveze razšla in mu tudi povedala resnico, zakaj in kako. Nisem mu zamerila in nisem bila nikoli jezna nanj. Sem mu pa povedala, kakšen je moj načrt. Ostala sva v kontaktu kot prijatelja in si občasno dopisovala. Dva meseca za tem mi je pisal, da v redu, da mi bo naredil otroka. Seveda sem rekla ne. Nisem želela, da naredi nekaj, česar si ne želi, samo da bi bila skupaj. Otrok vsekakor mora biti zaželen, drugače bi mi lahko čez nekaj let očital, da sem jaz kriva, da je v tej situaciji, ki je ni želel. Kasneje tisto leto sem spoznala fanta, s katerim sva se dobro ujela in je želel otroka. Bila sem iskrena, da ne čutim, da bi med nama bilo kaj trajnega, bila je bolj seksualna privlačnost. Odločila sva se, da imava otroka in ostaneva prijatelja ter sva povezana na tak način. Zgodilo se je in sem zanosila. Nikoli ne bi spremenila ničesar, ker je moj otrok moja največja ljubezen in me osrečuje vsak dan. Ko je nekdanji izvedel za moje novo razmerje, je tudi on začel novega. Bila sem vesela zanj in mu to tudi povedala. Privoščim mu res vse najlepše. Nato pa me je videl nosečo par mesecev in prenehal govoriti z mano. Jaz sem rodila in mislim, da mi je čestital nekje po treh mesecih, čeprav je vedel že prvi dan, saj sem še vedno v kontaktu z njegovo družino, ker smo bili zelo povezani. Pred enim tednom pa mi je pisal (ve, da sem samska ) in začel namigovati, da bi se dobila in seveda, da pogreša najin seks. Da pa seveda ne ve, kako bi to šlo, ker je seveda še vedno s to punco (sedaj nekje leto in dva meseca). Nato je izjavil, da je njegova punca noseča in bo rodila čez dva meseca. Da pa stvari niso bile načrtovane. Ne vem, kako verjeti, da ne. Mislim, da moški pri 35 letih zna nadzorovati situacijo. Rekel je, da ni vedel, kako mi povedati in ali ga sovražim, da bo imel otroka z njo in ne z mano. Seveda nisem. Imam ga še vedno rada, ampak ljubezen ni dovolj. Nama že ni bilo namenjeno ustvariti družine skupaj. Moje vprašanje pa je, zakaj? Zakaj želi varati svojo sedem mesecev nosečo punco in zakaj z menoj, ki sem ga pustila? Zakaj več ni zvestih moških, sploh v takšnih situacijah?
Ljubica, ki to ni: 'On je poročen in ima prav tako otroka'
Pozdravljen Brane! Prosim te za pomoč. Stara sem 30 let in že 10 let v zvezi. S partnerjem imava tudi enegaotroka. Pred nekaj mesecisem spoznala moškega malenkost starejšega od mene. On je poročen in ima prav tako otroka. Bila sem mu všeč, zato je z mano vzpostavil stik. Po dolgem času pogovorov sem ugotovila, da je on točno to, karsem iskala vse življenje. Naj povem, da se s partnerjem že nekaj časa ne razumeva. Podlegla sem njegovemu "šarmu" in postala ljubica. Ampak hitro sem ugotovila, da sem se zaljubila. Vsake toliko časa mi pošlje kakšno sporočilo, včasih se srečava po naključju, malo poklepetava in to je to. Drugega stika z njim nimam, čeprav si ga močno želim. Od nekdaj sem prepričana, da je bolje, da svoja čustva zadržim zase, ker se bojim, da če povem, kaj čutim, me bo prizadel. Vem, da nimava skupne prihodnosti, ampak kako naj vem, če do mene goji čustva? Pravi, da je v moji bližini vedno raztresen, obnaša se, kot da ga skrbi za mene, čeprav to ni potrebno, je prijazen (včasih celo preveč). Brane, prosim pomagaj mi ugotoviti, kaj se plete po njegovi glavi. Hvala za tvoj odgovor.Ljubica, ki to ni.
'Ženi se najbrž ne sanja, da njen mož igra dvojno življenje'
Brane, pozdravljen! Pišem ti, ker sem se znašla v situaciji, iz katere se ne znam rešiti. Sem ljubica poročenemu moškemu. Že kar nekaj let. Prvih nekaj let sem ves čas iskala tudi resnega partnerja, saj od ljubimca nisem pričakovala ločitve, ni mi niti omenil, da bi se ločil, niti dajal kakršnih koli obljub. Torej nič resnega ali stalnega. A vsak neuspel poskus iskanja partnerja (moški so res prasci, no, saj smo tudi ženske) me je vsakič vrnil k ljubimcu. Ko sem ga pred korono pustila zaradi drugega moškega, se je začel bolj zanimati zame, da ne rečem celo boriti. Tedaj je prvič priznal, da me ljubi, da se bo ločil, da pa rabi čas, da vse to izpelje. In sem mu nasedla ter se vrnila k njemu. In kaj se je od takrat spremenilo? Kaj dosti ne. Še vedno je poročen, še vedno rabi čas, rok za izvedbo si je postavil sam, je šlo pa prek meja zdravega razuma. Ženi se najbrž ne sanja, da njen mož igra dvojno življenje. Najbrž jima jaz rešujem zakon. Ob omembi, da če ji sam ne pove, ji bom jaz, je 'padel ven'. Tak odziv sem pričakovala. Ultimatov ne postavljam, saj tudi kaj dosti od obljubljenega ni izpolnil. Niti ne vem, ali kdaj bo. Saj vsakič spretno najde razlog, zakaj rabi čas. Korona. Bolezen. Moj sin iz prvega zakona (če bi živela sama in bila brez otrok, bi se menda že davno ločil in preselil k meni), pa še kaj bi se našlo (moja nepotrpežljivost, nerazumevanje ipd.). Rekla sem si, da počakam do roka, ki ga je postavil sam. Ker se rok bliža, dvomim, da mu bo uspelo. Po roku pa resno razmišljam o tem, da pokličem ženo ali pa jo osebno obiščem. Vem, da ga bom s tem izgubila, bom pa prišla resnici do dna, spoznala drugo plat zgodbe, ki je verjetno takšna, da je njun zakon povsem ok. Vsaj ponavadi je tako. Če pa imaš kak drug predlog, pa kar z besedo na dan. Verjetno bi pustil vse na miru, zaprl to knjigo in našel novo pot. Tako tudi karma ne bo imela dela. Za kakršen koli nasvet se priporočam.
Obupana bralka: Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok".
Brane, lepo pozdravljen. Lepo bi te prosila za tvoje mnenje, ki ga zelo cenim. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo, a se mi očitno je. Deset let sva bila s partnerjem skupaj, zgradila sva hišo, imava dva krasna otroka. Najin odnos je bil zadnja leta brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, ker sva si preveč različna. Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Ko sva sezidala novo hišo, sem si mislila: "Ok, to je to, pač bom živela nesrečna in kot v celibatu do smrti (živela sem samo za otroke že itak vsa ta leta), otroci pa bodo imeli vsaj dom, hišo kot dediščino." Potem pa se je zgodil on. Inteligenten, privlačen, mlajši moški in mi "nekaj v srcu" prebudil ... Vse se je zbudilo v meni, zacvetela sem. Nekajkrat sva se dobila, to so bili najlepši trenutki v mojem življenju, dokler me ni "posekal" do samega dna. Ko sem mu izrazila, da želim več kot seks (ki je bil precej brezčuten/mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči itd.) in da ga ljubim, me je hladnokrvno zapustil in se ni dal več prepričati v nasprotno. Popolnoma mi je uničil samozavest, sem v najlepših letih (40), modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica, a mu nisem bila dovolj. Je pa tudi sam po propadli dolgoletni vezi, za katere propad se močno krivi. Skratka, sedaj sem se z otroki preselila v podnajemniško stanovanje, zapustila bivšega, hišo prepustila njemu (ker je na njihovi zemlji), mali otrok pa ima žalostne in agresivne izpade, da hoče domov, v hišo k atiju. Meni se lomi srce, sama tudi prebolevam zavrnitev ljubimca, ki ga še vedno ljubim in pogrešam. Pomislila sem tudi, da razumem, zakaj kdo stori samomor, čeprav ga jaz ne bi zaradi otrok. Moj bivši partner je izvedel za "ljubimca" in me sovraži, že takoj si je prek Facebooka našel ljubice, s katerimi se sestaja, in sedaj je še bolj sovražen do mene. Do otrok je dober (zaenkrat), a z njim se ne da več normalno pogovarjati (glede skrbništva, nove hiše ...). Na smrt me je strah, kako bo, tla so se mi čisto zamajala. Kot da bi se name zgrnili temni oblaki. Vse, kar sem si želela za vse vpletene, je, da bi bili vsi srečni, a so stvari zelo kompleksne. Zdaj sem se obdala s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji, naredila bom vse, da se "postavimo na noge". Prosim za kakšen tvoj pogled in pripombo, resnično me zanima tvoj moški pogled. Kaj bi mi svetoval? Hvala ti vnaprej za tvoj čas in odgovor, zelo cenim. Florence
'Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano.'
Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano. Enkrat pomladi, dvakrat poleti in to je vse. Imava 3 otroke. Bližava se 40. letu. Običajen izgovor: sem utrujen. V zvezi sva 15 let. Telesno se nisem zredila, še vedno sem fit in aktivna. Le prsi imam manjše in moj trebuh ni več povsem ploščat, takšen kot pred porodi. Se razume, saj nisem več dvajsetletnica. Kako ga naj ponovno vzburim? Poskušala sem že marsikaj zapeljivega, od brazilske depilacije do erotičnih plesov, a ostaja hladen. Sicer vem, da na skrivaj gleda porniče. Na mojo pobudo, da pogledava kakšnega skupaj, pa reče, da je to neprimerno, in mi naredi slabo vest. Dvojna merila torej. S kakšno tehniko ga naj zapeljem? Je namreč zelo zadržan. In, Brane, ali je to običajno, da moški po toliko letih izgubi zanimanje za ženo? Razmišljam tudi, da bi si šla kirurško popravit prsi in gubice na obrazu. Mislite, da bi to kaj pomagalo? Ne sprejemam, da bom pri teh letih kar brez intimnosti, in sem ga že postavila pred dejstvo, da si bom kmalu omislila ljubimca. Ker ga ni to nič ganilo, se počutim še bolj ponižano.
Njen ljubimec misli, da je ločena, v resnici pa je že 10 let 'srečno' poročena
Ne vem, kako bi ti opisala stvar, Brane. Imam 35 let in sem mlada mamica. Srečno poročena sem že več kot deset let. Imela sem resno razmerje s svojim zdaj že bivšim sodelavcem, ko se je lani poleti k njemu preselil prijatelj, pa sem se mu odmaknila in se posvetila družini. Bila sva prijatelja in zelo ga pogrešam. Včasih je bil do mene nežen, ljubeč, imela sva tudi odličen seks, vse to pa sem skrivala pred svojim možem. Ker se nisva videla že leto in pol, ga zelo pogrešam. V njegovem stanovanju imam tudi svoje osebne stvari, še vedno imam ključ. Ne najdem poguma, da bi šla k njemu po stvari, še vedno upam, da bova seksala, ko se bova videla. Veliko dela, oglasi se bolj tako tako ... Sama sem zbolela za covidom in bila tudi skoraj več kot pol leta v bolnišnici, saj sem preživela raka na dojki. Prijatelj misli, da sem ločena, ker mu nisem nikoli povedala resnice, da ga ne bi prizadela. Kaj naj storim? Svetuj, Brane. Hvala!
Kje naj 33-letna ženska spozna partnerja?
Dragi, Brane! Sem samska 33-letna ženska. Imam redno zaposlitev. Manjka mi le eno. Da bi našla nekoga za skupno življenje. Pa je enostavno nemogoče, ker so ''fanteki'' tako otročji in nedorasli svojim letom. Vsak ponuja samo eno stvar. Npr: prijateljico, s katero bi bil rad intimen. Moje vprašanje pa je. Ti kot moški se verjetno spoznaš na ''lokacije'', kjer se moški zbirajo oz. kje je takšno sproščeno vzdušje, kjer bi nekako lahko v bolj normalnem okolju spoznala fanta. Je to lahko kakšna košarkaška tekma? Ti se verjetno bolj spoznaš in veš, kje bi lahko koga spoznala. Prosim za pomoč in za vse ostale dobre samske ženske, ki imajo čez glavo nespodobnih povabil. Lp, Gloria
'Ne vem, če sva ravno ljubimca, saj sva v tem času seksala le petkrat'
Brane, lepo pozdravljen! Redno prebiram tvoje odgovore, no, sedaj pa sem zbrala pogum in bom še sama postavila vprašanje glede svoje "godlje", v kateri sem se znašla, ki je nič več ne razumem in iz katere nikakor ne uspem zlesti. Skratka, kot veliko podobnih zgodb, sem tudi sama zapadla v neke vrste "afero". Sem vezana – odnos s partnerjem je odličen, imava otroka, se razumemo, intimnost sicer ni pogosta, a vendar zelo kvalitetna – in zapletla sem se s prav tako vezanim moškim, ki ima po njegovih besedah sodeč soliden zakon z otroki in ženo, s katero ima tudi intimne odnose. Kje je sedaj problem? Najina "veza" traja že celih pet let, pri čemer je vse skupaj nekam čudno, ne vem, če sva ravno ljubimca, saj sva v tem času imela vsega skupaj kakih petkrat intimen odnos. On sicer daje ves čas pobude za srečanja, jaz jih več ali manj zavračam (strah, nelagodno počutje, morala ...). Omenila sem mu, da bova intimna, če bova kdaj uredila in zaključila odnos doma, sicer nima smisla. Sva pa ves čas na vezi (klici, sms-ji, e-pošta), tudi večkrat na dan, in se veliko pogovarjava o vsem (in si tudi poveva, da se pogrešava, da se imava rada). Skratka, neke vrsta močna čustvena navezanost, brez intime, ki se noče in noče ohladiti. Rada bi že vse skupaj zaključila, ampak ko se že odločim, popustim, saj ga začnem močno pogrešati (seveda najbolj pogovore in njegovo pozornost). Kaj je sploh ta odnos, ki ga več ne razumem? Zakaj ta navezanost ne mine in zakaj je tako močna? Zakaj oba vztrajava na nečem, kar tako in tako nima prihodnosti? Hvala za odgovor.
Obupana bralka: Z možem že nekaj let ne spiva skupaj
Pozdravljen, pišem ti, ker mi boš verjetno znal pomagati. Sem ženska poznih srednjih let, sicer srečno poročena, z možem živiva skupaj že 15 let, otrok nimava, čeprav sem si jih res želela. Razlog pa tiči drugje. Z možem namreč ne spiva skupaj. Že kar nekaj let. Ali sva se oddaljila ali mu nisem več privlačna, ne vem. Možu je sicer telesna bližina, spolnost, bila nekoč zelo pomembna in dvomim, da bi ga kar minilo. Preden sva se poročila, je imel kar pošteno število žensk, zato sem začela sumiti, da ima ljubico. Nočem ga niti zasledovati niti mu brskati po telefonu, kar sploh ni možno zaradi varoval, ki jih ima nastavljene. Sicer mu telefon kaj dosti ne zvoni in kar ujamem in uspem izvedeti, kdo ga kliče. Da se razumeva; imava uspešen zakon, ustvarila sva dom, tudi vsakdanje obveznosti in nasploh težave uspešno premagujeva. Čeprav ga včasih ni doma, mi vsakič pove, kje je (pri bratu, starših), in niti ne dvomim, da bi bil kje drugje. No ja, morda malo. Tudi dopust preživljava skupaj, a čeprav takrat spiva v isti postelji, se me niti ne dotakne. Poleg enotedenskih mankov in včasih za vikend ter več dni med tednom, ko je službeno odsoten, se mož precej zadržuje doma, postori za delo, hodi na sprehod z najino psičko in tudi ob vikendih ter prostem času se druživa skupaj s prijatelji. Ampak vendarle me malce daje dvom ... Bi lahko imel drugo žensko? Sva res skupaj samo zaradi vsega ustvarjenega in navezanosti? Si zato deliva vse, le postelje ne?
22-letni devičnik: 'Kako naj osvojim punco?'
Brane, pozdravljen! Star sem 22 let in sem študent. Ker se pogosto obremenjujem z obveznostmi na faksu, mi tako ostaja manj časa za družabno življenje. Do sedaj sem bil že na petih zmenkih, ki pa so se vedno končali katastrofalno (beri: vsaka izmed petih punc me je "friendzonala" že po prvem zmenku). Sram me je priznati, a pri 22-ih še nisem imel spolnega odnosa. Sam se do punc obnašam vljudno, nekaj ljudi mi je tudi reklo, da posedujem navade, ki pritičejo gentlemanu. Ne vem, ali današnje punce moje generacije (rojene na prelomu 20. v 21.stoletje), ki so večinoma materialistke (oz. zelo navezane na denar), menijo, da velja enačba "gentleman=copata"? Ali je problem tudi v mojem obnašanju na zmenku? Ali se morda obnašam preveč prijateljsko in predvidljivo? Seks mi trenutno ni nujno potrebna vrednota, a glede na to, da še nisem seksal, hrepenim po njem. Pred vrati je poletje, v prvi vrsti si želim spoznati punco za resno zvezo, kajti do sedaj resne zveze niti nisem imel, za mano pa sta dve zelo težki leti, ki ju je zaznamovala depresija, ker zaradi epidemije nisem mogel spoznavati novih ljudi v živo. Letos sem poleg zmenkov poskušal osvajati punce tudi s petjem karaok, a dlje od francoskega poljubljanja ni šlo. Prosil bi te za nasvet, kako naj izboljšam svoj nastop na zmenku oziroma pri osvajanju, da mi bo končno uspelo osvojiti kakšno lepo in prijetno punco.
'Naj imam ženske za eno noč ali naj najdem sorodno dušo?'
Pozdravljen, Brane, na tebe se obračam z vprašanjem, ki je za nekatere popolnoma banalno, a zame ni. Prihajam v neko fazo zrelosti in spoznavam neke resnice, ki so bile zamolčane ali pa so šle mimo mene skozi življenje. Do tega ni še nikoli prišlo in sedaj, ko sem v novi službi in obkrožen z ženskami različnih starosti, ne vem, kaj mi je. Kolega, ki dela z menoj, je zaseden, ima partnerko in otroka, in ker skupaj delava v podjetju kot tehnologa, se odlično razumeva. Zaupava si vse, tudi neke zadeve, ki jih je doživel v svoji starosti oziroma mladosti. Bil je pravi ljubimec ... Doživel je marsikaj in prav je tako, saj izkušnje štejejo, a ko meni to govori, se sprašujem, zakaj mi to razlaga. Počutim se kot sirota oziroma sram me je pred njim in ne vem, če mu lahko zaupam kot prijatelju, čeprav mi je kot brat. Ne vem, kako naj mu razložim, kaj si želim. Nikoli ni bilo časa ali pa so bile takšne okoliščine in je ta del življenja šel čisto mimo mene. Prav sram me je. Nikoli ni bilo možnosti, da bi se znorel in imel nekaj izkušenj. Verjamem, da veš, kaj mislim. Sem v tej starosti, da ne vem, kaj naj si mislim o svojem življenju. Želim si spremeniti zadeve na tem področju življenja, a nimam nič izkušenj. Ne vem, če sem edini tak na svetu ali jih je čedalje več. Želim si najti eno, s katero bi bil, ampak ne vem, naj se pri starosti znorim in imam ženske za eno noč, ali naj delam na tem, da najdem sorodno dušo. Razmišljam tudi o psihologu oziroma seksologu ali hipnozi, da razčistim svoje dvome. Prosim za tvoj nasvet.
Obupana bralka: 'Po spletu me iščejo samo moški, ki si želijo seks za eno noč.'
Pozdravljeni, upam, da mi boste lahko pomagali. V osnovni šoli sem bila zaljubljena v sošolca in on je bil zaljubljen vame. Videla sem ga vsak dan v šoli, med odmori in po šoli na šolskem kombiju. Po koncu osnovne šole pa ga nisem več videla. Ko je odšel v srednjo šolo, sem mislila, da mi bo vsaj povedal, kaj bo z najino zaljubljenostjo, da se bova videvala vsak vikend ali da se bo vsaj poslovil od mene, ampak ni bilo nič. Odšel je brez vsake besede. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Druga težava pa je, da me po spletu iščejo sami taki moški, ki si želijo samo seks za eno noč, jaz pa si želim samo resno zvezo, poroko in otroke. Ne vem, ali je kaj narobe z mano, da si ne želim seksa, ali vse moške zanima samo seks in ne družina. Lep pozdrav!
'Ko se je začelo družinsko življenje, je šlo vse navzdol ...'
Pozdravljen, Brane! Redno se zatečem na Vaš portal in vidim, kako pomagate, zato sem se odločila, da Vam pišem tudi sama – v upanju na odgovor ali pa samo na olajšanje, da se lahko nekomu zaupam. Stara sem 28 let, s parterjem pa sva skupaj sedem let in imava petletno hčerko, drugi otrok pa je na poti. Ne vem, kako naj se počutim.Zadnje leto sem zelo žalostna, brezvoljna in se mi zdi, da me pokonci drži samo še hči. Na začetku veze je vse štimalo, imela sva se rada, se zabavala in uživala. V glavnem, bila sva mlad, srečen in zaljubljen par. Potem pa se je začelo družinsko življenje, rutina in vse skupaj je šlo navzdol. Kljub temu, da mu povem kaj potrebujem. Nisem tiho in si ne mislim naj si sam potuhta kaj me muči, ampak mu vse povem. Kako bi želela da mi pomaga po hiši ali z otrokom. Dela cele dneve, tudi vikende si rad zapolni z delom. Ves prosti čas, ki ga ima, ga raje preživi s prijatelji kakor s svojo družino. Seksala nisva že huh ... Ne spomnim se, ker ga tudi redno ''boli glava''. Kadar ne delam za vikende, hčerko peljem na kak izlet in je večkrat nato užaljen, ker sva šli sami (kljub temu, da ga povabim). Ni lepo, da to rečem, ampak žal mi je, da sem še 1x noseča. Čeprav je na začetku obljubljal, da se bo spremenil, sploh prioritete, kar mu ves čas ponavljam. Ampak zadnje tedne mi dokazuje ravno nasprotno. Ne spremlja me na preglede, ko ga prosim, da mi zvečer pomaga s hčerko, mu je muka. Se mi zdi, da bi mi bilo bolje, če bi bila sama. Tako bi vsaj vedela, da sem za vse sama in ne bi imela pričakovanj do njega. Predlagala sem nama tudi zakonsko svetovanje, ampak on pravi, da ni nič narobe z njim, da če želim, lahko grem sama. Upam, da mi vaš odgovor in mi pomagaš najti neko luč, ki jo tako obupano iščem. Hvala
Izpoved bralca: 'Vsak dan sem mislil na njo, tudi na dopustu z družino. Potem pa šok ...'
Zdravo, Brane. Prvo ti moram povedati, da so tvoji članki top. Me zanima, če si že slišal za podobno zgodbo, kot je moja. Sem v srednjih letih, malo pred 50. letom, v zakonu že 25 let. Lepa žena, otroci, dobra služba, živimo na Obali, denar ni problem. Skoraj nikdar se ne prepirava, seks je vseh 25 let odličen. Imam jo rad, ona mene še bolj. Moti me edino njena nenormalna ljubosumnost, ki je posledica izgube njene samozavesti, saj se je po porodu precej, precej zredila, za postavo pa ni naredila nič, ker ji to enostavno ni pomembno, mi pravi. Ve pa, da meni je, a me ne upošteva. Vedno sem ji nudil vse, a kot kaže, ne resnične ljubezni. In potem se je zgodilo pred par leti. Vsa leta sem gladko zavračal vse ponudbe ostalih žensk. Pa nisem bil nikdar pobudnik. Gladko zavrnil. Niti v sanjah ne bi ... Nato sem spoznal zelo posebno osebo in se zaljubil na prvi pogled. Zadelo me je. Tako nisem bil zaljubljen še nikdar v življenju. Leto dni sva hodila na kavo, preden sem jo prvič poljubil. Tudi ona je v zakonu z otroki, ampak je precej nesrečna. Ne bom razpredal o moralnosti, ker se bom za to cvrl v peklu, ampak enostavno sem obseden s to žensko, vsak dan sem mislil na njo, tudi na dopustu z družino. Potem pa šok. Ko sva končno prišla po skoraj 2 letih do intimnosti, ko sem jo slekel v spodnje perilo, je stala kot boginja pred mano. Pozabiš vse. Nato pa mi je pred akcijo komaj, komaj vstal. Si lahko misliš? Veš, kako se moški počuti v taki situaciji pred žensko? Nikdar nisem mel problemov z erekcijo, ta ženska je ena najlepših in najbolj seksapilnih žensk, ki sem jih videl, potem pa skoraj mrk. Seksala sva, njej je bilo dobro, ji je prišlo, a verjetno nič posebnega, tako kot tudi meni. Potem sva to ponovila četrtič, petič (zelo malo seksa za 4 leta afere), a nikdar nič posebnega. Vsaj meni. Njej je enkrat prišlo dvakrat, ampak vseeno. Oba imava problem v glavi zaradi morale. Začela sva se pogovarjati o skupni prihodnosti, čeprav se oba zavedava brutalnih okoliščin. Nato pa še en šok. Zadnje leto me je začela precej ignorirati. Na kavo z mano gre redko, vedno se izgovarja, da nima časa. Pove mi, da me ima rada, poljubi me, ampak to je to. Potem spet nima časa par mesecev, potem me spet poljubi in pove, da me ima rada, reče, da si bo vzela čas zame, da bova spet intimna pa spet od nje nič ... Ko jo vprašam, če nehava s to norostjo mi reče, da me ima rada in da noče nehati z mano. Nimam časa, pravi. Na njo pa še vedno mislim vsak dan, ne morem si pomagati. Rad bi jo pozabil po eni strani, ampak srce premaga razum. Ne morem. Po 4,5 letih sem še vedno zaljubljen v njo. Pa čeprav so tu otroci, ki so mi vse na svetu. Ne vem, kako bi lahko bil brez njih? Niti pomisliti nočem na to. Kaj naj naredim? Sem tiho in poskušam preživeti do smrti sam s sabo. Za otroke. Pa čeprav nisem čisto srečen v zakonu, za katerega bi večina ubijala. Če povem ženi in prosim odpuščanja, je to moj samomor, to vem. Pa ženo bo prizadelo. Tudi nočem uničiti drugega zakona, če bo ostala v njem. Če se ločim od žene in grem po nekaj časa k ljubici, ne vem, če me v resnici še hoče, glede na njeno zadnje obnašanje do mene. Tudi seks zaenkrat ne štima. Mogoče si želi, da se ločim pa tega noče povedati. Res je čudna in tudi sama pove, da ne ve, kaj bi rada. Pa še zadnje vprašanje. Si kdaj že imel primer, da si nor na žensko, lepa postavna, sanjska potem pa ti prijatelj za božjo volje ne vstane?! Kaj za vraga je z mano narobe? Sem nor? Brane pomagaj?!?
Obupana bralka: 'Pol leta že nisva imela spolnih odnosov'
Brane, pomagaj. Dve leti sem v zvezi s sicer čudovitim fantom, oba sva v drugi polovici 20ih, težavo v najini zvezi pa predstavlja količina intimnih odnosov. Prvih nekaj mesecev zveze je bilo vse redno in odlično, potem pa je začel zavračati moje pobude za seks. Iskreno sem ga vprašala, kaj je narobe, in dobila neko mešanico odgovorov v stilu: "Utrujen sem – ne počutim se dobro – bova drugič ...". In od takrat je intimnih odnosov vedno manj, na zadnje sva jih imela pred pol leta. Zmedena sem. Od takrat sem že nekajkrat speljala temo na ta pogovor in priznal mi je, da ga zelo obremenjuje stres v službi (vem, da ga res) in da se ne počuti dobro v svoji koži (od kar sva začela z zvezo, je pridobil nekaj kg, ampak mu vedno poudarjam, da mene to absolutno NE moti). Prepričana sem, da me ne vara, saj občasno na skrivaj preverim njegov telefon. Na to nisem ravno ponosna, ampak resnično me teži, če za pomanjkanjem intimnih odnosov leži še kakšen drug razlog, vendar nič ne kaže na to. Prav tako izključujem možnost, da mu v resnici na sploh niso všeč ženske, o tem sem se diskretno pozanimala pri njegovih dolgoletnih prijateljih. Na vseh ostalih področjih se čudovito ujameva, je pozoren, nežen, dober človek. Nočem mu povzročati še več pritiska, ampak, če ostane tako kot je, trpim jaz. Kaj naj storim?