Zadovoljna.si
42159a9def_60419807

Blog

'Če bi mi 3 leta nazaj rekli, da bom pustila službo in obrnila življenje na glavo, bi vas povprašala po zdravju!'

Hermina Steržaj
10. 12. 2019 08.45
2

Motor. Obleke. Osebna rast. Kako grejo te tri besede skupaj v isti stavek? Kako se povežejo? Pravzaprav enostavno, z eno samo besedo, celo imenom: Hermina. To sem jaz, v meni so ti 3 pojmi neločljivo povezani, prepleteni, dihajo skupaj. In vse se je začelo z motorjem. Pri tridesetih.

Samo 3 leta nazaj se je začelo, danes pa se počutim, kot da je vmes preteklo že celo življenje. Koliko lahko spremeni ena sama odločitev?! Noro! Če bi mi julija 2016 rekli, da bom v roku 3 let pustila službo, odprla podjetje za osebno stilsko svetovanje, pisala motoristične teste ali celo posnela moto vlog, bi vas resno povprašala po zdravju! Ampak ena sama odločitev mi je obrnila življenje na glavo in zato sem danes tukaj, točno ob tem času in na točno tem mestu.

SPREMEMBA

Sprememba je edina nespremenljivka v življenju. Ampak ljudje se tako zelo bojimo sprememb, da smo pripravljeni celo življene tavati v temi s plašnicami na očeh, samo zato, da nas ne bi kaj presenetilo, da ne bi stopili v neznano, da ne bi preizkusili česa novega. To je hudič! In mi raje gledamo hudiča, ki ga poznamo, kot pa hudiča, ki ga ne. Jaz pa hudičevo rada preizkušam meje in naredim ravno tisto, česar ne poznam, tisto, česar me je najbolj strah. Se upiram znanemu in grem (včasih nepremišljeno in na slepo) za srcem. In to hitro, da si slučajno ne premislim.

Ravno včeraj mi je prišlo na misel, ko sem se z mamo pogovarjala o tem, kaj vse se mi trenutno dogaja v življenju, o čem vse razmišljam, ALI JE VREDNO? Ne vem, kaj prinaša jutri. Ne vem, kaj prinaša pogovor s prijateljico, pogovor z mamo, razprava z očetom. Ampak ali je to, da NE VEM, res  problem? Je to, da me je strah in da ne vem, kaj prihaja dovoljšen razlog, da niti ne poskusim? Ali je vredno, da ne izvem?

NAROBE

Ste že pomislili, da je najtežji del pravzaprav odločitev. Najhuje je preden se odločimo, ko tavamo in se izgubljamo v dvomih. Ko nas je strah, ko ne vemo vsega. Ko nas je strah, da bomo nekaj naredili NAROBE. Strah pred tem, kaj si bodo ljudje mislili. Strah pred neuspehom. Ampak ali je možno, da je bolečina in ohromitev od strahu, da me bo peklo, če se dotaknem vročega štedilnika, hujši od dejanske bolečine, ko se spečem? No, mogoče je vroč štedilnik malo prehuda prispodoba, pa dam drugačen primer. Z očetom se moram pogovoriti o nečem, kar me teži, o nečem, kar mu težko povem in to se v meni nabira in strah raste. Na koncu je strah že tako grozen in vseobsegajoč, da se počutim, kot da prenašam mlinski kamen okrog vratu in ko se končno izpovem, derejo iz mene solze in besede kot dere Soča po nevihti. Na koncu pa me objame in reče, da bo vse v redu in strahu ni več. Ne bi bilo lažje, če bi vsak strah raje kar takoj sprejeli in premagali, namesto da čakamo, da zraste do nepredstavljivih razsežnosti? Pa tudi če konec ni tak, kot sem si ga predstavljala in se uresničijo vsi strahovi, ki sem si jih načarala v glavi – ali je vredno, da ne poskusim? Ali je vredno, da ne povem?

Hermina Steržaj bo svoje razmišljanje z bralkami delila v kolumni Zadovoljna in pika!

Ideja, želja, čustvo, vse se v nas prebudi z namenom, ne naključno. Z namenom, da delimo, damo iz sebe v svet. Če tega ne naredimo, se v nas kopiči, raste – dokler ne more več in eksplodira. Nenadzorovano. Nekultivirano. Surovo. To velja za odnose s starši, čustva do partnerja, zamere do prijateljev ali pa za poslovne ideje, želje, ki jih morda skrivamo v sebi še iz otroštva. Kaj ni isto?

Tako se vsaj jaz počutim sama v svojih poslovnih odločitvah, v svojem življenju nasploh. Večkrat se ujamem in razmišljam o tem, kako sem prišla do tu. Kako so se vse odločitve že od malih nog povezale, kakšno zaporedje dogodkov me je pripeljalo sem. Od osnovne šole, študija angleškega in španskega jezika, dela za šankom, v nepremičninski agenciji, distribucijskem podjetju, veleprodaji … Pa vse do tukaj, vse do danes. Tako zelo smo ustaljeni v svojih tirnicah, v sledenju, v življenju, ki smo si ga bolj ali manj nezavedno določili v osnovni šoli, pri 12 ali 14 letih. Takrat se namreč odločamo, v katero srednjo šolo bomo šli, to določa, v katero stroko se bomo podali, na kateri faks se bomo vpisali in za katero službo se bomo gnali. Pri 12 si torej začrtamo življenje in buhnedej, da si od takrat pa do groba človek premisli.

Kaj pa, če sem se odločila narobe? Nič ni narobe, preberi še enkrat, preberi naglas! NIČ NI NAROBE. Ste se že kdaj ujeli v razmišljanju o svojem dosedanjem življenju – jaz temu rečem sprotna bilanca – da vas je neka 'napačna odločitev' na dolgi rok pripeljala do nečesa večjega, boljšega? Do nečesa, kar se nikakor ne bi moglo zgoditi, če tiste 'napačne odločitve' takrat ne bi sprejeli? Čeprav je takrat delovalo narobe, se je na dolgi rok izkazalo še kako prav. Lahko torej sploh še rečemo, da je bilo narobe? V moji glavi sem to besedico že tako zelo razvrednotila, da skoraj več ne obstaja. Razen na meni zelo ljubem kostimu slovenske blagovne znamke z istim imenom. Ta Narobe mi je pa zelo všeč in želim, da v mojem svetu obstaja samo še ta! Pa mimogrede, pohvale za ime!

Hermina Steržaj: Ne kupujmo novih oblačil, če naša omara poka po šivih
Preberi še
Hermina Steržaj: Ne kupujmo novih oblačil, če naša omara poka po šivih

Jaz sem si premislila že nekajkrat in bolj kot gledam, bolj kot razmišljam, analiziram, ko potegnem črto, svojo sprotno bilanco - sem točno tam, kjer moram biti. Vse odločitve, ki sem jih sprejela v življenju, so me pripeljale do točno tega trenutka, tukaj in zdaj. V ponedeljek zjutraj sedim v moji današnji 'pisarni', srebam čajček in tipkam članek, za katerega si 3 leta nazaj ne bi mislila, da ga bom pisala ali objavila. V stekleni sobi z razgledom nad celo Ljubljano in ni mi bilo težko vstati iz postelje. Ne vem, kaj mi bo prinesel dan, ampak že nekaj časa živim tako, da se ne bojim ponedeljka že v soboto zvečer! Za to sem neizmerno hvaležna.

Zakaj? Ker sem naredila nekaj grozno NAROBE, proti vsem standardom in nasvetom, proti vzgoji, proti logiki. Pustila sem službo in zagotovljen prihodek, vse znano in se vrgla v neznano, sledila sem gorečemu občutku v sebi, da tako več ne morem naprej! Seveda me je strah, dnevno! Ampak se vprašam vsakič znova:,Bi lahko drugače? Grem lahko NAZAJ?' in odgovor je vsakič NE! Ne, nič več nazaj, samo naprej in to brez obžalovanj.

                                                                                                           - Hermina

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 416