Vrnila sem se k samemu začetku ter razmišljala, če je mogoče da nas je strah samote nekaj privzgojenega. In glede na to, da že od samega rojstva pripadamo določenim skupinam, da smo že od rojstva v skupinah tudi vzgojeni, je seveda odgovor na to pritrdilen. Ko začnemo hoditi, sami jesti, se sami oblačiti, nam pri učenju vedno nekdo podpira, sami sebe v dobi odraščanja ocenjujemo na podlagi mnenj drugih, kar je popolnoma normalno, saj še ne moremo biti odvisni sami od sebe takoj, ko prijokamo na svet. Kdaj pa se potem naučimo zanašati sami nase? Nikoli? Sistem zanašanja in ocenjevanja samega sebe z mnenji drugih se nato samo še poglablja. V osnovni šoli nas začnejo ocenjevati s številkami, kasneje nas vrednotijo po tem s kom se družimo. Mi kot posameznik pa vedno manj ostajamo individum, dokler se z družbo in neko 'idealno' sredino ne poistovetimo že toliko, da smo samo še neko živčno, izgubljeno živo bitje, ki ne zna več računati nase in se popolnoma zmede, ker ne more vsem zadostiti, kar pa bi potreboval doseči samo pri sebi.

Sama pri današnji družbi in sebi vidim, da se neprestano oziromo na mnenja drugih. Če smo nekaj naredili dobro, če sem se vredu oblekla, ali sem dovolj dobra, da me bo povabil na naslednji zmenek? Kaj si misli, ali sem dovolj urejena, kakšen je bil moj prvi vtis? Ko smo sami smo vase samo tako zelo negotovi, da nas ta negotovost popolnoma ohromi. Če smo sami mislimo da nimamo nobene vrednosti, saj nam jo postavljajo drugi in kar naenkrat naša vrednost izgine. In če človek ni prepričan v to kaj je, česa vsega je zmožen in kaj si zares želi, se lahko v tem trenutku v njegovem življenju pojavi negativna samopodoba, nemalokrat pa tudi katera izmed duševnih motenj. Nenehno se sprašujemo če delamo vse prav, nikoli pa se ne vprašamo kaj se nam zdi prav, kaj sploh je prav.

In mnenje večine nam je seveda pomembno, saj smo z mnenji družbe in skupin izoblikovali del naše osebnosti. Vendar pa je narobe to, da zaradi teh mnenj ljudi okoli nas začnemo zanemarjati sami sebe. Ker želimo ugoditi vsem v resnici ne ugodimo nikomur.

Živi, ne samo bivaj. Dovoli sam sebi, da se slišiš. Dovoli se poslušati, kaj ti narekuje duša, kam te pelje intuicija. Naj te ne bo strah, če se drugi ne bodo strinjali s tvojimi odločitvami. Dokler nikomur ne škoduješ, ne moraš narediti nič narobe. Ni napačne stvari. Ne boj se negativnih preizkušenj.

"Karma je samo priložnost, da lahko isto situacijo podoživimo iz drugega zornega kota." (Marjan Ogorevc)

Vsak ima svoj namen. Eni ga najdejo prej, drugi kasneje, nekateri pa nikoli. Naj te strah pred osamljenostjo ne oropa zaupanja v svoje sposobnosti in izpopolnjenost, ki jo boš našla sama v sebi, če se boš vase le malo poglobila.