Spomnim se, da se sem peš vračala z enega predavanja v Mariboru in pot ob Dravi je bila komaj dovolj dolga, da sva si povedali, kaj vse se je od najinega včerajšnjega pogovora novega zgodilo. Ko sem vstopila v študentsko sobo, me je znova poklicala in mi povedala, 'Veš, da sva kot tisti dve, ki sta bili 20 let skupaj v zaporu in je ob odhodu ena zaklicala drugi: Počakaj malo, še tega ti nisem povedala ....' Takrat sem se prvič zavedla, kako noro hvaležna sem, da je prišla v moje življenje in prevzela točno to vlogo: bila mi je prijateljica, mentorica, vzornica in varuhinja v enem. In v tem duhu je bilo najino druženje. Spontano, lahkotno in napolnjeno z neverjetno radostjo. 

Danica je bila šivilja, zaposlena v bližji tovarni. Redko je govorila o svoji službi. Ne spomnim se, da bi kadar koli jamrala. Ljubila je svojega moža in večkrat je povedala, da je dobila na loteriji, ko ga je spoznala. Mlada sta imela otroke in v obdobju najinega prijateljevanja so bili njeni trije sinovi že v formiranju vsak svoje poti. Bila je to družina prijetnih pohodnikov. Uživala je, ko je skrbela za prijeten domek, družino, vrt in za hiško z vinogradom na čudoviti bližnji lokaciji, kamor sva večkrat odhajali s kolesom ali peš. Včasih sva skupaj kaj postorili, spet drugič sva dolge ure sedeli in se pogovarjali. Bila je tista, ki je, kjerkoli se je pojavila, poskrbela za dobro voljo in smeh. In kuhala je najboljšo turško kavo na svetu!

Nekega dne je potožila o bolečinah v križu. Spomnim se, da smo imeli s folklorno skupino eno dramsko igro, kjer je igrala vlogo matere, ki je veliko jamrala. Tako da nihče ni prav dojel, da ima ona zares bolečine. Pa vendar je prišel dan, ko me je klicala ob odhodu od zdravnika. Pripravljala sem se na izpit o interni medicini. Vprašala me je, kaj je to plazmocitom? Pa mi ni treba napisati, da sem imela odprto na strani, kjer je pisalo ravno o tem. Sesulo me je, ko sem prebrala, kakšna je prognoza. Nič nisem rekla. Le za hip sem umolknila. S tem sem ji povedala več kot z mnogimi besedami. 

Sledilo je obdobje obiskovanja zdravnikov in bolnišnic, obdobje kemoterapij, zdravil in počitka. Obdobje jeze, zanikanja, žalosti in nemoči. Vmes sva se zjokali, a kolikor se je dalo, sva ta čas preživljali še bolj polno. Kot da sva se, ko sva bili skupaj, znašli v nekem drugem filmu. Bilo je, kot da obe veva, da je to čas, ki ga želiva izkoristiti, kot da je to zadnje, kar imava. Veliko sva se smejali. Tudi takrat, ko sva pomerjali lasulje in klobuke. Tudi takrat, ko sva skupaj vrtnarili, poslušali glasbo in peli. Tudi takrat, ko ni imela nobene moči in sem samo sedela ob njeni postelji. Spomnim se nekega dopoldneva, ko sem v vinogradu skrivaj plezala na sosedovo češnjo, ona pa je držala košaro. Ko sem se spuščala z drevesa, me je čisto tako mimogrede vprašala ... 'Kaj pa, če umrem?' Seveda me je stisnilo ... A ona se je začela smejati ... 'Te bom pa obiskovala v sanjah in živela skozi tvoja dejanja naprej,' je rekla. 'Ko boš plesala in pela, boš plesala in pela tudi zame; ko boš iskala smisel, ga boš iskala tudi zame. Ko boš jezna, bom sopihala s tabo. Ko boš žalostna, bom ob tebi. Ko se boš poročila, ti bom popravljala pajčolan. Ko boš rojevala, bom s tabo šla skozi bolečino ... Ko boš pa kradla češnje, pa bom sedela na najvišji veji in ti bom sporočila, kdaj moraš bežati ...'

Taka je bila. Vedno je v vsem našla smisel in razlog za smeh.

Pa je prišel dan, ko sem jo zadnjič peljala k zdravniku. Nekako sva obe vedeli ... Imela je vročino. Vedela sem, da zbira zadnje moči, da ohranja svoj smisel za humor. Zdravnik naju je opazoval in vprašal, v kakem odnosu sva, kar nikoli nikomur ni bilo točno jasno. Danica pa je na svoj hudomušni način povedala, da imava enostavno zelo dobro povprečje. Do takrat nikoli nisem tako razmišljala. Pa je bilo res. Ona jih je štela 40 in nekaj, jaz nekaj čez 20. Ona je bila močna in velika, jaz takrat drobna in majhna. Ona srečno poročena, izkušena mama treh otrok, jaz izgubljena študentka, ki je zase takrat mislila, da ne spada nikamor. Ona pogumna, jaz prestrašena. Ona je ljubila večere, jaz pa zgodnja jutra. In še ... Povezovala pa naju je neka edinstvena vedrina.

Odpeljala sem jo v bolnišnico. Zadnjič. Nekajkrat sem jo še obiskala. Njena moč je pešala. Kot da se je res postopoma poslavljala od svojega telesa. Ko sem bila nazadnje pri njej, mi je rekla, 'Veš, ne bojim se umreti. In ne, ni to predaja. Hvaležna sem, da mi je bilo dano. Res sem lepo živela. Mislim, da sem izpolnila, kar je moja duša izbrala. Ljubila sem in bila ljubljena. Ustvarjala sem in uživala v vsem, kar mi je življenje prinašalo naproti. Ko mi je življenje prineslo limone, sem naredila limonado. Sicer bi še živela in z vsemi vami delila to naprej, a ima očitno Bog z mano drugačne načrte. Pomirjena sem, ker vem, da so moji fantje veliki. Pomirjena sem, ker vem, da bom skozi vse vas živela naprej.' Čisto nazadnje pa mi je rekla. 'Nekaj si zapomni. Ne sekiraj se za stvari, na katere ne moreš vplivati. Potrudi pa se tam, kjer imaš moč, da nekaj spremeniš.'

Jokala sem. Tudi ona je. Jokala sem, ker sem vedela, da bo ostala ogromna praznina na mestu, kjer je bila ona. Ne samo v mojem življenju. V življenju mnogih.

Nje ni več. In vsak od nas je na svoj način skušal zapolniti praznino, ki je ostala. Res je pustila močne sledi. In res živi skozi vse nas naprej. Skozi pesem. Skozi ples. Skozi drevo, ki sem ji ga posadila. Skozi topel jesenski piš vetra, skozi vsak sončni zahod (sončnih vzhodov ni marala, rada je dolgo spala) in skozi pogled vsake od njenih vnukinj. Neverjetna je ta sila kreacije. Res. In sedaj, ko sem sama v njenih letih, ko so se najine poti prekrižale, se sprašujem, ali bi  v tem trenutku zase lahko povedala, da lahko v miru odidem? Bi lahko mirno dejala, da sem res 'fajn' živela in dala svetu to, zaradi česar sem prišla? Ali mi uspeva srkati vso to lepoto življenja?

Ali pa se vsi mi na trenutke obnašamo, kot da bomo v tem telesu živeli večno, in pozabljamo, da je to, kar nam je dano, res darilo časa in prostora, kjer lahko napišemo svojo zgodbo, ki bo (ali pa ne) navdihnila še druge. Ali mi bo uspelo, da bom živela tudi jaz skozi druge še naprej? Se veselila uspehov in veselja skozi srečo tistih, ki jih imam rada?

In nenazadnje se sprašujem, ali namenjam svojo pozornost pravim stvarem? Ali se morda preveč sekiram za vse tisto, kar ni vredno in morda premalo za vse tisto, kamor bi res želela dati več svoje srčne vibracije? Saj vem. Ne gre to z glavo. Potrebno je začutiti ...

Zaupam pa, da je (tudi) ona tam, na tisti najvišji veji sosedove češnje, in mi sporoča, kdaj je čas, da mirno uživam v sladkobi življenja in kdaj je čas, da bežim ...

Mislim, da vsak od nas enkrat sreča eno svojo učiteljico (varuhinjo) oz. učitelja (varuha) čisto tako, ob poti; ko najmanj pričakuješ. In potem pridejo 'izpiti življenja'. Prav tako tako nenapovedano. Dragoceno je opaziti to neverjetno dinamiko življenja in zaupati, da nikoli nisi zares sam.  Nekateri ljudje ostanejo ob tebi za vedno, spet drugi se te samo na kratko dotaknejo s svojo vibracijo, da se spomniš, zakaj si tukaj, in da osvojiš določena učenja. In so ljudje, ki so ob tebi neko obdobje, nato pa odidejo in zaupajo, da bodo lahko živeli skozi svoje sledi naprej.

Danica. Verjamem, da ko se ponovno srečava tam za mavrico, se bova pogovarjali nekaj dolgih svetlobnih let. In ko bova mislili, da sva že vse izmenjali, ti bom zaklicala: "Čakaj malo, še tega ti nisem povedala ..." 

Hvaležna in počaščena sem, da si (bila) ob meni!