Leto 2007 je bilo za Majo zelo težko leto, prekinila je dolgoletno partnersko zvezo, ostala brez denarja in brez stanovanja. Konec septembra se je preselila k prijatelju, ki ji je bil v težkih trenutkih edini voljan ponuditi pomoč. “Lahko ostaneš pri meni, dokler si ne opomoreš,” ji je obljubil Peter. Takrat ju je večkrat obiskal Petrov prijatelj. Maja mu je brez zadržkov zaupala svoje stiske, da je brez dela in denarja. Franc ji je brez obotavljanja ponudil delo v stričevi restavraciji v Nemčiji: ”Lahko ti priskrbim delo natakarice, pa še dobro boš zaslužila,” je bil prepričljiv Franc. Maja je zadovoljno ugotavljala, da se stvari končno postavljajo na svoje mesto, uredila si bo novo življenje, zaslužila bo denar, pa še znanje nemščine bo obnovila, saj je minilo že precej let od takrat, ko je gulila šolske klopi in se učila tega jezika.

'Stric ti bo pomagal'

Franc jo je obvestil, da je njeno telefonsko številko dal stricu in naj pričakuje v kratkem telefonski klic: "Dogovorila se bosta, kdaj lahko prideš v Nemčijo." Že dan kasneje je zazvonil telefon, na drugi strani pa se je oglasil možakar, ki ji je v okorni slovenščini povedal, da jo bo počakal kar na avtobusni postaji v Frankfurtu; za vsak primer, da se v velikem mestu ne bi izgubila. O delu in plačilu pa da se bosta zmenila, ko bo prispela v Nemčijo. "Vse bom uredil, nikar ne skrbi, pomembno je, da prideš," je v telefonsko slušalko prepričljivo govoril možakar. Franc je takoj po stričevem klicu organiziral prevoz, Maja se je vkrcala na prvi avtobus, Franc pa ji je pojasnil, da bo pot plačal 'stric'. Vozovnice ni imela, saj je ni nihče kupil, vendar takrat še v snu ni pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Spominja se, da bi moral Franc priti ponjo in jo odpeljati na ljubljansko avtobusno postajo, vendar ji je zadnji hip sporočil, da ne utegne. Tako jo je odpeljal Peter in ker sta zamujala, je Franc uredil, da jo je voznik avtobusa skupaj s potniki počakal nekje ob cesti. Maja je vstopila v avtobus poln ljudi.

"Tiho bodi mrha in ubogaj, sicer …"

V Frankfurt je Maja prispela šele v zgodnjih jutranjih urah, neprespana in z bolečinami v križu. Kako tudi ne, ko pa se je vso noč premetavala po neudobnem sedežu. Ko je končno izstopila, je na pločniku uzrla 'strica'. Takoj jo je prepoznal, bil je zelo prijazen. Stopil je do voznika avtobusa in mu plačal za Majin prevoz, potem pa jo je popeljal k avtomobilu, kjer ji je razložil, da se bosta najprej odpeljala do mesta, kjer bo delala. Pripeljala sta se do nizkih blokov, možakar pa se je iz prijaznega 'strica' v hipu prelevil v krutega in strogega moškega: "Delala boš v stanovanju in vedi, da ne boš nikoli sama." Maja je ob vhodu v stanovanje uzrla kamere. Ugovarjala je, da se niso tako zmenili, vendar ji je bilo kmalu jasno, da nima besede in mora ubogati. Kar zmrazilo jo je, ko se je zavedela, kako zelo so jo prevarali. Toliko je še zmogla prisebnosti, da je v trenutku 'stričeve' nepazljivosti skrila svoje dokumente v fontano, ki je stala na dvorišču pred blokom. Ko je zahteval, naj mu izroči dokumente, mu je odgovorila, da jih je izgubila. Ni ji verjel in pregledal vso njeno prtljago ter obrnil vse njene žepe. Končno se je sprijaznil in odnehal. "Živela in delala boš v tem stanovanju," ji je zabrusil. Nato sta se odpeljala in se po slabi uri vožnje ustavila pred neko hišo, kjer je živel sam. Že takoj, ko je vstopila v hišo, je ugotovila, da je prišla v bordel. Razkazal ji je sobe, vsaka je bila pobarvana v drugo bravo in kičasto urejena. Grozno se je počutila, saj še vedno ni mogla verjeti, v kakšno past se je ujela. S še zadnjimi atomi moči, utrujena od dolge poti in šokirana od spoznanja, kaj jo čaka, se je skušala upreti. Možakar ji je grobo zabrusil: "Vedi, da te ne bom za nobeno stvar posebej prosil!" Močno jo je stisnil za zapestje in ji dal jasno vedeti, kaj jo čaka, če ne bo ubogala. Nato jo je odpeljal nazaj v stanovanje.

Surovo jo je pretepel

Naslednje jutro je prišel ponjo in skupaj sta odšla v trgovino z erotičnim perilom, kjer naj bi nabavila vse potrebno za delo. Čim sta se vrnila v stanovanje, se je besno spravila nad perilo, trgala, cefrala, uničevala je z vso močjo. Ni vedela, da bo svoj bes drago plačala. Ko je 'stric' opazil, kaj je storila, jo je neusmiljeno pretepel in takrat je dojela, da je padla v kremplje človeka, ki je sposoben vsega. V stanovanju ni bila sama, bivališče in delovni prostor je delila s še štirimi dekleti. Tri so bile z območja nekdanje Jugoslavije, ena je bila Nemka, le ona je bila Slovenka. Mobilni telefoni so ves čas zvonili, stranke so klicale, dekleta pa so mirno odgovarjala na najrazličnejša vprašanja: stranke so želele vedeti, kakšne so,  kaj ponujajo, kakšne so cene. Maja se je počutila grozljivo ponižana, a najhuje jo je šele čakalo, saj se do tega trenutka še ni srečala z nobeno stranko. Pozvonilo je pri vratih, ena od deklet je odprla, v predprostor pa je vstopil možakar srednjih let in nekoliko sramežljivo pogledoval po dekletih. Postavila so se v vrsto, da bi lažje izbral, temnolaska pa je hitela govoriti: "Za 15 minut je cena 50 evrov, za 20 minut 70, za pol ure 100 in za uro 150 evrov." Za obisk na domu je stranka morala plačati še dodatnih 50 evrov ali več, seveda odvisno od njenih želja. Prvo srečanje se je za Majo končalo srečno, možakar je ni izbral in kar oddahnila si je. A ne za dolgo. Kmalu je spet pozvonilo pri vratih in tokrat se Maja ni mogla izmuzniti. Suhljat moški jo je pogledal s prodornimi temnimi očmi in ji namignil, da je izbral njo. Odšla sta v sobo. Bil je prijazen: "Od kod si? Ti nisi Nemka, kajne?" Maja mu je odkimala. Spominja se, da je takrat pomislila, da bo umrla. Potem pa je vdana v usodo legla na posteljo, zaprla oči in pustila neznancu, da ji sleče hlačke. V mislih je odtavala v neznano in le čakala, da bo vsega konec. Možakar na srečo ni bil nasilen, hitro je opravil, Maja pa je še preden je zapel hlače in zapustil sobo, oddirjala pod tuš, kot da bi s sebe želela sprati vso umazanijo in ponižanje, ki ga je doživela.

Stranka je lahko zahtevala vse

Dnevi in tedni so minevali, Maja je bila ujeta že dva meseca v majhnem stanovanju nekje v Frankfurtu in nič ni kazalo, da se bo kdaj lahko rešila. Bila je brez denarja, brez možnosti, da bi ušla. V teh mesecih je srečala veliko strank, postala je kot avtomat, čutila ni več ničesar, njen obrambni mehanizen in nagon po samoohranitvi je naredil svoje. Morala je pač preživeti. Velikokrat je pomislila na smrt, potem pa je želja po preživetju zmagala. Kadar je bila stranka pri njej, je v mislih preprosto odtavala in sanjarila o lepšem svetu. Kmalu je dojela, da stranki ne sme ničesar odreči, delati je morala tudi med menstruacijo. Dekleta so jo poučila: "Uro prej se tuširaj  po spolovilu z mrzlim tušem, krvavitev se bo ustavila in boš lahko opravila delo." Moški so storitev vedno plačali pred seksom, denar pa so dekleta morala takoj položiti v skrinjico, ki je bila nameščena v kuhinji. Na listu papirja ob skrinjici je bil napisan urnik, razpored dela z imeni deklet. Na ta papir so zapisovala zneske, ki so jih polagala v skrinjico. Dekleta so se morala preživaljati sama, hrano in ostale potrebščine so plačevala z drobižem, ki jim ga je 'stric' velikodušno odmeril. A v trgovino sama niso smela. Ko so kaj potrebovala, so morala prositi 'strica', ki jim je včasih ustregel, drugič ne. Kadar se je vrnil iz trgovine, računa ni pokazal, preostanka denarja ni nikoli vrnil, češ da je njegov čas denar. Toplih obrokov ni bilo, čeprav je bila v stanovanju kuhinja, a kaj ko si dekleta niso smela vzeti časa za kuhanje. Maja je nekega dne zvedela, da je bil “stric” poročen z eno od deklet, ki se je prav tako moralo prostituirati. Imela je sicer tudi nekaj privilegijev: lahko je odklonila stranko, česar ostala dekleta niso smela storiti. Lahko si je tudi vzela čas za kuhanje, da je skuhala kosilo zase in za svojega moža, za druga dekleta seveda ne.

Dal jo je v najem

V isti stavbi, kjer je bilo stanovanje, so bili v kleti prostori s sado-mazohistično ponudbo. Dejavnost je vodil 'stričev' prijatelj. Maji na srečo tega ni bilo treba početi, dali so ji pač na izbiro, naj sama izbere, kako bo zadovoljevala stranke. Tako je ostala v stanovanju, v klet ji ni bilo treba nikoli, zato pa je morala obdelati vsak dan najmanj 5 strank. Nekega dne se je 'stric' pojavil na vratih in ji rekel: "Za 14 dni te bom odpeljal v bordel v središču mesta. Tam boš delala pri mojem prijatelju. In nikar ne pomisli na to, da bi zbežala. Kruto boš plačala vsako napako!" Dobro se je zavedela njegovih besed. Nekaj dni pred tem se je ponoči žejna zbudila in odšla v kuhinjo po kozarec vode. Prizor, ki se je prikazal pred njenimi očmi, je bil grozljiv. Sprva sploh ni mogla verjeti, da je vse res. Na tleh so v kuhinji ležala tri trupla. V kotu je zagledala “strica”, ki ji je z ledenim glasom zabičal: "Ničesar nisi videla. Če boš stegnila jezik, te čaka podobna usoda!" Naslednje jutro v kuhinji ni bilo več sledu o mrtvecih, ki so prejšnjo noč ležali na tleh.

Beg …

Minila je jesen, zima, prišla je pomlad. Maja se je zavedela, da mora tvegati. Zbrala je pogum in pobegnila. Vedela je, kaj jo čaka, če ji pobeg ne uspe, vendar je šla na življenje ali smrt. Skozi vhodna vrata ni bilo mogoče pobegniti, saj so bile tam nameščene kamere. Izbrala si je najmanj prehodni del hiše in skočila skozi visoko pritlično okno, ki se je nahajalo nad velikimi zabojniki za smeti, kamor je pred tem odvrgla oblačila in odeje, nato pa skočila še sama.

Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi

Maja je le ena od številnih žrtev trgovine z ljudmi. Njena zgodba se je srečno končala, žal pa za mnoge žrtve prisilne prostitucije ni tako. V Sloveniji imamo po neuradnih podatkih trenutno okrog 300 prisilnih prostitutk, ujetih v kremplje nasilnih kriminalnih združb, ki jih grdo izkoriščajo. Morda nesrečna dekleta živijo in delajo prav v okolju, kjer živite. Pomagajte jim, da bodo spet zaživele človeka vredno življenje. Pokličite brezplačno številko Društva Ključ 080 17 22 in prijavite. Morda boste rešili življenje. Zavedati se namreč moramo, da žrtev trgovine z ljudmi lahko postane kdor koli, ne glede na spol, starost, izobrazbo, poklic, narodnostno pripadnost, kraj bivanja, želje ...

Res še vedno mislite, da se vam kaj takega ne bi moglo zgoditi?