Ob vsem kar doživljam, ugotavljam, da je pravzaprav usoda mojega sveta v mojih rokah. Vse je odvisno od mene, od moje volje in moje odločitve. Moja odločitev je recimo bila, da pustim redno službo, dobro službo. Varnost! In se brez varnostne mreže podam v neznano. Že v tistem trenutku sem se vprašala, če sem nora?! Kaj ti pa je?! Kaj ti ni jasno?! Kdo bo plačal za življenje, hrano, gorivo, podjetje … - kdo?! Strah me je bilo tako, da bi me bilo bolj že težko. Pa sem se vseeno vprašala tudi, če lahko nadaljujem tako, kot sem delovala do tistega trenutka. Lahko nadaljujem v službi, ki me NE zapolnjuje, s šefom, ki ga niti slučajno ne vodi ista vizija (ali pa vsaj podobna) kot mene? Še lahko počnem nekaj, ob čemer mi ne zapoje srce in se mi ne razleze nasmeh do ušes, ko govorim o svojem delu? Ne, ne morem!

Kako pa boš …? Ne vem, bom že kako! Če sem preživela do zdaj, bom tudi naprej. Zdaj so računi plačani, za tiste, ki prihajajo, pa bom poskrbela takrat, ko pridejo na vrsto. Zdaj skrbim zase in za svoje preživetje. PREŽIVETJE! Ne tisto, ki je vezano na zrak, vodo, hrano – ampak na tisto, ki požene kri po žilah, napolni pljuča in ti da občutek, da je tvoje življenje VREDNO! Ne želim preživeti, želim ŽIVETI! Morda bom morala za to kakšen mesec potrpeti, ampak raje trpim 1 mesec kot 1 življenje. Bi lahko s tem v sebi preživela samo še 1 mesec stare službe, da prihranim, da si zagotovim varnost, samo za garantirano plačo? NE!

In zdaj sem tukaj. Doma, na toplem, v udobnem prevelikem puloverju, s kozarcem svojega najljubšega vina ob sebi in se občasno za navdih zagledam v prelep razgled na gore, ki spreminjajo barve v zimskem sončnem zahodu. Tako zelo sem hvaležna, da lahko opazujem tako lep razgled v domači 'pisarni' in delam nekaj, kar rada delam. Zadnje čase to delam skorajda verno, vsak dan najmanj enkrat. Razmišljam, se sprašujem, zapisujem … Taka eksistenčna čorba se kuha zdaj v meni. Sprašujem se o smislu življenja in o tem kaj pravzaprav je naša odločitev. Od biblične svobodne volje pa do tega trenutka, tukaj in zdaj. Mogoče pojem svobodne volje predstavlja ravno to, o čemer jaz danes razglabljam sama s sabo. Kaj je bila moja odločitev? Kateri del dogajanja, kateri del mojega življenja? To, da sem pustila službo, da sledim svojim sanjam, da sledim intuiciji, da poslušam sebe in ne okolice. To sigurno je bila in je moja odločitev. Obleke in motorji, to si želim početi. Ampak dejstvo je, da si tega nisem želela od nekdaj. Torej, ali so bile moje sanje moja odločitev? Ali je to tisto, kar mi je bilo dano v zibelko in vnaprej določeno? Usoda, če želite?

Ali je svobodna volja potemtakem zares svobodna ali je samo vprašanje časa, da dojamemo, za kaj smo bili umeščeni v ta svet in da se takrat poženemo za tem poslanstvom z vsem srcem, telesom, z vsem bitjem. Ali pa se odločno borimo proti temu, dokler ni prepozno za to življenje? Nas potem ta ista dilema čaka v naslednjem življenju ali take vzorce prenašamo na svoje zanamce? Ali gre v tem primeru res za svobodno voljo?

Mislim, s čim se jaz ubadam?! Se ne bi bilo lažje samo odločati, kaj bi jedla za zajtrk? Katere salonarje naj obujem za v pisarno in na sestanek s šefi? Katera obleka najbolj paše k tem čevljem in ali se mi danes res da v službo? Najbrž so ta vprašanja precej lažja od:'Ali danes živim svoje poslanstvo in ali sem danes res najboljši človek, kar sem lahko?'

                                                                                                          - Hermina