AvtorHermina Strežaj
'Grozno je bilo biti sama. Vedela sem, da je prav, ampak kako naprej??'
Danes sem si privoščila relaksacijo v savni. Da telo zadiha, da se sprostijo živci, da se raztopi stres. Uživam v samoti in v tišini, zaprem oči in z nasmeškom na ustih olajšano izdihnem. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi tudi v savni, popolnoma sama in v tišini, veliko razmišljala. Ja, misli grejo svojo pot. Jaz pa jim pustim, ker sem se že naučila, da bi se bilo nesmiselno upirati.
'Kdo bo plačal za življenje, hrano, gorivo, podjetje … Strah me je bilo tako, da bi me bilo bolj že težko.'
Zadnje čase pogosto premlevam o tem, kje sem in predvsem zakaj? Ogromno razmišljam o tem pa vendar v vsakem trenutku vem, da sem točno tam, kjer moram biti. Čudno, ane? Doživljam pretrese, notranje stiske in mini panične napade (rečem jim mini zato, da nimam občutka, da tega ne morem premagati, v resnici pa so v tistem trenutku precej maksi, vseobsegajoči) pa vendar vem, da sem ob pravem času na pravem kraju in da se premikam v pravo smer. Čutim! Vem!