Vloga čustev je v tem, da obnovimo kontakt s svetom. Nekatera nam pomagajo, se prilagodimo svetu, druga, da svet in ljudi prilagodimo sebi. Čustva sama po sebi seveda niso slaba. Pomembno je vedeti, da se ne pojavijo brez razloga ter da jih lahko obvladujemo. Trditev, da je čustva treba vedno izraziti, ne drži. Vzeti si moramo čas in svobodo, da čustveno reagiramo, ko nam to ustreza. O čustvih in čustveni inteligenci smo se pogovarjali z Leom Ivandičem iz Šole čustvene inteligence.
V kolikšni meri je čustvena inteligenca prirojena?
V razmeroma majhni. Socialnih spretnosti ter tega, kako razumeti sebe in drugih se naučimo. Prirojene so predispozicije, zaradi katerih se bo posameznik določenih socialnih veščin naučil lažje, drugih pa težje. Podobno, kot lahko telesna višina odpira možnosti za to, da postanemo dober košarkaš, vendar bomo brez ustreznega učenja in treninga na igrišču precej nebogljeni.
Lahko čustveno inteligenco izmerimo?
Do določene mere lahko. Vendar ne gre za objektivno merjenje in tudi ne poznam zares dobrih testov, s katerimi bi se dalo meriti celotno čustveno inteligentnost posameznika, saj zajema več različnih področij in sposobnosti. Prva je sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in predstavlja osnovo za razumevanje samega sebe. Druga govori o tem, ali znamo upravljati z lastnimi čustvi in vplivati nanje. Tretja je zmožnost prepoznavanje tujih čustvenih reakcij, kar nam omogoča dober kontakt z ljudmi. Četrta sposobnost je povezana s tem, da znamo energijo svojih čustev usmeriti k doseganju želenih ciljev. Peta sposobnost je povezana z upravljanjem medsebojnih odnosov oziroma s sposobnostjo, da se ustrezno odzivamo in vplivamo na čustva drugih ljudi. Razvite sposobnosti na enem področju nam ne zagotavljajo enakovredno razvitih sposobnosti na drugem. Zato je testiranje oziroma merjenje boljše takrat, ko je usmerjeno na določeno področje.
Je treba v določenih situacijah, na primer na delovnem mestu, 'izklopiti' čustva?
Nerad uporabljam izraz, da čustva izklopimo. Tu ne gre za sistem ‘vse ali nič‘. Čustvo lahko čutimo, ni pa nujno, da ga tudi izrazimo. Nekateri ljudje verjamejo, da je treba čustva vedno izraziti in čustvovanje enačijo z vedenjem, kar pa ne drži. Kadar presodimo, da je varneje ne izraziti čustev, lahko čustva zadržimo. Dokler o tem svobodno odločamo je v redu. Problem so nezavedne reakcije na čustva, s katerimi zadržujemo izražanje ali celo doživljanje določenih čustev. Ponavadi gre obrambni mehanizem, ki se vključi, ko začutimo za nas nesprejemljivo čustvo.
Kako ravnati s čustvi, kot so strah pred izgubo službe, nerazumevanje s sodelavci ali nadrejenimi, preobremenjenost z delovnimi obveznostmi?
Mnenja sem, da ne moremo reševati vsega naenkrat in tudi vse težave ne izvirajo iz enega samega vzroka. Nerazumevanje s sodelavci lahko rešujemo tako, da si vzamemo čas in se pogovorimo o težavah. Dogovor o tem kdaj in kako bomo reševali zaplete, namesto da zanje obsojamo druge, nam lahko odpre povsem nove možnosti sodelovanja. Pred pogovorom je dobro razmisliti o tem, kaj sami vnašamo v ta odnos, da je takšen, kot je. Tako bomo lažje prevzeli odgovornost za svoje vedenje in se otresli obremenjevanja z vedenjem drugih.
Če nas je ohromil strah, da bomo izgubili službo, je pomembno, da se čim prej spravimo v akcijo. Vloga strahu je, da nam dvigne telesno in psihično energijo in nas spravi v delovanje, katerega cilj je, da se izognemo tistemu, kar nas dejansko ali potencialno ogroža. Neaktivnost povzroči, da se pričnemo »kuhati« v ponavadi neustreznih predstavah o tem, kako nemočni smo in kako brezizhodna je situacija.
Je možno v službi vzpostaviti izpolnjujoče medsebojne odnose?
Seveda je. Delovno okolje ima svoje posebnosti, kar pa ne izključuje prijateljstva, naklonjenosti, in medsebojnega razumevanja. Verjamem, da je kolektiv v katerem so odnosi slabi vnaprej obsojen na propad. Pomembno za dobre donose je, da svoje sodelavce spoznavamo tudi izven njihovih službenih vlog, saj tako lažje razumemo njihove potrebe, želje, posebnosti, čustvene reakcije ipd. V odnosih na splošno, na delovnem mestu pa še posebej prihaja do izraza to, da vedenje drugega napačno ocenimo, kot da je naperjeno proti nam.
Kako na najbolj neškodljiv način izrazimo jezo?
Z izražanjem jeze drugemu sporočamo, da nas moti neko vedenje in da smo se pripravljeni postaviti zase. Obenem z jezo v drugem povzročamo nelagodje, ki ga motivira k spremembi neustreznega vedenja. Pomembno pri izražanju jeze je, da ne gremo čez mejo. V pomoč nam je lahko nekaj osnovnih pravil:
- jezo izrazimo brez nasilja, kričanja ali žalitev, sporočilo pa vedno usmerimo na vedenje, ki nas moti in ne na človeka kot celoto;
- naše sporočilo tej osebi naj bo jasno in razumljivo. Poleg tega, da povemo, katero vedenje nas moti, povejmo tudi, kaj želimo, da ta oseba naredi ali počne;
- sporočilo naj bo časovno čim bližje samemu dogodku ali nesprejemljivemu obnašanju. Tako bo drugi lažje dojel, kaj nas moti in zakaj se jezimo.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV