Božično-novoletni čas je obdobje v letu, ki se začne že novembra (po trgovinah pa nekje tudi že kmalu po poletnih počitnicah). To je čas, ko se ljudje malce do pretežno spustijo z vajeti. Več se družijo, pojedo več hrane, spijejo več alkohola in predvsem več nakupujejo. V teh dneh se dogajajo večerne zabave, službena praznovanja, Miklavži, Božički ali/in Dedki Mrazi obdarujejo otroke. To je čas, ko komiki, zabavljači in animatorji poskušamo zaslužiti dovolj denarja, ki nam bo pomagal preživeti sušne mesece. Vrhunec pa je novoletni večer, ko se prednovoletna sezona zaključi in se lahko posvetimo bližnjim, zabavi, praznovanju in si vzamemo prosto od napornega obdobja.

Vedno se osredotočim na ta konec, vedno štejem dneve, nastope, obveznosti, ker: "Potem bom pa frej." Ker potem sledi zaslužen počitek. Končno ogled lučk, pa kuhano vino s prijatelji, pa vse zunanje prireditve, kjer bom gledalka in ne nastopajoča. Jasno zastavljeni cilji: najprej delo, nato zabava. Potem pa se čisto tiho oglasi telo: "Ugovarjam. Ti plani so računi brez krčmarja." "Ne, ne, tako bo, kot sem rekla!" se samozavestno ne dam. "Saj veš, kdo je krčmar, a ne?" reče telo malce glasneje. "Jaz vem, kaj delam!" vztrajam in si natlačim še dodatne obveznosti v redke proste alineje mojega rokovnika. In potem poči.

Poči, a ne petarda. Čeprav je ravno pokanje pirotehnike nekaj, kar je povezano s tem delom leta. Petarde, ognjemeti. Čemu? Zato da moj pes John preživi praznike pod posteljo, tresoč, prestrašen, misleč, da je vojna? Priznam, ko sem bila majhna, sem si želela imeti kakšno petardo. Pa mi je starši niso kupili, sama pa nisem vedela, kje jo dobim. Potem pa se nekoč igram na snegu. Sneg, ja, to je nekaj, česar je bilo včasih med božično-novoletnimi počitnicami na pretek, zdaj pa pada oktobra in potem enkrat marca, če ne celo maja. Torej, grem se igrat na sneg …

Gazim po snegu, ki škriplje pod mojimi nogami. Na tleh poleg sajastih madežev zagledam dva tulca. "Vav, to bi lahko bile petarde!" si mislim. Tulca nista prazna in sta premočena od snega. V želji, da bi imela svoje čisto prave petarde, ju vzamem domov. Doma se igram z njima, pretvarjam se, da ju vržem in počita. Ko se igre naveličam, stopim do kuhinje. Tulca razočarano vržem v peč na drva. Seveda se izkaže, da to še kako sta petardi, ki ju je nekdo izgubil ali sta ugasnili v snegu, še preden sta počili. Zdaj pa ležita v ognju. Kmalu za tem sledi taka eksplozija, da skoraj razžene peč, skodelico kakava, ki jo imam v rokah in srce moje mame, ki je bila v drugi sobi. Hvala bogu se je incident končal brez incidenta. Ampak naj se vrnem k zdravju in druge vrste počenosti: k počenemu grlu.

Bil je ponedeljek, tik pred božičem, ko me je začelo boleti grlo. Ravno sva z Boštjanom zaključila turnejo otroških predstav Motovilčica z Božičkom po vsej Sloveniji. Razveselili in obdarili smo ogromno otrok. Božiček je pojamral, da je kar malo utrujen. Sem si mislila: "Kako sem šele jaz!" Skupaj z Boštjanom morava namreč najprej nesti dele scene na prizorišče, nato sestaviti sceno, potem odigrati predstavo. Potem pa ni konec dela, kje pa! Po predstavi se Boštjan spremeni v škrata, ki Božičku podaja darila, jaz pa se spremenim v Božičkovo pomočnico, škratovko, škratinjo, škratuljo … (Božiček me je poimenoval vsakič drugače), pokličem vsakega otroka posebej, da pride do Božička po darilo. Da gre hitreje in da ne pride do kaosa in nejevolje, ostale, ki čakajo, vmes motiviram in animiram. Božiček med tem samo udobno sedi na svojem prestolu, porine darilo otroku v roke in se slika z njim. Jaz pa skačem, preverjam, kričim, pozivam … Ko so darila razdeljena, Božiček lepo ho-ho-hotaje oddrsa s prizorišča in je opravil za tisti dan. Jaz pa ne! Z Boštjanom moram prej na ho-ho-horuk še razstaviti sceno, dele scene znositi v avto in šele potem se lahko odpeljem domov v ho-ho-horizontalo. Ker sem povožena in izčrpana, kot pes med novoletnim ognjemetom. Seveda tega Božičku ne rečem, ker ne upam tvegati, da bi ostala brez darila.

A vseeno bolje, da bi ostala brez darila kot brez glasu. Ker grlo vse bolj boli. Vedno se začne na enak način: v grlu čutim bolečo piko. Takoj jo našpricam s propolisom, goltam med, pijem čaje, jem ingver, začnem jemati prehranske dodatke za odpornost. Naredim vse, da bi preprečila bolezen. Medtem ko bolezen poskuša preprečiti mene. Začnejo se mi solziti oči. To je znak vročine. Ju-hu. Jaz nisem neka blazno vroča bejba (kar je razvidno od priloženega), mene kuha že pri 37,2 °C. "Šit! Zbolevam. Ampak imam še tri nastope za preživet!" Premlevam, kaj naj naredim. Ker to je ta krasna dilema; ali naj odpovem nastop ali ne, ker drugače bom morda jaz odpovedala na nastopu. "Kaj je res pomembno v življenju?" se vprašam. "Jaz sem pomembna! Zdravje je pomembno! Skrb zase je pomembna!" se spomnim. A takoj nato vse skupaj pozabim in grem nastopat z vročino. Vsak nastop je bolj vročičen. Vsaka beseda vedno bolj 'skozi nos'. Na enem od nastopov mi reče Coco (lutka petelina, kateri dajem glas): "Zakaj Coco tako čudno govori?" Odgovorim mu: "Ker sem prehlajena …" Reagira zaprepadeno: "Okužila si Coca?!" "Ne! Jaz tebi dajem glas, ki je trenutno pač slab!" mu poskušam razložiti. Coco zaključi debato: "Trenutno? Ti si vedno na slabem glasu."

Vse nastope uspešno speljem do konca. Na zadnjem celo nehote kašljam v mikrofon. Občinstvo se zabava, čeprav komaj kaj razume. Verjetno si misli: "Kako dobra igralka, deluje, kot da bi bila čisto zares bolehna!" Šele, ko se vozim domov, me prešine, da so moj mikrofon, v katerega sem se močno nadihala, uporabljali tudi drugi nastopajoči. Držim pesti, da nisem okužila nikogar! 

Zdaj smo že v novem letu, jaz pa se še vedno pobiram od viroze. Nobenih kuhancev ni bilo s prijatelji, lučke po mestu so ugasnile, ne da bi si jih zares ogledala, koncerti so mimo. Glas imam še vedno gripav, iz nosu mi še vedno teče, vročina še ni čisto padla.

Zato vam v letu 2020 želim predvsem zdravja. Pa smeha. In če vas že zvije viroza, se uležite v posteljo in se pretvarjajte, da ni vročina kriva, da ste vroči in mokri. Da vaše grlo ni hripavo, ampak da imate preprosto samo šarmanten glas (moj je bil podoben glasu Betke Šuhel, brez heca!). Da vas glava ne boli od bacilov in virusov, ampak da je bila včerajšnja noč tako divja in nebrzdana. Pri vsakem čaju, ki ga popijete, pa si predstavljajte, da je najboljše kuhano vino, kar ste ga pili v življenju. In viroza bo minila. Saj veste tisto: "Viroza mine z zdravili v 7 do 14 dneh. Brez zdravil pa že v enem ali dveh tednih." Pa še naprej zadovoljno 2020!