Preden pa nadaljujem tole kolumno, bi rada izpostavila nekaj zelo pomembnega in zdravilnega: humor. Opažam, da v teh časih humor ni nekaj samoumevnega. Malce usahne, ljudje so napeti, zelo hitro vzamejo ne-zlonamerne stvari za slabe. Ampak dragi moji, ravno humor nam lahko zdaj nudi nekaj sprostitve. Hec mora bit! Ne rečemo brez veze: »Smeh je pol zdravja!« (Ostalo so pa zdravila. Če so jih že odkrili ...) Seveda z vsem spoštovanjem do obolelih in tistih, ki žrtvujejo svoje zdravje, da lahko pomagajo obolelim. Držim pesti, da je večina nas vseeno še vedno zdrava in da bo ob upoštevanju navodil taka tudi ostala.

Zdaj pa nazaj k globokim mislim moje stare mama (katera bi, čisto tako mimo grede, v soboto praznovala 101 rojstni dan): »Vsaka stvar je za nekaj dobra.« In to je res! Pomislite; kdaj ste nazadnje imeli možnost v ponedeljek ob 12.00 ležati na kavču, s priporočilom: »Ne delajte nič«! Vem, tudi zame je bil to najprej šok.

Saj sem spremljala novice, internet, dogajanje okoli sebe. Ampak vse to z virusom se je dogajalo nekje drugje. Ko so objavili prvega okuženega pri nas, sem si rekla: »Jaz se ne dam!« Potem pa mi je odpadel prvi, sobotni nastop. »Aja? A kar odpade?« sem bila malce presenečena, a se nisem dala: »Ni problema, ker jaz se ne dam!« »Saj se zavedaš, da bo odpadel tudi nedeljski nastop, ane?« so me obvestili. Odločno sem reagirala: »Ammm… Kaj? … ammm.«

In potem se je vsulo. Nekdo je na internetu napisal: »5 nastopov mi je odpadlo!« In zraven prilimal žalostnega smeškota (Zakaj se mu reče 'smeško', če je žalosten? Pravzaprav bi ga morali imenovati: 'žalostko'. Če je jezen 'jezko', če je presenečen 'presenečko', če je zdrav pa 'zdravko'). No, meni so odpadli VSI nastopi. Iz strašno delovnega vikenda, sem kar naenkrat postala brezposelna. In sem se smilila sama sebi oh-in-sploh kako sem jaz boga. Potem pa so zaprle svoja vrata univerze, pa šole, pa vrtci, pa nekatere firme in trgovine … Kar naenkrat nisem bila edina boga.

Zavedla sem se, da ni druge, kakor, da sprejmem situacijo. Torej, kaj lahko počnem, če že ne nastopam? In najtežje pri tem je bilo nehati razmišljati tako, kot sem bila navajena: »Lahko telovadim v fitnesu! Aja, ne bo šlo; fitnes je tudi zaprt. Na kavo lahko grem s prijatelji! Aja, ne smemo se družit … Kaj pa, če obiščem starše? BOG NE DAJ!«

»Ok, takole ne bo šlo,« sem si rekla. Ostati je treba doma in to, da se zaradi tega razburjamo, ne bo nič pomagalo. Kaj lahko torej naredimo? Kaj pomeni ostati doma? Da ne hodimo okoli. Raje odprimo internet in preberimo kakšno zanimivo kolumno. Ali pa se družimo z domačimi. Lahko se nam zgodi, da bomo na novo spoznali svoje partnerje, kar lahko pripelje do poglobitve zveze (ali pa do ločitve, a ostanimo pozitivni). Družimo se z otroki.

Potem pa me je prešinilo: »Seveda, poglejmo na vso to situacijo s pozicije otroka!« Na primer zaprtje šol. »Ni nam treba v šolo? Jupiiii!« je bila vedno moja reakcija, ko sem bila majhna. Saj ne, da sem šolo sovražila, celo rada sem jo imela. Še posebej med počitnicami, pa odmori so mi bili tudi zelo všeč, prazniki pa sploh. Še posebej pa so me razveselili izredni dogodki, kot ko je v hudem neurju vrglo streho s šole in je zato odpadel pouk. Kar se je, na moje veliko veselje, zgodilo dve leti zapovrstjo. Žal so potem streho močneje pritrdili na ohišje šole. Bila sem pridna učenka, dokaj tiha in neopazna. Moja edina težava v šoli je bila lenoba. In pa oče, ki je učil na isti šoli in je bil o tem zelo dobro in redno obveščen. Jaz sem bila eden redkih primerkov, ki sem bila kaznovana, ko nečesa nisem naredila. Krivica? Niti ne. Bila sem zelo ne-aktivna, še posebej kar se pisanja domačih nalog tiče.

Torej zdaj so otroci doma. Prvič vam jih ni treba odganjat ven na igrišče. Lahko so na računalniku (kar so tako ali tako najraje) ali na mobitelu (kar je itak najbolj zabavno). Lahko pa ven potegnete pradavne namizne igre. Človek ne jezi se! To je sicer igra, ki je sama ne maram preveč. Igrala sem jo na praksi pedagoškega faksa, z otroki v vrtcu. Otroci so igro jemali brezbrižno, saj jim je že sam naslov namignil ne-jezi-se in s prav takim odnosom so me non-stop metali nazaj na začetno pozicijo igre. Hladnokrvno so me zbijali in gazili čez moje figure, da nobene nikakor nisem mogla spraviti do hišice (domov).  Stalno sem izgubljala, a otroci so bili brez milosti. In ko so se naveličali igre, so preprosto odšli na drug konec igralnice in začeli sestavljati kocke. Jaz pa sem vsa penasta obsedela na premajhnem stolu, za premajhno mizico in me je imelo, da bi od otroka užaljeno zahtevala revanš. Del možganov mi je govoril, da je to popolnoma nesmiselno početje, a kaj, ko je drugi del tiho premleval: »Kako butasta igra! Kdo se jezi?? Oni so krivi, te male krvoločne podlasice, ki me mečejo iz igre!! Zdaj pa se zanalašč nočejo več igrat!«

Lahko pa se igrate 'scrabble'! Ime igre 'scrabble' je ostal enak kot pri originalni ameriški verziji, ker je prevod te besede nekaj med 'grebsti' in 'brskati'; kar pa niti malo ne asociira na igro s črkami, ampak bolj na kakšno kokošjo arheologijo. Pri scrabblu s soigralci sestavljaš križanko in iščeš zanimive besede, ki ti prinesejo čim več točk. Super igra. Vse dokler se ne začnejo pojavljati neobstoječe besede, za katere te soigralec sumničavo gleda: »Žbronka? Kaj pa je to?« »Žbronka, pač. To je nekaj, s čimer … žbronkaš. Samostalnik od … žbronkati. Ziher je v SSKJ-ju*!« odgovorim samozavestno. »A, da te besede ni? Daj poglej pod 'žbronkanje',« se ne dam tako zlahka. »U, pa res je ta beseda noter! Veš kaj pomeni?« mi reče. Vsa ponosna vprašam: »No, kaj?« »Ž-GOLJUFANJE!« reče in me utiša.

Lahko se greste ugibanje oseb. Takole gre: Nekdo si zamisli znano osebo, nato pa odgovarja na vprašanja ostalih z  DA ali NE. Navadno se vprašanja vrtijo okoli spola osebe, starosti, a jo osebno poznam, je še živa, a je izmišljena in podobno. In tako smo se enkrat igrali to igrico. Prijatelj si je zamislil osebo, prisotni pa sva ugibali. Prva sem bila jaz: »A je ženska?« »Ja.« »A je znana osebnost?« »Ja.« »A jo poznaš osebno?« »Ja.« »A je stara med 20 in 30?« »Ne.« »Šment!« sem bila nezadovoljna. Prijateljica je nadaljevala z vprašanjem v isti smeri: »A je stara med 30 in 40?« »Ne.« Spet sem bila jaz na vrsti: »A je stara več kot štirideset?« »Ja.« Bila sem zgrožena: »A s tako starimi babami se družiš  ali kaj?!« V igri sem sicer zmagala, a me zmaga ni preveč razveselila, ker se je izkazalo, da sem iskana znana oseba JAZ! Nikoli ne zaničuj nasprotnikov, ker se lahko izkaže, da si to v resnici ti.

Se pa igrice ugibanja oseb ne da igrati v realnem življenju. Vem zato, ker sem poskusila. Zgodilo se je, da sem srečala znanko Andrejo, ki mi je naročila naj pozdravim Petro. Ampak namesto, da bi to Petri povedala direktno in ker sem bila razpoložena, sem hotela, da se z mano igra igrico ugibanja oseb. In to je izgledalo nekako takole: 

»Ugani, kdo te pozdravlja?« rečem vsa entuziastična. Petra odgovori: »Ne vem.« Na njenem obrazu ni nobene pretirane kooperativnosti, a vseeno vztrajam: »Daj no! Ugani! Sprašuj kakšna vprašanja, recimo, ali je moški ali ženska …« Petra nezainteresirano reče: »Ali je moški ali ženska.«  »Pa ne, no! Huh. Ženska je. Daj sprašuj naprej!« sem še vedno kot evforičen otrok. Naveličano vpraša: »A me pozna?« Malce me ujezi: »Ja valda te pozna, če te pozdravlja!« Nakar sledi vprašanje: »A je še živa?« V trenutku se spet počutim, kot takrat v vrtcu ob človek-ne-jezi-se; ima me, da bi skočila iz kože: »Pred dvema urama je še bila!«

Če dobro premislim, mogoče igrice za mirno in složno preživljanje karantene vseeno niso preveč dobra ideja, vsaj zame ne. Vi se pa le igrajte! In redno si umivajte roke. Pa če greste ven, na zrak, pojdite tako, kot Han SOLO**, drugače raje ostanite doma. Iz mojega doma vam direktno v vaš dom pošiljam en kup 'zdravkotov'!

OPOMBE:

*SSKJ = Slovar Slovenskega knjižnega jezika

**Han Solo = lik iz filma Zvezdne steze