Prvi obrok, ki smo ga pojedli, ko smo prispeli na Bali, k moji teti, je bila ... pica. Teti se je namreč zdelo, da se moramo po desetih dnevih potovanja spočiti od azijske hrane. Seveda tudi pica ni enaka kot pri nas. Ta se je imenovala 'limo' pica, kar pomeni, da je bila dolga en meter in je je bilo dovolj za nasititi devet ljudi. Pici so bile priložene različne pekoče omake. Ker Indonezijci jedo pekoče. 

Klasična indonezijska hrana bazira na rižu, z različnimi dodatki. Poleg mesa, rib in zelenjave pogosto vsebuje komponente, kot so tempe (ploščice fermentiranih sojinih zrn, pri nas znane tudi kot tempeh) in tofu. 

Začinijo pa ga tudi s sojino omako, ingverjem, eksotičnimi začimbami. In predvsem z veliko čilija. Vsa hrana je pekoča. 

Sicer se je pogosto mogoče dogovoriti, da čilija v hrano ne dajo, ampak čili ni samo pekočina – v okusu jedi preprosto nekaj manjka, če ga ni. Zato smo prosili, da čilijevo omako dodajo kot prilogo, da si jo vsak dozira sam – kolikor začinjenosti mu pač brbončice dovoljujejo. 

Čilijeva omaka se imenuje 'sambal' (beseda se izgovori 'samb'l'). To je bila ena prvih indonezijskih besed, ki sem jo spoznala že kot majhna deklica. Ker pa sem si takrat besede zapomnila malo po svoje (npr.: slovenski jedi iz krompirja in fižola 'matevž', sem rekla: ''Tisto, ki ni Miklavž''), sem 'samblu' pogosto rekla 'ansambl'. No in, če je 'an-sambl' označen s 'pedas' (beseda se izgovori brez črke e: 'p'das'), je močno pekoč, če je označen z 'ekstra pedas', pa ti skoraj raznese usta. 

Razen riža jedo še rezance z veliko zelenjave in začinjenega mesa, arašidove omake, veliko jajc, kalčke in podobno. In kar me je najbolj presenetilo: v tradicionalni indonezijski prehrani ni razlike med zajtrkom in ostalimi obroki. 

Tako smo v cenejših hotelih (ki so prilagojeni turistom!) za zajtrk dobili sveže sadje, dva popečena trikotna kosa toasta, jajce (v omleti, umešano, spečeno na oko ali poširano), zraven pa maslo in marmelado. V bolj fensi hotelih, s samopostrežnim zajtrkom, smo imeli na razpolago indonezijski zajtrk. 

In tam ni bilo ne toasta ne kakšne druge oblike krušnih izdelkov. Kruha preprosto ni bilo. 

So pa bili piščančja juha, pražen riž, praženi rezanci, mesni cmočki, nebroj pekočih omak, ocvrti čips iz rakcev in druge močno začinjene jedi. Ker mi ob pol osmih zjutraj tovrstna hrana ne ustreza, sem se zelo razveselila nečesa, kar se je imenovalo 'Bubur ayam' in je bilo podobno mlečnemu rižu, le da je bilo (raz)kuhano na vodi. 

Mislila sem si: ''Mlečni riž, to, lahki zajtrk!'' Na drugem koncu jedilnice, kjer je bil oddelek s sladicami, sem našla nekakšne sladke strjenke: roza kroglice iz riževe moke, speštani zeleni mungo fižol in lepljiv črni riž, zraven pa sta bila utekočinjen rjavi sladkor in kokosovo mleko. ''Vse te sladke zgoščenke bom dala na mlečni-riž-brez-mleka in bom imela super zajtrk!''  

Sestavila sem si sladko bovlo in jo samozavestno začela jesti. Sladki dodatki so bili slastni, a kaj ko je bil ne-mlečni mlečni riž slan in tako močnega okusa, da se mi je po dveh grižljajih vse skupaj ustavilo. Odložila sem žlico in v roke vzela telefon, da si prevedem, kaj hudiča sploh pomeni 'Bubur ayam'. Odgovor je bil: 'piščančja kaša'. Fujči! Odrinila sem svojo kreativno packarijo in odšla po normalne pražene rezance s piščancem in rakovimi hrustki.

Verjetno bi se moja packarija še Indonezijcem zdela čudna. Čeprav tudi oni radi mešajo, za moje evropejske brbončice, dokaj čudne kombinacije. Najbolj posebna jed, ki sem jo preizkusila, se imenuje 'Ronde'. Gre za nekakšno sladico: vročo ingverjevo juho s kokosovim mlekom, z dodatki kot so riž, mungo fižol, kroglice iz lepljive riževe moke, praženi arašidi in kocke posušenega kruha. Čilija tokrat ni bilo, je pa bila juha vseeno močno pekoča – ne samo zato, ker je bila vroča, ampak ker je bilo v njej ogromno ingverja. 

Druga zanimiva sladica so se mi zdele pečene banane, imenovane 'pisang coklat keju'. Banano so zarezali v pahljačo, jo pomočili v tekoče testo in jo ocvrli v olju. Potem so jo na krožniku prelili s kondenziranim mlekom in posuli s kokosovim sladkorjem. Do tu še vse lepo in prav. Na ocvrte banane so nato naribali najprej rjavo čokolado in nato nekaj belega. 

Pomislila sem: ''Vau, kakšen luksuz, najprej črna in nato bela čokolada!' Ob prvem ugrizu se je izkazalo, da na vrhu ni naribana bela čokolada, ampak sir čedar. Nimam pojma, zakaj se je to nekomu zdela dobra ideja. Okusno bi bilo tudi brez nepotrebnega sira. Vseeno sem pojedla vse, ker stran pa ne bomo metali. 

Banan imajo ogromno vrst. Velike (imenujejo se plantan in so uporabne za kuhanje slanih jedi), srednje, male, rumene, zelene, vijoličaste. Na tržnicah se pogosto držijo odsekanih vej, da ostanejo čim dlje sveže. 

In ko ravno govorimo o tržnicah: te so najzanimivejše lokacije v vsaki državi. Na azijskih tržnicah pa se sploh bohotijo raznorazni sveži tropski sadeži, ribe, meso, kot tudi kuhana hrana za takojšnje konzumiranje, ki je pri nas ne vidiš. In vsaka tržnica ima svoje posebnosti. Tako so na tržnici v Singapurju prodajali svežo zelenjavo, po porcijah razdeljeno v vrečke. Kako vem, da je bila sveža: ker je tam sedel tip, ki so mu dostavljali zelenjavo, on pa jo je sproti pakiral. 

Tržnica v Surabayi, na otoku Java, je bila nabita z raznoraznimi jedilnimi surovinami, kjer so ljudje brez težav kupovali hrano, čeprav je bil higienski minimum res na minimumu. Med drugim so prodajali ribe, ki so bile lahko sveže, posušene, pečene ali še žive. Ena od rib se je odločila, da bo kar sama odšla iz vedra, v katerem se je gnetla s prijateljicami. Skočila je ven, med stojnice. Šele tam je ugotovila, da skakat morda res zna, hodit pa ne – in je obležala na betonu. 

Lastnika stojnice to ni nič kaj preveč vznemirilo, saj pobega sploh opazil ni. Riba je zato tam ležala in premišljevala o vesolju, življenju in vsem nasploh (predvsem o tem, kako fino bi bilo, če bi imela noge, verjetno). Čez nekaj časa je ni bilo več videti na tleh in nisem prepričana ali se je uspela odplaziti v prostost ali jo je lastnik vrnil v vedro in prodal komu za kosilo.    

Tržnica na Baliju pa je najlepše dišala, ker so bili povsod paketki z rožnimi listki, nekaj hrane in dišečimi palčkami, kar je vsakodnevni hindujski obred darovanja bogovom. Je pa na pultu med zelenjavo ležala tudi mačka. Mislim, da ni bila naprodaj, ker je malce preveč mirno drnjohala. 

Stojnic s svežo ali termično obdelano hrano ne najdemo samo na tržnicah. Stojnice stojijo povsod po ulicah. Pogosto to niti niso stojnice, ampak nekakšna improvizirana kurišča, kjer pripravljajo, kuhajo, cvrejo ali grilajo različne jedi. 

Nikoli ne bom pozabila stojnice v Yogyakarti. Bila je v zakotni, zanikrni, stranski ulici. Ob zid, s katerega je padal omet, so bile naslonjene tri kovinske mize s plastičnimi stoli. Zraven je stal premični "štant" s  stekleno vitrino, kjer se je na grelcih grela hrana, ob njem pa je na tleh domačin na mini žaru pekel meso. 

Vse skupaj je bilo prekrito z improvizirano s pločevinasto streho. Vse, kar so ponujali, je bilo narejeno iz 'babi'. Kaj pomeni 'babi' v Indonezijščini, sem zvedela pred leti, ko je moja teta dobila prvo vnukinjo. Ob veselem dogodku sem ji voščila: ''Čestitke, zdaj si stara mama!'' Moja teta je reagirala tako, kot večina žensk, rekla je: ''Jaz že nisem stara!'' 

Poskušala sem jo pomiriti: ''Ok, ok ... No, si pa babi!'' Na kar se je odzvala še bolj burno: ''Ne, tudi babi nisem!'' Ker mi je zmanjkalo predlogov, sem previdno vprašala: ''Kaj pa je narobe z babi?'' Teta me je odločno zavrnila: ''Babi v Indoneziji pomeni prašič!''* 

In zato sem na uličnem štantu vedela, da bomo jedli nekaj, kar bo vsebovalo svinjino. Bratranec je naročil 'Sate babi' (ražnjiči iz sladko začinjenega svinjskega mesa) in 'Bakmoy' (prašičja juha z rižem, koščki svinjine, tofujem in peteršiljem). Med tem, ko smo jedli, sem se spraševala: ''A bom imela kakšne prebavne motnje, ker jem na ulici?'' 

Odgovor je ne – nikoli nisem imela nobenih želodčno-črevesnih težav, ko sem jedla hrano, ki jo jejo domačini. Težave so se pojavile samo, ko sem jedla zajtrke v turističnih hotelih. 

Hrana na ulicah Indonezije je poceni in nadvse okusna. Lahko bi rekla: ''Jedli smo svinjski sate, v svinjskem okolju in bilo je svinjsko dobro.''

 *Teta se je na koncu vnukom dala poimenovati 'nini', kar po indonezijsko pomeni babica.