Tudi Američani imajo radi praznike kot vsi ostali ljudje na svetu, jasno. Na dela prost dan si privoščijo marsikaj, od ogledov turističnih znamenitosti in šopinga do poležavanja na plažah in aktivnosti v vodi. Na praznik ameriških predsednikov so trgovine seveda odprte, saj se krizno obdobje občuti tudi v najbolj mondenih središčih. V primerjavi z lanskim letom je trenutno na Havajih približno 30 odstotkov manj ljudi. Trgovine so bolj prazne, na plažah pa je za spoznanje bolj živahno.

Glede na to, da je tukaj zima, je situacija še kar v redu:) Ja, klima na Havajih je prijetna. Bolj prijazna in bolj mila kot pri nas. Saj ne, da ne maram zime. Ampak, poletje je pa le poletje in vsekakor imam havajsko zimo rajši. Verjetno vas zanima, če srečaš kakšno znano osebo v tem času. Ja, pravijo, da jih je kar nekaj, sodeč po privatnih letalih, ki se bohotijo na posebnem delu letališča in jih lahko vsakdo vidi. Od daleč, seveda. Tako zelo sem si želela, da bi ugledala Georgea Cloonyja ali Kate Winslet, da sem že v vsakem drugem mimoidočem videla Charlija Sheena, pa Beyonce in Toma Cruisa.

Vsi moji so me imeli že dovolj, ko se je zgodilo. Sedel je na zidu ob pomolu. Bil je lep kot iz filma in je jedel hamburger. Da, to je on. Leonardo DiCaprio. Končno! Približno pet metrov stran od mene. Dih mi je zastal, roke so se mi tresle in prvič sem se počutila kot paparac. Globok vdih, zahvala gre jogijskim vajam in zaprte oči. Ne, ne. Reza, zdaj ni časa za zaprte oči. Odpri oči in ga ne izpusti. Glej ga in pritisni že ta sprožilec. Sumljivo je le to, da je kar tu, med nami, navadnimi zemljani. Verjetno se je za trenutek naveličal vsega razkošja in dragih restavracij ter si zaželel hamburger in malo miru. Noro! Pritisni že ta sprožilec, prekleto!

Potem me je prešinilo. Kaj pa, če to sploh ni on? In vsa ta drama za prazen nič. Kakšna blamaža:) Pa kaj, lep je pa vseeno. Samo, da me ne opazi, ker potem bo vse zaman. Obrnil se bo stran in kaj potem? Adijo moja slava in slike in vse bogastvo tega sveta. No, ja če sem čisto odkrita, že ves čas gleda stran. V bistvu ga ves čas gledam od strani. Skoraj pritisnem sprožilec, ko pomislim, fleš da ali ne. Ker če samo zasluti, da ga slikam, bo po meni. Marelca, kako težko je to delo. Pa ves ta stres in napetost. Ej, saj bi morala biti na počitnicah, sproščena, umirjena. Jaz ga pa takole biksam. OK, kar bo, pa bo. Pritisnem na sprožilec in glej. Sploh se ni premaknil. Še trznil ni. Uf, tole pa bo nekaj za moje punce. Juhu! Imam sliko in na njej je lepi Leonardo DiCaprio. Juhuhu! Veselje je še večje, ko sprožim ponovno. Spet nobene reakcije. Zdaj sem že bolj sproščena in po kratkem predahu se opogumim. Pokličem ga: "Hej, Leonardo!" In glej ga zlomka. Obrne se in me pogleda. V istem trenutku pritisnem na sprožilec in tu je rezultat. Krasni Leonardo 'en face'.

Oh, ne morem verjet, kako je fejst! Kot bi zavrtela čas nazaj. Pa saj ne vem več, če mu je sploh podoben. Totalno sem zmedena. Še dobro, da se je v tistem trenutku prikazal moj Thomas, me objel in vprašal: "Ljubica, a si v redu?" Seveda sem v redu. Še kako sem v redu. Hvala, sem odgovorila. Vsa ta drama, vse to se je moralo zgoditi v nekaj minutah, meni pa se je zdelo, kot da traja celo večnost. Leonardu sem pomahala v slovo, objela Thomasa in na njegovo vprašanje, kdo je to, le zamahnila z roko, rekoč nočeš vedeti. Še sreča, da nima navade vrtati vame z vprašanji, ker bi me sicer od sramu pobralo. Še danes nisem prepričana, da res ni bil on. Bolj, ko gledam sliko, manj mi je jasno. Ampak lep pa je, mar ne?