Prva ljubezen

Ko sem bila mlada, nisem nikoli razmišljala, da mi kaj manjka. Pravili so, da sem prava lepotica in deformacije so se začele kazati šele v puberteti. Moja prva ljubezen je bila kot vsaka prva ljubezen pravljična in bila sem do ušes zaljubljena. Ko sva s fantom končala zvezo, sem mislila, da se mi je podrl svet. Hotela sem umreti, popila sem veliko količino tablet, vendar so me našli, odpeljali v bolnišnico in mi izprali želodec. Kmalu sem ponovno iskala bližino nekoga, ki me bo imel resnično rad, in našla sem novega partnerja, h kateremu sem se zelo hitro preselila, vendar vanj pravzaprav nikoli nisem bila resnično zaljubljena. Bila sem vesela, da sem lahko z nekom živela, mu kuhala, mu stregla in posvečala večino svojega časa. Obupno sem si želela družine, katere nikoli nisem imela v pravem pomenu besede. Naletela sem na človeka, ki za kaj takega še ni bil pripravljen, in zveza je kljub dolgoletnemu razmerju ponovno razpadla.

Izkušnja z mlajšim

Potem sem se zaljubila v fanta, ki je bil precej mlajši od mene. Predvsem zato, ker sem iskala nekaj čistega in iskrenega. Šele po nekaj letih sem spoznala, da ne bo šlo. Razlika v letih je naredila svoje. Bolj, ko sem postajala starejša, bolj sem se zavedala, da deset let mlajši fant ne prinaša varne in mirne prihodnosti. Razšla sva se in kmalu sem se znašla v novem razmerju. Novega partnerja sem imela iskreno rada, vendar ga nisem ljubila. Vesela sem bila, da sem mu lahko dokazovala, kako zelo rada ga imam. Da se zanj žrtvujem in da lahko zanj skrbim. Čeprav nisva živela, skupaj sva se videvala vsak dan. Meni pa je bilo to še vedno premalo.

Postajala sem vedno bolj posesivna,  zagrenjena, izogibala sem se druženju s prijateljicami, saj sem vsak svoj prosti trenutek namenila najinemu odnosu. Velikokrat mi je povedal, da se počuti utesnjeno in da si želi tudi svoje življenje, se družiti s prijatelji, imeti kakšen hobi. Jaz tega enostavno nisem razumela. Kako, da si nekdo ne želi preživljati svojega prostega časa z menoj, če pa mi v isti sapi zatrjuje, da me ljubi. Ker pritiska nisva več zdržala, sva se po nekaj letih razšla.

Biološka ura

Leta so minevala in moja biološka ura je vedno bolj tiktakala. Prek interneta sem spoznala nekoga, za katerega sem menila, da je to človek, s katerim bi si želela preživeti ostanek svojega življenja. Že po nekaj tednih sem se preselila k njemu in se mu popolnoma podredila. Do njega nikoli nisem čutila tiste prave ljubezni, ampak le globoko spoštovanje. Naredila sem vse, da bi mu ugajala. Zamenjala sem garderobo, ga obdarovala z dragimi darili, podpirala sem ga pri vseh njegovih projektih, v seksu sem naredila vse samo zato, da bi ga priklenila na sebe. Pomenil mi je vse v življenju in življenja brez njega si po nekaj letih sploh več nisem predstavljala. Zanemarila sem vse prijateljice, nehala sem s športnimi aktivnostmi, kuhala sem izključno jedi, ki so bile všeč njemu in se ob tem tudi sama začela zanemarjati. O družini pa ni bilo ne duha ne sluha. Vedno me je znal spretno prepričati, da za to še ni primeren trenutek.

Samomor

Prišel je trenutek, ko nisem več videla izhoda. Psihično sem se zlomila in si porezala zapestja. Nisem želela umreti, hotela sem samo opozoriti na to, da imam tudi jaz svoje želje in potrebe. Našel me je v kopalni kadi in me odpeljal na urgenco, kjer so me zakrpali in me poslali na zdravljenje. Še vedno sem se ga bolestno oklepala in nisem želela na zdravljenje.

Strokovna pomoč

Ko sva se dokončno razšla, sem si poiskala ustrezno pomoč. Končno sem dojela, kako veliko napako sem delala vsa leta. Bolestno sem se navezala na vsakega od svojih partnerjev, ker sem se bala ostati sama. Zaničevala sem sebe, želela sem biti ljubljena in oboževana. Nisem pa vedela, da sem s svojim obnašanjem dosegla ravno nasprotno. Največ so mi pomagale terapije s psihiatrom, nekaj časa sem jemala tudi antidepresivna sredstva, da sem svoje življenje ponovno postavila na noge in v prvo vrsto postavila sebe. Sedaj imam partnerja, ki me ljubi, vendar me ne moti, kadar je odsoten ali se mi ne javi na telefon. Spet se družim s prijateljicami, spet se ukvarjam s stvarmi, na katere sem že skoraj popolnoma pozabila. Ne moti me, če ni skuhano kosilo ali če ni zlikano perilo. Sebe sem postavila na prvo mesto. Moja nova ljubezen je seznanjena z mojimi problemi iz preteklosti in moje boleče izkušnje ga ne motijo. Ve, da jemljem antidepresive, in o tem se veliko pogovarjava. To mi ponovno vliva samozavest in me usmerja na pravo življenjsko pot. Še vedno hodim na posvete k svojemu psihiatru, ki meni, da sem v nekaj letih naredila nekaj pomembnih korakov na poti do končnega cilja.