„Na podbojih vrat sem si razbila glavo, ne vem, kaj se je takrat z mano dogajalo, ali je bil delirij ali epileptični napad. To je bilo moje dno. Kaj se je potem dogajalo z mano, sploh ne vem. Imela sem halucinacije."

Z razbito glavo je Jelka obležala na travmatološkem oddelku, za njo je bilo trideset let zlorabe tablet in alkohola. „Že v drugem razredu osnovne šole me je bilo strah, da bom pijanka, tako kot moj oče. Potem ko sta se z mamo ločila, je prihajal na obiske, bil je suh, v ponošenem plašču. Bilo me je hkrati sram in strah.“ Ta strah se je še prekmalu uresničil ...

'On me je božal ...'

Jelka je živela z mamo, uspešno žensko, a od nje ni dobivala ljubezni, ni bilo topline. Njena mama je imela ljubimca, poročenega moškega. „Bila sem stara 12 let in on me je božal, govoril, kako me ima rad, pa na kolena me je jemal. Takrat nisem vedela, kaj se dogaja, sram me je bilo, danes vem, da je bila to spolna zloraba. Nisem imela komu povedati. Vse to sem zakopala nekam globoko vase. In je tam ostalo več kot 30 let, dokler zaradi tablet in alkohola nisem pristala na psihiatriji.“

Okus omame

Mama ji je umrla, ko je bila stara 17 let, in kmalu je spoznala moč omame. Zaradi zobobola je vzela protibolečinsko tableto, a poleg tega, da jo je nehal boleti zob, jo je tabletka prijetno pomirila. „Vse mi je bilo lažje in tako sem tablete jemala vsak dan.“ Še pred materino smrtjo je spoznala svojega bodočega moža, na katerega se je močno navezala. Bil je dvajset let starejši od nje, poročen. Potem se je zgodilo vse na hitro, preselila se je k njemu, on se je ločil, poročila sta se in zanosila je. To je bilo čudovito obdobje, a stvari so se kmalu spremenile. „Jaz si sploh nisem želela ne otroka ne družine, hotela sem narediti splav, pa me je mož prepričal, da sem otroka obdržala. Naredila sem vse, kar je hotel. On je bil, to šele zdaj vem, tudi alkoholik, bil je grob, nikoli ga ni bilo doma. Jaz pa sem bila kake tri leta ves čas doma, sploh nisem šla v službo.“

Ves ta čas je uteho iskala v tabletah, le med nosečnostjo si jih ni upala jemati. Potem je šla v službo in tam „spoznala moškega, za katerega sem mislila, da me bo odrešil vseh muk, da bom našla zavetje“. Pri šestindvajsetih letih se je ločila, preselila se je v drug kraj. „Nič mi ni bilo težko, kar je rekel, sem naredila. Res sem živela kot v pravljici, kakšna tri leta, to je bila obsedenost. To je bil pomemben človek na pomembnem položaju, ta njegova moč me je očarala. In nikogar drugega nisem imela, ki bi mi nudil varnost.“

Iz pekla v pekel

Poročila sta se, stara je bila 27 let, bila sta nora en na drugega, takrat ni jemala tablet. „Potem pa se je ta pravljica zrušila, dobila sem ga na lažeh, zapostavljal me je, žalil, čutila sem se ničvredno, zaprta med štiri stene, morala sem biti doma točno ob treh, nadziral me je. Če sedaj pomislim, kaj sem počela, kako sem se poniževala, bila sem kot prostitutka.“ In vse to je imelo katastrofalne posledice.

Njen beg so bile spet tablete, pomirjevala in uspavala. „Ker sem edino tako lahko živela, v teh prepirih, životarjenju. Nisem mogla več v službo, obležala sem.“ Ko ji tablete niso bile več dovolj, je začela z alkoholom. „Zjutraj sem vzela tablete, da sem sploh lahko funkcionirala, po službi pa pila pivo. Moje telo je to sprejelo, da sem lahko zdržala iz dneva v dan, kot 'govedo'. Samo navzdol je šlo. To so bili celi zaboji piva, v enem popoldnevu sem spila od šest do deset steklenic. Pila sem doma, pred drugimi skrivala, mož je pa vedel. Ampak očitno mu je ustrezalo, ker sem bila vodljiva.“ Zanimivo, da piva sploh nikoli ni marala, ji je pa dalo občutke, ki jih je rabila. Z leti je bilo njeno telo tako uničeno, da je po tretjem pivu bruhala, ampak hkrati ni mogla brez.

Krivda do hčere

„Moja hči pa je odraščala ob tem, tu imam še vedno občutek krivde, čeprav sva se v zadnjih letih zbližali. Ni še čisto urejeno, še vedno je napetost. Moja hči me je videla, mi rekla: A moraš toliko piti?, jaz sem pa imela pod lijakom skrite steklenice, prazne in polne.“ Očita si, da je svojo hčer čustveno popolnoma zanemarjala. Danes skušata zgraditi nov odnos.

Dno

V zadnjem obdobju odvisnosti je Jelka fizično in psihično propadla, kolikor se spominja, ni zmogla več ničesar, kar čakala je. Njen mož se je medtem že odselil k drugi ženski. „Še danes ne vem, koliko časa sem tako ždela, imela sem krče, nisem mogla niti več tablet niti več alkohola. Čisto sem bila sesuta.“

„In končalo se je tako, da sem si na podbojih vrat razbila glavo, ne vem, kaj se je takrat z mano dogajalo, ali je bil delirij ali epileptični napad. To je bilo moje dno. Ne vem, kako sem poklicala hčer, ki me je skupaj z nekdanjim možem odpeljala na urgenco. Pojma nimam, kaj se je potem dogajalo z mano. Imela sem halucinacije. Bila sem na travmatološkem oddelku, ponoči so me selili na psihiatrijo. Ne vem, kaj sem počela, ker se ničesar ne spomnim.“

'Bala sem se življenja'

Tri mesece se je nato 'čistila', pa še takrat ni priznala, da ima težave. „Svojo družino sem slikala kot idealno, govorila, kako moj mož pač nima časa, da bi me prišel obiskat, ker ima pomembno službo. Ampak psihiatrom je bilo jasno, da lažem.“

„Bila sem prestrašena, nisem znala živeti, pri 45 letih sem začenjala na novo. Takrat sem mislila, da me nihče ne razume. Fizično sem se očistila, a psihično sem bila razvalina." Ko je odhajala s psihiatrije, je na hodniku bolnišnice naletela na Anonimne alkoholike, ki so imeli ravno srečanje. „Tam je bil fant, ki mi je rekel: Saj greš lahko že danes. Večno mu bom hvaležna za to. Takoj sem odšla na srečanje. Takrat sem šele začela spoznavati sebe. Potem sem se zelo hitro ločila, s pomočjo Anonimnih alkoholikov. Razumeli so me. Tu je 24-urna pomoč.“

Alkoholizem ni sramota

Morala je priti do dna, da si je zaželela novega začetka. "Zdaj vem, da nimam več razloga za strah. Če nisem odvisna, če ne rabim tablet, če ne rabim alkohola, se nimam česa bati. Sem pa omamo rabila, pravzaprav so šla najboljša leta mojega življenja. Lahko bi umrla. Tiste dni, ko sem samo ležala in čakala, sem videla predor sive barve in vleklo me je vanj." Ugotovila je, da je ves čas iskala varnost pri moških, a na žalost pri napačnih. "To je zakonitost, podobne zgodbe so med alkoholiki. Privlačijo te moški, ki imajo problem. Očitno se kar začutimo."

Zdaj se ne dotakne več kozarca, kajti alkohol ni zanjo, saj kot pravi danes 55-letna Jelka, pri njej mehanizem, ki bi jo ustavil, ne deluje. Alkoholizem ni sramota, poudarja, ko si človek prizna, da ima problem, je na dobri poti. "Vem, da za nazaj ne morem popraviti, se pa trudim za naprej."