Urednica portala mi je pisala marca. Seveda sem rekla, da bom nekaj napisala in napisano poslala. Na koncu sem stvar malenkost odložila. Malenkost. Toliko, da premislim, razmislim. Določim vsebino, premečem ves internet pa to. Da bo stvar prav in korektno narejena. Zdelo se mi je fino, da imam proste roke pri pisanju. Brez roka in določene vsebine, kaj boljšega!

Januar, 2019.

Ko sem nazadnje marca (2018) odprla bel dokument in začela tipkati, je bila glava prazna. Kot je bila prazna danes, ko sem se usedla za računalnik in začela. Začela pisati. Kako začneš z nečim? Tako, da začneš. Kajne? Sliši se enostavno. Saj tudi je, a do tega še pridem. Na začetku se mi je zdelo fino, brez navodil ali rokov. A takrat je perfekcionistka v meni začela plesati od navdušenja, ker je vedela, da bo to njen čas. Čas, da zablesti. Da zablesti, oteži in vse skupaj odloži.

Radi rečemo, da smo perfekcionisti, kajne? To poudarimo, kot da gre za kvaliteto, ki nas loči od ostalih povprečnežev, ki delajo vse polovično in z veliko manjšo vnemo, zagnanostjo. Z veliko manj natančnosti, kot to počnemo perfekcionisti. Perfekcionizem se sliši dobro. Biti perfekcionist se sliši dobro. Zaželeno, bi lahko rekli. Sliši se … perfektno. Opraviti delo perfektno je odlično!

Ampak tudi dobro je dovolj dobro.

Težava s perfekcionizmom je ta, da perfekcionist tako močno teži k perfekcionizmu in ga želi doseči, da je velikokrat, ali skoraj vedno, na koncu nasproten učinek. Namesto perfektno opravljenega dela, je delo vedno nedokončano. Namesto ljubečega odnosa, odnosu vedno nekaj manjka. Saj je prav, da strmimo k nadgradnjam, k dobrim rezultatom in odnosom, vendar ko nas perfekcionizem ovira in vpliva na življenje ter doliva olje na ogenj dvoma, ne gre več za kvaliteto, ki nas loči od ostalih povprečnežev, ampak za značajsko lastnost, ki nas ločuje od miru in pomirjenosti.

Ne samo pri pisanju, težnja po perfekcionizmu je ovira marsikateremu začetku. Še preden se spravim k početju, imam v mislih predpostavko, da dela ne bom opravila, kot se spodobi (perfektno) in se ga zato raje ne lotim. Oziroma, če se že nekako spravim k opravljanju zastavljenega, takrat perfekcionizem potrka na vrata k sindromu imposterja (sleparja) in ta mu vrata odpre. Ne samo odpre, povabi ga noter, na zabavo. Na ples!

Zakaj je perfekcionizem težaven in ovira?

Ker nas prikrajša in omeji. Zaradi njega sprejmemo manj izzivov in nobenih tveganj. Zaradi strahu pred neuspehom se raje ne lotimo ničesar. Zato, ko vprašam, "Kako z nečim začneš?" in na to odgovorim, "Tako, da začneš", mislim resno in v vzpodbudo. Ker vem, za koliko začetkov in izkušenj sta me zamegljenost in paraliziranost zaradi perfekcionizma prikrajšala. Zaradi perfekcionizma smo pod stresom in večino časa nezadovoljni. Nič ni dovolj dobro. Nikoli. Ta miselnost nas oropa občutkov zadovoljstva. Ko pride do odnosov do ljudi, imamo, nagnjeni k perfekcionizmu, nenehno željo po zadovoljevanju drugih. Nenehno željo po osrečevanju ljudi okrog nas. Kar je krasna vrlina, svet nas take seveda potrebuje, ampak ko sta na tehtnici "dobra oseba sem, če me imajo ljudje radi" in na drugi strani "slaba oseba sem, če me nimajo radi", lahko hitro negiramo velik del sebe in v želji po ustrezanju drugim postajamo nezadovoljni sami s seboj in zagrenjeni. Če nas imajo vsi radi, potem nekaj ne delamo prav, kajne?

Perfekcionizem nas prikrajša in omeji.

Oropa nas izkušenj. Kako torej zmanjšati njegov vpliv na življenje? Kako ga zatreti? Najprej in najpomembneje – ne biti tako strogi do sebe. Pusti si manevrski prostor za napake. In napake? Napake niso neuspehi. So lekcije. Iz njih se učimo in se nadgrajujemo. Fino je, če se do perfekcionizma nehamo obnašati, kot da gre za lastnost herojev iz DC-jevih ali Marvel filmov. Perfekcionizem ni kvaliteta, težava je, ki se jo lahko tudi zdravi. Prepoznavanje perfekcionizma kot problema nas usmeri na čisto drugo pot in nam pomaga, da na celotno zadevo pogledamo drugače. In se je lotimo reševati.

Pretirano razmišljanje (ang. overthinking), ker se moramo prav odločiti in zato zbiramo vse informacije na kup, iščemo nasvete in pri tem izgubljamo zaupanje vase. Odlašanje s sprejemanjem odločitev, odlašanje z začetkom, odlašanje z delom, ker se bojimo neuspeha, a hkrati zamujamo priložnosti in izkušnje. Vsi načeti in skrhani odnosi, ker nikoli ni nič dovolj dobro. Tesnoba, stres, panika, ker mislimo, da nismo dovolj, da nismo perfektni, ker smo drugačni. Kot so drugačni tudi vsi ostali. Zato naslednjič, ko boste zase rekli, da ste perfekcionisti, imejte v mislih, da izpostavljate lastnost, ki vam škodi. Ki vam ne dela usluge, ampak hrani celo vrsto nesigurnosti in dvomov. Naslednjič, ko pomislite na perfekcionizem in na težnjo po njem, se spomnite - tudi dobro je dovolj dobro. Pa, če nič drugega, bolj zdravo.

Bodite dobro,

Medeja

P.S. Sledite mi lahko tudi na Facebooku.