AvtorTina Korošec
Zaradi njega je zapustila moža, ampak jo ima še vedno samo za ljubico
Pozdravljeni. Sem poročena. Ko sem zamenjala službo, sem spoznala drugega, sprva sva bila prijatelja, potem pa se je razvilo v razmerje. Sva zelo dolgo skupaj in sva se tudi pogovarjala, da bi bila nekoč pa le skupaj. Imava veliko skupnega, imava se rada in ne moreva drug brez drugega. Ko sta najina partnerja izvedela za to zvezo, sem bila jaz pripravljena končati zvezo z možem, ker nisem čutila do njega ničesar, tudi odselila sem se. Njemu pa je žena oprostila, pa čeprav mi je trdil, da se bo odselil, da me ima rad in da do žene ničesar ne čuti. A da bo vseeno ostal. Malo se izgovarja na to, da ima sina, ki je star 18 let. Jaz z njim nisem prekinila odnosa in se še naprej dobivava. Malo sem jezna, ker sem mu zaupala, da bova skupaj. Zelo mi je hudo, ker sem ostala brez moža in ker sem se odselila. Imam ga rada, zato nadaljujem razmerje. Ne morem brez njega, on pa tudi ne brez mene. Ne vem, kaj naj naredim. Ali naj počakam, da se bo kaj spremenilo v njegovem razmerju? Sem zelo obupana. Lp
Terapevtka razkrila recept za srečen zakon
Zakonska ali partnerska zveza temelji na svobodni odločitvi za sklenitev zakonske ali partnerske zveze, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Včasih partnerja pozabita negovati temelje, katerim sta se zavezala ob podpisu poročnega lista. Zato smo izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko, Tino Korošec vprašali, če nas lahko spomni na sestavine, potrebne za srečen in dolgotrajen zakon. Odgovorila nam je takole ...
27-letna bralka: Bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe ...
Spoštovani, na vas se obračam, saj se v svojem življenju ne znajdem več. Stara sem 27 let, že od nekdaj z nizko samozavestjo in nizko samopodobo, hkrati pa visoko introvertnostjo. Težko najdem prijatelje, na osebe, ki jih spustim blizu sebe pa se kar hitro navežem. Imela sem veliko simpatij, ki pa so ostale skrite v meni, saj težko odprem svoja čustva. Na študentskem delu pred leti ( imel sem 20/21 let) sem spoznala fanta, ki mi je bil res všeč. A sem se bala razkriti čustva. Redko sva spregovorila kakšno besedo, bili so kratki pogovori. Dokler nisem nekega dne prosila za nasvet ... Začel mi je pisati preko ene od aplikacij za klepet in dal vedeti, da me želi za 'sexting'. Kar seveda, jaz, brez kakršne koli pripadnosti nekomu, sama in osamljena, sem v to tudi pristala, čeprav sem se počutila osramočeno, da to delam. A vseeno. Moja naivnost me je vodila v to, da pa mogoce pa me bo zaradi tega vzljubil. Naj povem, da sem vedno sem bila nekoliko močnejša. Svojega telesa sem se in se še vedno sramujem. Pri mojih 170 cm so se kile kar nabirale, ko sem spoznala njega, sem bila na dobrih 80 kg. Pa je ta 'sexting' kar trajal. Ko se je on seveda želel pogovarjati. Ko sem pisala jaz, je ponavadi ignoriral, saj sem jaz želela le navaden klepet, on pa 'sexting'. Po kakšnem letu pa je očitno spoznal punco in meni ni več ne odpisal, ne pisal. In mene, naivnico, je seveda to bolelo. Nisem ga mogla preboleti kar dolgo časa, pa sploh nisva bila skupaj! Spustila nisem blizu nikogar. Nikoli nisem bila žurerka, prijateljic tudi nimam ... No, imam dve iz osnovne šole, ampak tudi njima se težko odprem. Obe imata fanta, manj časa za nekoga, ki si misli, da bi pač bila le tretje kolo. Dva fanta sta se zanimala zame, ampak mi nobeden od njiju ni bil všeč, zato sem ju preprosto ignorirala in odgnala. Nista me pritegnila. Ko sem zaključila s tem fantom, sem bila stara 22/23. Si misliš, tako stara pa se brez izkušnje v ljubezni? Ja, tudi jaz tako mislim. Pa sem nekako zvozila sama. Sama na sprehodih v naravi, razni izletki s starši, ročno ustvarjanje doma ... A to me ni zadovoljilo in me še vedno ne. Tako sem po tem, ko je nehal pisati, tekom študija v Ljubljani začela s stradanjem ... V Ljubljani zame hrana ni obstajala, mogoče kakšen korenček in jabolko ... Redko sendvič ... Pa so kile šle malo dol, a uspelo mi je to le en semester, saj so doma začeli opažati moje spremembe. Imam zelo zaščitniške starše, sem edinka. Pa sem tudi s stradanjem nekako nehala in začela z zdravo telovadbo. Potem pa sem našla novo študentsko delo in preko šefice pred dvema letoma spoznala fanta, v katerega pa sem se res zaljubila. On je ravno končal razmerje, tako da je moja zaljubljenost ostala v meni. Ostala sem tiho in nadaljevala s svojim življenjem. Nakar pa mi le šefica reče, da bi fant rad mojo številko. Bila sem vzvhičena ... Seveda sem rekla ja. Trajalo je kar nekaj časa, da se je opogumil in poklical. Na začetku je bilo vse prijateljsko, tako sem tudi pričakovala da bo, saj mi je na kakšnem 3 zmenku le povedal, da nič ne čuti. V sebi sem se zlomila prvikrat. Pa sem si rekla, ok, bova pa samo prijatelja, tako kot sedaj. Nakar le pride moj rojstni dan, ko so se stvari začele komplicirati. Dal mi je moj prvi poljub. Dal mi je upanje. Dal mi je tisti občutek. A v njem ni bilo zaljubljenosti. Želel je le seks. Ko sva bila skupaj, mi je dal občutek, ko da mu nekaj pomenim. Dotiki, iskrivost, poljubi. Komunikacija je le morda malo pešala, ampak bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe. Ko mi je povedal preko sms-a, da s srcem ni pri meni in da se želi še o tem v živo pogovoriti, sem se zlomila drugič. Pred njim nisem pokazala, kako me je prizadel. Bila pa sem v takem stanju, da bi pristala tudi na to, da sem njegova prijateljica za seks. In tudi sem. Ampak ni dolgo trajalo, ko se je on odločil, da to ne vodi nikamor. Zlomila sem se tretjič, tokrat pred njim. Verjetno je spoznal drugo, a nima moči mi povedati, saj je videl mojo reakcijo, ko sem se zlomila. Bila sem otopela. Postala sem zagrenjena, tečna do staršev, ki sta bila edina ob meni ... Pa sem s časom sedaj to le premagala. Boli še vedno, pa čeprav je več kot pol leta od tega! Pa sploh nisva bila v pravem razmerju! Po štirih mesecih sem ga za moj rojstni dan zopet videla .... Katastrofa .... Naslednji dan je vse prišlo za mano. Cel dan sem prejokala. On pa mi je v sms-u v zahvalo za klepet in pijačo napisal, da me je bilo lepo videti veselo. V sebi sem se parala, trgala pred njim, ko ga nisem mogla poljubiti in objeti. A očitno sem čustva skrila dovolj dobro. Ni videl, kaj se je z mano dogajalo naslednji dan. Verjetno bi bilo boljše, da ga nikoli več ne vidim, ampak kaj, ko vem, da bi rekla ja, če bi me povabil na pijačo. Česa me je tako strah? Ne vem, še sama ne znam odgovoriti. Kako bom zmogla sama, ko bom stara? Kako bom zmogla, ko ne bom imela službe? Trenutno imam službo za določen čas, ki pa se bo kmalu iztekla. Kako bo potem, niti nočem razmišljati. Bojim se tega, da ne bom zmožna poskrbeti sama zase, bom breme staršema. Kaj pa, ko njiju več ne bo? Edinih dveh oseb, ki me prenašata? Želim si pripadnosti nekomu. Da me nekdo objame in mi reče, da me ima rad. Nežnosti. Pa se mi to vse skupaj odmika. Pride dan, ko si rečem, da pač mi ni usojeno. Ampak, zakaj ravno meni ni usojeno? Sem res tako slaba oseba? Še vedno se ne poberem, ves stres mi je prinesel kar nekaj zdravstvenih težav. Še vedno želim shujšati, trenutno s svojo težo 55 kg nisem zadovoljna. Razmišljala sem že tudi o bruhanju, rezanju .... Slednjo sem tudi žal naredila. En rez za vsak mesec odkar sem se zlomila drugič. Sem slaba oseba? Tako slaba oseba, da me noben noče? Zvenim obupano, kajne? Želim si ven iz tega začaranega kroga, pa ne znam. Ne znam navezovati stikov, pridobiti novega prijatelja, kaj šele spoznati koga. Počutim se tako nemočno in ne vem, kako dolgo se bom še zmogla boriti.
Kako preboleti razhod in ljubezni dati novo možnost?
Pozdravljeni! Moja težava je, da kar ne morem pozabiti bivše. Bila je moja prva punca. Star sem 27 let. Novembra 2014 sem spoznal simpatično punco, za katero sem mislil, da bo moja za celo življenje in bova skupaj gradila prihodnost. Na žalost sva po 3 mesecih končala. Želja je bila z njene strani. Nato sledi celjenje ran in jaz, ko sem bil zaljubljen, je nikakor nisem mogel pozabiti in tudi ne spoznati druge punce .... Po 3 letih (2018) se zopet srečava na veselici in stkeva prijateljsko vez, ki je trajala nekje 4 mesece (jaz sem v tem videl ljubezen) in v letu 2019 začneva spet kot par. In tokrat je trajalo zgolj 1 mesec. Meni je hudo in tavam v neznano. Tokrat mi je dala vedeti, da je konec za vedno. Ne vem, kako pozabiti to punco in dati priložnost novi ljubezni?
'Stara sem 31 let in vsi mi govorijo, da se moram ustaliti in imeti otroke'
Lep pozdrav! Imam težave, ki so se začele pojavljati po razhodu s partnerjem. Ta me je dlje časa izkoriščal, da bi dobil, kar hoče, in ko ni dobil tega, kar je želel, in sem sama ugotovila, kaj počne, sva odšla vsak svojo pot. Po razhodu si je po 4 mesecih takoj našel drugo in zdaj z veseljem objavlja njene slike, medtem ko mojih prej nikoli ni. In seveda še vedno sledi mojim objavam. Imela sem ga zelo rada, in čeprav bo že tri leta od tega, nekako ne morem zaživeti na novo in vsakič se srečam z napačnim moškim, ki hoče samo seks. Meni pa ni do tega in bi rada našla svojo boljšo polovico. Grem proti 32. letu in vsi mi govorijo, da se moram ustaliti in imeti otroke, jaz pa vedno več potujem in delam v tujini, ker se tudi doma ne vidim. In vedno, ko iščem službo v Sloveniji, primerno za mojo izobrazbo, je ne dobim. Ne vem več, kaj naj naredim. Ljudje me obsojajo, mi govorijo, da moram čimprej najti partnerja in pozabiti na svojo preteklost, jaz pa tega ne morem. In tudi partnerja, v katerega bi se noro zaljubila, ne najdem. Potem raje odidem v tujino in delam, ker bi si rada pridobila čimveč izkušenj na področju izobrazbe. Obupana sem, ker čas hitro beži, nočem pa ostati pri 40. letih še pri starših in samska.
Obupana mama: Rad je imel alkohol in droge. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ...
Pozdravljeni. Sem mama dveh sinov. Eden hodi v srednjo šolo in z njim ni nobenih težav. Drugi ima pa trideset let in imamo težave od njegovega 15. leta. Pustil je šolo, v službo ni hotel. Z možem se že celo njegovo življenje ukvarjala samo z njim. Rad je imel alkohol in droge. Na vse načine sva mu poskušala pomagati vendar naju ni upošteval. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ... Midva sva še kar ob njem. Pred leti se je odselil v najemniško stanovanje. Večinoma najemnin sva plačala midva, velikokrat sem mu odnesla topel obrok. Pa tako je še danes, pri njegovih 30-tih. Dela poredko. Zdaj imava že vsega dovolj. Živi v oblakih, v drugem svetu, ne dojema, da je za preživetje treba delati. Hodi k raznim šamanom (zdravilcem), ki mu perejo glavo. Tega življenja, ki ga živimo mi, realnega, ne dojame. Če mu odkloniva pomoč, pade ven, naju žali, ponižuje ... Nekako vidim, da v vseh teh letih, ko sva mu stala ob strani tako ali drugače, ni vredno nič! Najino življenje je polno skrbi in slabe volje, dan za dnem. Hudo mi je, boli me srce, ko gledam, kako sin pred mojimi očmi propada, pa mu ne morem pomagati. Mama.
'Sosed ima očitne znake sociopatske motnje. Kaj naj naredim?'
Težave imamo s sosedom in me zanima, kako pravilno reagirati, da konflikta ne zaostrujemo oziroma kako mu izogniti. Naj razložim: sosed ima že več desetletij hude težave z alkoholom, razen tega ima očitne znake sociopatske motnje: opreza okrog hiš sosedov, mimogrede kaj poškoduje, ukrade (kakšno zelenjavo, poleno, polomi grm, v kotu, ki meji na njegovo parcelo, se sušijo grmovnice, trga z dreves še zelena jabolka in jih meče po tleh). Ko smo še gradili, smo ga na primer zalotili, ko je v naši nedograjeni hiši iskal nastavke za gardenin sistem. Obrekuje in se trudi izzivati prepire – tudi širše medsosedske prepire. Nenehno laže in napleta zgodbe. Kljub vsemu temu vse do letos ni prišlo do večjih konfliktov – nasprotno – vse do zdaj smo se čisto prijateljsko družili in mu njegove družbene anomalije gledali skozi prste. Letos pa se je spustil v spor, nasprotuje postavitvi opornega zidu na cesti, ki ne meji na njegovo parcelo, in ker pri gradnji zidu vztrajamo in smo mu tudi jasno povedali, da naj se že končno briga zase, so se njegova zlobna dejanja začela stopnjevati. Po ulici ogovarja in zlobno sika, ne pusti nas pri miru, napleta vedno hujše zgodbe. Skratka, zloba se stopnjuje. Kako reagirati, da ne bo še huje.
'Postala sem živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim ...'
Imela sem težko otroštvo. Pri 18 letih sem spoznala fanta in hitro zanosila ter odšla od doma, kjer so bili vsak dan alkohol, pretepi itd. Vedno sem bila črna ovca. Fantovi starši so zelo verni in so bili že od začetka proti meni. Imajo kmetijo, brate, za katere so že od nekdaj vedeli, kaj bodo. Moj bo kmet, so rekli in tako je ostalo še danes. Imava dva odrasla otroka, en je še doma, drugi se je odselil. Ker smo v isti hiši kot starši in njegovi, sem postala živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav, kar naredim, dušim se. Odšla bi daleč stran, pa nimam kam, čeprav imam svojo službo. On ne bo svojim nikoli rekel nič, tudi za svoje otroke se ne zna postaviti. Postala sem živčna razvalina in samo čakam, da grem v službo. Kaj naj storim? Hvala in lep pozdrav!
'Po 24 letih imam dovolj izsiljevanja, praznih obljub in občutka, da sem za vse kriva jaz'
Po 24 letih nenehnega prilagajanja partnerjevim potrebam in željam sem mu pred dvema letoma postavila kontro. Naveličana sem večnega izsiljevanja in praznih obljub, naveličana sem tistega občutka, da sem za vse kriva jaz in da za njegovo kronično nezadovoljstvo odgovarjam jaz, da ne omenim vseh tihih maš. Da moram dobesedno prosjačiti za njegovo pozornost, da pogovorov in objemov niti ne komentiram. Zdaj me meče iz hiše, češ da nisem vredna nič in en kup kletvic ... Naj omenim, da imava tri otroke in da z njimi ni nikoli izgubljal časa. Jaz sem mu povedala, da sva v tem odnosu dva, on pa mi pravi, naj bom sama. Prosim vas, pomagajte mi s kakšnim nasvetom. Kam naj se obrnem, da se rešim te situacije?
'Stara sem 27 let in še nisem imela resne zveze. Počutim se osamljeno in ničvredno'
Pozdravljeni! Zelo bi si želela odgovora na moj problem. Stara sem 27 let in moram povedati, da še nikoli nisem imela obojestranskega vzajemnega razmerja. To me zelo mori. Počutim se osamljeno in ničvredno. Imela sem sicer veliko avantur, spoznala sem veliko moških, tudi takšnih, ki so pokazali naklonjenost do mene, ampak kljub druženju do teh moških nisem mogla nikoli ničesar čutiti. Preprosto me ne zanimajo. Ker mi enostavno niso zanimivi. Zaljubim se pa vedno v moške, ki so za mene nedosegljivi oziroma mi ponudijo samo košček tako rečene ljubezni. Po druženju z njimi se počutim še bolj osamljeno. Zelo si želim ljubezni od takšnih moških, čeprav vem, da je ne bom dobila. Nenormalno veliko sanjarim in fantaziram o stvareh, ki se ne bodo nikoli zgodile. Očitno me privlači nedosegljivo in ne razumem, zakaj. Zakaj imam zakoreninjene ene in iste vzorce, ki jih ne znam spremeniti? Ena in ista zgodba. Nisem razvajena, samo želela bi si spoznati nekoga, ki bi imel iste občutke kot jaz do njega. Pravo ljubezen. A je to tako težko? V preteklosti sem jemala antidepresive zaradi anksioznosti in paničnih napadov, ki so v veliki meri bili posledica moje pasivne in neodločne osebnosti. Danes se dobro počutim. Moram povedati, da sem sicer imela srečno otroštvo, nikoli mi ni nič manjkalo. Samo oče je bil nekoliko čustveno odsoten, kar je še zdaj. Mogoče bi lahko to bil razlog. Sicer imam dobro službo in sem atraktivnega videza.
Čudežna dieta obstaja, a ni taka, kot bi pričakovali
Obstaja. A ni taka, kot bi pričakovali. Ne gre za navodila, katere diete se držati ali s kakšno vadbo boste prišli do želenega rezultata. Ni hitra in ne obljublja takojšnjih rezultatov.
17-letna bralka: Vse življenje že pogrešam ljubezen staršev
Kar pogosto se znajdem v zaprti sobi, brez izhoda v svojih mislih, nastopita večurno jokanje in nemočnost. S tako težavo se vsakdanje srečujem, pa imam komaj 17 let. Sicer imam oba starša, zdaj ločena, a vendar že vse življenje pogrešam ljubezen z njune strani, predvsem očetove. Zato sem to ljubezen in pozornost poskušala poiskati pri fantih. A nimam sreče, vsi fantje, ki sem jih spoznala, so me želeli le izkoristiti, nihče pa mi ne bi stal ob strani in me podpiral ter nudil topline. Bolečina je postala le še globlja. Zdaj preprosto ne vem več, kaj narediti. Želja po moški vlogi v življenju je velika, in to me spravi iz tira in mi niža samozavest, saj menim, da nisem dovolj dobra zaradi vseh zavrnitev.
Kako se rešiti strahu pred neznanim?
Pozdravljeni! Kako naj se rešim strahu pred zdravniki, roditeljskimi sestanki, množico ljudi ... Strah me je pred novimi stvarmi, okoljem. Hvala.
'9 let sem poslušala, da sem grda, iz mene so se norčevali ... Zato sem se začela pretvarjati, da sem druga oseba.'
Pozdravljeni. Na vas sem se odločila obrniti, ker se sama s sabo preprosto ne morem več boriti. Stara sem 18 let in že od nekdaj imam nizko samozavest in sem tudi zelo introvertirana oseba. Moj občutek majvrednosti se je začel že v vrtcu, ko so me otroci zafrkavali iz različnih razlogov, nato se je to nadaljevalo še v osnovni šoli. 9 let sem poslušala, da sem grda, vedno so se norčevali iz mojih neuspehov. Zaradi bojazni, da bi se to ponavljalo tudi v srednji šoli, sem se začela pretvarjati, da sem čisto druga oseba, kot sem v resnici. Seveda je moja maska padla že prvi mesec in spet se je začel občutek manjvrednosti. Vedno so se mi zdeli boljši vsi sošolci, sama pa sem mislila, da sem nič. Tudi slišala sem že, da sem hinavka, hinavcev pa ne mara nihče. Zaradi tega sem postajala vse bolj nesramna oseba in sedaj, v zadnjem letniku, imam občutek, da me ne mara nihče več. Verjetno sem si za to kriva tudi sama. Vedno imam občutek, ko nekdo nekaj šepeta drugemu na uho, da se pogovarjata o meni, o mojem videzu, mojih oblekah. Tudi z ljubeznijo imam težave. Prehitro se navežem na ljudi. Enkrat sva se z nekim fantom spoznala na neki zabavi. Preden je šel, sva se poljubila in od takrat sem vedno mislila, da je tudi on želel nekaj več, vendar on misli drugače. Tudi ko sem dobila fanta, sva bila skupaj le dva meseca, ker sem spoznala, da me vleče za nos in me hoče samo izkoristiti. Nikomur si ne upam zaupati svojih težav, saj imam vedno v mislih, da me bo ta oseba izdala. Nasploh ne zaupam nikomur, tudi staršem ne, ampak vem, da bi ob takih stvareh morali biti ravno starši tisti, s katerimi bi se pogovorila. Tudi nočem tega, da mislijo, da sem samo neka razvajena deklina, ne samo starši, ampak tudi tisti, katerim bi se zaupala. Vsak dan bolj mislim, da sem vse slabša oseba. Pravijo, da se najstniki v teh letih še iščemo, ampak jaz dvomim, da bom kdaj našla svojo pravo osebnost. Hočem le pripadati nekam, nekomu, ki mu lahko zaupam. Velikokrat sem tudi že pomislila, da ne bo nikoli bolje, da bom vedno osovražena oseba, kamor bom šla. Le kako bom nekoč dobila službo? Ali je to iskanje pozornosti, če sem tudi že pomislila na rezanje, celo na samomor? Seveda nisem tega nikomur povedala. Res vas prosim, da mi odgovorite, sicer res ne vem več, kaj naj storim, kako postati boljša oseba, kako se znebiti vseh teh negativnih občutkov okoli mene. Lep pozdrav.
Obupana bralka: Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da nisem dobra žena, mati ...
Z možem sva skupaj že 5 let, psihično in fizično me maltretira. Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da sem vedno v službi, da nisem dobra žena, slaba kuharica, mati, naj ne mislim, da sem lepa, v glavnem, vsega sem kriva ... Zdaj pa me še nadzoruje, s kom si pišem, kam hodim in obtožil me je, da sem v razmerju z drugim človekom ... Veliko možnosti – novih in novih – sem mu dala, stvari pa se samo poslabšujejo, nikoli ni bolje, vse ga moti. Kaj naj naredim – imam še 2 otroka in psihično sem na dnu.
Bralka: Partner mi ne pomaga pri skrbi za dojenčka. Kaj naj naredim?
Pozdravljena! Pred tremi meseci sem postala mlada mamica. Ko smo izvedeli za nosečnost sva bila tako jaz, kot tudi partner zelo vesela. Vse je potekalo tako kot treba. In dobila sva prečudovito hčerko. Po porodu se pa vse spremeni. Partner nima interesa ustajati ponoči, nikoli mi ne privošči ene prespane noči, da bi jo popazil on. Razumeti je potrebno, da opravlja zelo težko službo v kateri je od doma odsoten en cel dan, naslednji dan pa celo noč in je nato dva dni doma. Ne zdi se mi lepo, kako misli da je dovolj če se z hčerko ukvarja samo tistih 5 minut ko pride iz službe, nato pa si vžge televizijo ali telefon in to je to. On je utrujen, on potrebuje počitek. Problem je tudi, ko bi lahko bil celo noč buden, zjutraj ko bi tudi jaz malo poležala pa bi spal do popoldneva. Potrebujem nasvet, kako nadaljevati... ker dolgo nebom zdržala tega tempa, biti cel dan okrog otroka, vmes pospravit in skuhat. Hvala in lep pozdrav!
'V 3 letih sva imela spolne odnose mogoče petkrat'
Pozdravljeni. Imam partnerja ki v skupnosti živiva že 25 let. Imava sina v srednji šoli. Smo običajna družina, ki se razumemo dobro. Do treh let nazaj v spolnosti ni bilo težav. Po pravici povedano bi lahko rekla da sva imela v treh letih spolni odnos mogoče petkrat. Stara sva 45, Še zmeraj dobro zgledam in mi ni jasno kaj se z njim dogaja. Res je pod velikim stresom(služba) vendar to razlog ne more biti. Moram pa povedati da se pa rad stiska, me vsak dan poljublja, mi pove da me ima rad... in tukaj se konča. Mi mogoče vi znate razložiti kaj se dogaja v moški glavi, ker on ne zna. Mislim pa da teh stvari ne počne drugje. Hvala.
Zgodba bralke: Njuna ljubezen je kot iz filma, a zanjo nihče ne ve
Pozdravljena, stara sem 27 let, s fantom pa sva 'skupaj' že 8 let, če temu lahko rečem skupaj. Počneva skupaj vse, tako kot to počnejo vsi pari. Priznam, da je to ljubezen iz prave filmske romantične drame. Problem je samo to, da uradno v zvezi nisva bila nikoli, tudi drugi za naju uradno ne vedo. Vsakič, ko omenim to temo, se razjezi in pravi, da bo v zvezi, ko bo sam pripravljen. Vem, da me ima rad in ne rabim niti opisovati, saj take ljubezni ne moraš pretvarjati. Zelo rada bi bila z njim in ko sem bila mlajša, mi takšna 'nezveza' ni predstavljala težav, zdaj pa mislim, da je čas za resnejše stvari. Mogoče sem trapasta tudi sama, ampak ljubezen ne pozna meja. Rada bi bila z njim do konca življenja, ampak očitno je čas, da ga pustim v njegovem 'samskem' življenju, kar pa res boli in se s tem težko sprijaznim, sploh ker vem, da je taka ljubezen zelo redka.
'Stara sem 35 let in ne čutim nobene želje po seksu.'
Imam tri otroke in naporno službo. Če povem na kratko, zadnje čase se mi dogaja, da že nekaj časa nimam volje ne potrebe do seksa. Kaj je narobe? Potrebujem nasvet. Stara sem 35 let in me to resnično muči. Sem čustvena, včasih tudi depresivna.
Bralka iskreno: Boli me, ker mi sin govori, da bi bil raje z očetom
Pozdravljeni, skrbi me glede odnosa s sinom. Imam 4-letnega sina in sem mnenja, da se dovolj ukvarjam z njim. S partnerjem sva ločena. S sinom hodiva na sprehode, predstave, delava domač plastelin, piškote, greva na obisk, skratka, trudim se, da sva aktivna. Ko smo bili še skupaj, se je oče bolj malo ukvarjal z njim, mu je pa veliko kupoval igrače. Sin ga je seveda pogrešal. Nikoli ne ščuvam otroka proti očetu in podpiram to, da je z obema, me pa res boli, ker mi sin govori, da bi bil raje z očetom, in ko mi reče, da ima mene malo rad, očija pa veliko. Najbolj me boli, ker ko smo bili skupaj, so mu prijatelji in pivo pomenili več kot družina. Z otrokom sva bila veliko sama, tudi otroka je vozil s seboj v lokal, pa to ne na eno pivo, ampak je bil z njim tam več ur. Res ne vem, kaj delam narobe. Želim si, da bi mi sin vsaj rekel, da mu je lepo z mano. Tudi velikokrat ga vprašam, kaj si želi, pa mi našteje vse možne igrače, ki mu jih zaradi majhne plače ne morem kupiti. Preden jaz zberem denar, mu jih kupi že oči. Sinu želim pokazati, da so lepe stvari tudi tiste, ki se jih ne da kupiti, ampak mislim, da še ne razume.
'Mož me je prevaral s sodelavko. Kaj naj naredim?'
Mož me je prevaral s sodelavko in ko sem za to izvedela in se z njim soočila, mi je obljubil, da z njo nikoli ni spal. Da je z njo nekaj imel, sem izvedela, ko ga je klical njen fant in mu rekel, naj jo pusti pri miru. Ko sem to slišala, sem se počutila prevarano in izgubila sem vse zaupanje vanj. Zaradi tega mu sedaj težko zaupam in ne vem, ali je najina zveza lahko še kdaj takšna, kot je bila prej. Kako naj grem čez to? Ali sem neumna, če mu verjamem, da tega ne bo več ponovil in mu dam še eno priložnost? Ko sem se hotela o tem z njim pogovoriti, se je začel izmikati in zdi se mi, da sva vse skupaj pometla pod preprogo. Nekaj dni se mi je ves čas opravičeval, se smilil sam sebi in na koncu se je celo meni zasmilil. Imava dva čudovita otroka in najina zveza je bila do sedaj vedno v redu. Nikoli nisva imela večjih težav. Ali najina zveza lahko to preživi?
21-letna Slovenka: Obsojajo me, ker imam 20 let starejšega fanta
Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam partnerja, ki ima 40 let. Je moj prvi partner in imava se super. Ljubim ga in on ljubi mene, glede tega nimam nobenih dvomov. Tudi glede prihodnosti imava skupne cilje, saj si oba želiva otroke (nobeden od naju jih še nima), ampak seveda čez nekaj let, ne še zdaj. Kljub temu, da je od mene starejši skoraj 20 let, imam zaenkrat občutek, da sem našla sorodno dušo. Soočam pa se z drugi težavo: mnenja in obsojanja drugih ljudi. Kadar koli omenim parnerjevo starost, slišim komentarje, kot so: zdaj se imata super, čez 20 let pa se bo razlika zares poznala, če bosta živela povprečno dolgo boš 30 let vdova, kaj boš pa potem? In podobne stvari ... Začelo mi je prihajati do živega, saj vem, da se bo to po vseh verjetnosti tudi zgodilo. Izgubila ga bom prej, kot bi ga, če bi bila enake starosti. Ampak jaz razmišljam drugače. Razmišljam, da je bolje imeti kratko čudovito življenje z nekom, ki ti predstavlja sorodno dušo, kot pa dolgo življenje z nekom, ki ga imaš sicer rad, ampak veš, da ni to točno to kar si želiš. Poleg tega, nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo in ni garantirano, da se bom s partnerjem postarala, če bova podobne starosti, saj se lahko zgodi marsikaj tudi mlajšim ljudem ... In zato partnerja ne želim zapustiti samo zaradi mnenja drugih. Ampak zdaj me zanima vaše mnenje glede tega. Bi v tem primeru morala poslušati druge? Ali je moje razmišljanje preveč naivno in nerealno? Prosim Vas za odgovor in se Vam že vnaprej zahvaljujem, saj sem resnično zmedena in ne vem, kaj naj naredim in komu naj prisluhnem.
'Med nama vlada tekmovanje, zavist, ljubosumje ... Kaj je vzrok?'
Zanima me glede odnosa s sestro, in sicer zakaj se nikakor ne moreva razumeti. Med nama vlada tekmovanje, zavist, ljubosumje in da se samo ena lahko pohvali s čim, če se druga, je že narobe. Kaj mislite je vzrok? Ali je v najinih starših, ki so delali razlike ali gre res za bolezen v družini? Ljubosumje in zavist sta bila namreč vedno pristona. Zakaj se dve sestri ne moreta razumeti in sta prej tekmici kot prijateljici? Je potem bolje, da nimava stikov, če se nič ne spremeni? Če je nekdo trmast in se noče spremeniti, potem ne moreš rešiti težav. In če kaj takega rečeš, si že pameten. Je pa to že v rodu, da se ženske niso razumele med sabo in da so bile vedno one vsega krive in so se jih sramovali. Starši jim niso privoščili lepega življenja, sedaj pa njihovo breme nosimo otroci. Upam, da sem dovolj podrobno opisala problem. Hvala za odgovor.
56-letna bralka: Intimna nisva bila že 10 let. Zakaj?
Pozdravljena! Z možem sva poročena že 35 let. Jaz sem stara 56, on jih ima 59. Najina ekonomska situacija je ok in lahko bi rekla, da imava vse (otroke, vnuke, zdravje, streho nad glavo). Intimna pa nisva bila že 10 let. Zakaj? Ker sem mu en večer jasno dala vedeti, da na takšen dolgočasen in rutinski seks ne pristajam več. In on je to sprejel. Pred tem sem bila jaz tista, ki je vedno predlagala 'packarije' v postelji. Priznam, da od samega začetka zakona ta del najinega veze ni bil idealen. Upala sem, da bova skupaj dozorevala in raziskovala. A sem se žal uštela. Na mojo vstrajno prošnjo, sva bila tudi pri zakonskem svetovalcu. Ves napor je bil zaman. Enostavno se mu ne da truditi, kar je tudi priznal. Naj dodam, da je moj mož sicer zelo vredu človek, delaven in skrben. Zato sva tudi prava prijatelja. Povsod greva skupaj, si pomagava in spoštujeva drug drugega. Tudi z otroci imava topel odnos. Jaz sem pred tremi leti sicer spoznala poročenega moškega, s katerim se druživa. Dajeva si tisto, kar nama manjka. Ponovno sem ženska in ponovno čutim. In zaradi tega nimam slabe vesti. Za družino naredim vse, za naju pa si vzamem čas mogoče dvakrat na mesec. Lepo nama je. Ali sem vredna obsojanja.