Še eno jutro na Havajih. Time flies ali čas leti. Z balkona najine spalnice gledam na ocean in poslušam bučanje valov. Kakšna neverjetna moč narave na eni in pomirjujoči zvoki, na drugi strani. Mesto Kona leži na zahodnem delu Velikega otoka in vsaj enkrat tedensko pristane sredi zaliva kakšna križarka. In potem vidiš, kako se majhni čolnički, kot Liliputanci okoli Swiftovega Guliverja, pomikajo proti obali. Mesto preplavi množica turistov, ki za en dan zavzamejo položaje. Trgovinice zaživijo, gostinci z lahkoto postrgajo stare zaloge s polic in za trenutek se čas ustavi. Ena bolj priljubljenih poti med ladjami velikankami je med Havajskimi otoki ali od Aljaske do Havajev.

Z daljnogledom opazujem morje, delfine, kite in velike živopisane ribe. Če bi jih narisli v šoli bi z lahkoto pridelali kakšen cvek, saj so barve in oblike rib neverjetne. Zimski čas je na Havajih zanimiv ne le zaradi klime in viška turistične sezone ampak tudi zaradi kitov, ki se z območja Aljaske, od januarja do aprila, preselijo v toplo morje, kjer rodijo mladiče in zaplodijo novi rod. Največji sesalci našega časa se dobesedno razkazujejo in pripravljajo prave šove. Lahko jih opazuješ z obale ali s čolna, kjer ti vodiči zagotavljajo, da boš videl kita, ga slikal in prisluhnil njegovim ljubezenskim serenadam. Nemalokrat se zgodi, da je njihov ples tako strasten, da se vržejo visoko nad gladino morja in požanjejo bučen aplavz publike daleč naokoli. Enkratna predstava.
Morje je kristalno čisto in barva me spominja na našo Sočo. Spomnim se, ko sva se z možem Thomasom peljala v Kobarid, kako sem mu deklamirala, po mojem mnenju, eno najlepših slovenskih pesmi, Gregorčičevo Sočo. In potem sem na poti na najlepšo havajsko plažo Hapuna, v avtu, pred vso družino kar začela: Krasna si bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti... Vsi so obnemeli in bila sem ponosna, da sem Slovenka. Neverjetno! Ta naša mala deželica, pa tak potencial:)
Američani so neverjetno prijazni. Nisem jih še pogruntala ali imajo to v genih ali so naučeni. Zgleda pa vsekakor pristno in iskreno. Bravo! Na trenutke je lahko za naše razmere celo moteče, saj te vsakdo, ampak res vsakdo vpraša, "kako si"? "Kako je danes"? In kaj lahko odgovoriš? Super sem, saj sem na počitnicah:)

Na drugi strani najine spalnice je prekrasen pogled na goro Hualalai. Celotno havajsko otočje je vulkanskega izvora in če se odpraviš proti severu, kmalu zagledaš najvišjo goro sveta, Mauna Kea ali White mountain.  Ta vulkan meri v višino kar 32.000 čevljev. No, najvišja gora je, če meriš od dna oceana. Od vznožja do vrha je "le slabih" 4.205 metrov. Še vedno dovolj visoko, da na vrhu obstane sneg.

Če govorimo v presežnikih ne moremo mimo najaktivnejšega vulkana na planetu, Kilauea, kjer domuje boginja Pele, odgovorna za vulkane. Ta vulkan deluje neprekinjeno že od leta 1983 in je le eden od petih, ki sestavljajo Veliki havajski otok. Tik ob njem je največji na zemlji, vulkan Mauna Loa, se pa 969 m pod vodo nahaja vrh še enega aktivnega vulkana, Loihi seamount.

Otočje praznuje ravno letos petdeset letnico, kar je postalo država. Markantna osebnost iz zgodovine, z začetka 19. stoletja, je kralj Kamehameha, glavni v tistem času na Velikem otoku. Zdaj so Havaji z oznako HI le ena izmed petdesetih ameriških držav. Mnenja in okusi so seveda različni in marsikdo bi si želel kraljevino, kot je bila včasih. Ampak tako ne more biti nikoli več. Časi se spreminjajo, ljudje se spreminjamo, oblasti se spreminjajo, le ljubezen ostaja v zraku. Ena in ista ljubezen na neskončno in en način. Ljudje smo na počitnicah drugačni, drugače dihamo in drugače se premikamo. Vse je bolj lahkotno in sproščeno in ljubezen je občutiti tudi na Havajih. Sploh, če ne živiš v hotelu in se vsak dan odpraviš na tržnico in v trgovino.

Havajčani so, kar se tiče imen, originalni. Njihove besede, zvoki in imena so za naše uho tako nenavadni, kot so naši verjetno za njihova. Najbolj mi padejo v oči oznake za evakuacijo v primeru nevarnosti cunamijev. Posebne vrste užitek jena otoku nabiranje cvetov plumerij, ki jih nato s posebno, trideset centimetersko iglo nanizaš na vrvico. Po tradiciji te, ko prideš na Havaje, gostitelji ali simpatične plesalke hula dancers, okrasijo z venčkom rož okoli vratu. Posebne spretnosti pri izdelavi ne potrebuješ, sploh če si Slovenec, ki si zna sam, brez dosti filozofiranja zašiti gumb na srajci. Sem pa v eni tukajšnjih revij te dni zasledila navodila, kako pripraviš omleto. In ne le to. Članek je bil opremljen s slikami in podrobnim opisom, kako stepeš jajca. Seveda, da potrebuješ vilico ali stepalnik. In posodico tudi in glavne sestavine. Jojmene, jojmene. Kam gre ta svet?

Odgovor pozna le veter. In če se prepustiš, te lahko ponese kamorkoli. A domišljija ponuja še mnogo več. Ponese te v kraje, kjer čas ni naš gospodar, kjer vladajo veselje, ljubezen in sreča. Aloha!