Zadovoljna.si
Lucija v Londonu

Blog

Lucija Ćirović: To je najmanjši umivalnik, ki sem ga videla v življenju. Moja skleda za kosmiče je večja!

Lucija Ćirović
19. 12. 2019 08.58
0

Mrak mi je padel na oči. »Matervola!« sem si mislila nejevoljno. Se opravičujem za kletvico. Ampak bila sem res togotna in kletvice so v takem stanju nekaj samoumevnega, če ne celo nujne. Sem jo pa zapisala, ker se mi zdi, da ni tako huda in spada bolj v rang kletvic '300 kosmatih medvedov', '300 hudičev' ali '300 milijonov!' (kot bi zaklela gospa, ki sem jo srečala pred leti). Le brez številke 300 … samo: »Matervola!«

»Lep pozdrav. Jaz sem ta in ta, iz Slovenije, ventrilokvistka, bla, bla. Prihajam v London, imam karto za Paul Zerdin šov, on je super, bla, bla, bla. A ga lahko spoznam?« Tako bi se dalo na kratko povzeti mnogo daljše (in slavospevov polno) elektronsko sporočilo, poslano na naslov organizatorja nastopa ventrilokvista Paula Zerdina. Odgovora ni bilo. Pismo sem nato poslala še na dva naslova. Pa potem še na tri. Končno je prišel EN odgovor! Ki se je glasil: »Nisem več zaposlena na tem delovnem mestu.«

Lucija v Londonu
Lucija v Londonu FOTO: osebni arhiv

»Matervola, no! A res ni enega zanesljivega kontakta, kjer bi lahko izvedela, kako naj pridem do Paula Zerdina?!?!« Potem pa se je mrak razkadil in izkazalo se je, da mi gospa (ki je bila očitno ob službo) v odgovoru ponuja nek nov kontakt nekoga novega, ki naj bi bil relevanten za take hočem-spoznat-Paula-in-se-sebkat-z-njim situacije. Tipu naj bi bilo ime Sam. »A bejž, bejž!« sem si mislila. »Ne ti mene nategovat, kot testo za štrudelj! 'Sam' je ime lutki, s katero Zerdin nastopa!!« Poslala sem pošto še temu Samu in do odhoda v London seveda ni bilo nobenega odgovora.

Sedaj sem v Londonu. Iz hostla sem krenila po mokrih in temačnih ulicah. Mokre so, ker pada tako droban dež, kot da ga nekdo od zgoraj s pršilko pljuva po nas. Občutek je tak, kot da bi se megla metala ob tla; kot da bi bili v parni savni, ki pa je ledeno mrzla. Kljub vsej mokroti je uporaba dežnika skoraj nesmiselna. Bližam se  Duchess Theatre, gledališču, ki je eno manjših na West Endu. Pred vhodom v teater se že vije četica čakajočih gledalcev. Tudi sama se postavim v vrsto. Opazujem občinstvo. Raznih starosti so. Otrok ni, hvala bogu. Nekaj mladine je. Pari, pa gruča gospa ali starejših gospodičen, očitno prijateljic. In veliko starejših občanov. »Le kam bi lahko umestila sebe?« razmišljam, medtem, ko se posedamo po dveh etažah, s skupno 495-imi sedeži. Dvorana je polna glasov, šumenja oblek in pričakovanja. Tudi sama nestrpno čakam Paula Zerdina.

Lucija v Londonu
Lucija v LondonuFOTO: osebni arhiv

Točno ob 19.35 se šov začne. Ta-ta-dam in na oder pride … nekdo drug! »Matervola, upam da nisem falila ure predstave? Ali dneva?? Ali teatra?!?« mrzlično iščem po spominu. Izkaže se, da je ta 'nekdo drug' Paulov ogrevalec, njegov pred-nastopajoči. Tip je čarovnik, komik, animator publike. Imena si nisem zapomnila (očitno spadam med starejše občane). Zabaven je, temu se ne da oporekati, ampak po odru skače več kot pol ure! In ko konča, sledi … pavza! Presenečeno obsedim na sedežu in se počutim malce 'nategnjeno'. Vdam se v usodo in se ostalih gledalcem pridružim na poti do šanka. Naročim gin in tonik, ki ga lahko nesem s seboj v dvorano. Ker sem na špar-programu je to pijača, ki jo nameravam počasi srkati celo noč. A kaj, ko je pavza tako dolga, da se kozarec kar sam izprazni, še preden se šov nadaljuje. Po polurni pavzi končno na oder pride Paul Zerdin. Spremljam dogajanje z odprtimi usti. Njegova tehnika izvajanja ventrilokvizma je ena najboljših, kar sem jih videla. Precizna in popolnoma neopazna. Njegove lutke so preproste, a od drugih ventrilokvistov se razlikuje po tem, da poleg navadnih ročnih lutk uporablja tudi animatronike. To so daljinsko vodene figure, ki iluzijo, da lutka govori sama še bolj poudarijo; animatroniki se namreč premikajo in odpirajo usta tudi, če Zerdina ni fizično zraven njih.

Lucija v Londonu
Lucija v Londonu FOTO: osebni arhiv

»Le od kod jih usmerja?« tuhtam. Moje sokolje oko opazi daljinec v sprednjem žepu njegovih hlač, kamor stalno sega z roko (no, vsaj mislim, da je to daljinec). Tako se lutka dedka Alberta sama pripelje z vespo na oder, lutka dojenčka pa se polula z dvometrskim curkom, direktno v občinstvo. Da ne govorim o tem, da Albert čara s kartami. To je res dober šov, čeprav na trenutke vseh šal ne razumem. Očitno nisem Angležinja.

Ko z množico gledalcev odhajam iz dvorane, vzamem v roke mobitel, da na hitro pregledam pošto. In glej ga zlomka; Sam se mi je javil nazaj! Eno uro pred šovom. 'Paula lahko spoznate tako, da ga po predstavi počakate pred stranskimi vrati gledališča, kjer bo podpisoval svoje DVDje.' »Aha,« si mislim. »Torej moram kupit DVD?! Pa ZUNAJ ga moram čakat? Ponoči, na mrazu in dežju, ki se pretvarja, da ni dež. Pri smrdljivih zakotnih vratih, med kantami za smeti? Krasno.« Zavijem se v plašč. »Mogoče sem pa prestara za te štose,« zaključim sama pri sebi, stoično in že skoraj oholo. Čez nekaj trenutkov stojim pri stranskih vratih gledališča, z novim DVD-jem v rokah. Paul se pojavi, podpiše DVD-je, se z vsakim fotografira in nato odide s prijatelji, ki so ga čakali. Nekaj trenutkov še postojim na lahnem pršcu dežja, ki ne pojenja in se zavedam, da je šel moj špar-program ravnokar v franže. Zato si privoščim še en gin in tonik, nato pa krenem proti hostlu.

To je ta hostel, za katerega sem si rekla: »Če sem preživela sobo brez okna, bom pa še posteljo brez sobe!« Ura je okoli enajstih zvečer, v skupnih prostorih hostla je živo in veselo. No, pa da vidim, kako je spati v sobi s Španko Klaro in Američanko Neznanega imena. Počasi vstopim v sobo, v kateri je tema. Pritipam se do svoje postelje, prižgem luč in dojamem, da Klara že spi. Do postelje tiste Neznanega imena, se pa sploh ne vidi. »Matervola,« zavzdihnem potiho in si mislim: »Nekam veliko kolnem zadnje čase.« Poskušam biti uvidevna in čim tišja, da nikogar ne zbudim. Umivalnika, ki je v sobi se mi ne zdi fer prižigat, zato vzamem pižamo in kozmetiko, da se bom uredila, umila in preoblekla v kopalnici. Kar je poseben podvig; kopalnica je samo tuš z vrati, z eno kljukico namesto obešalnika. Nobene police. Zato poskusim srečo na wc-ju, ki ima umivalnik. To je najmanjši umivalnik, ki sem ga videla v življenju. Moja skleda za kosmiče je večja. Medtem, ko si umivam zobe, naredim poplavo. Medtem, ko brišem luže, skoraj zamašim wc. Ko odmašujem wc, skoraj ponovno poplavim tla … En 'matervola' bi močno pasal v to zgodbo, a postajam tako utrujena, da se mi niti kleti ne da več. Zato se tiho zvlečem do postelje št.4 in zaspim, še preden se mi glava poleže v zeleno posteljnino.

Zazvoni ura na mobitelu. Jutro je. Klarina postelja je prazna. Spala sem odlično! Glede na to, da pogosto smrčim, upam, da sta dobro spali tudi moji sostanovalki. Do odhoda letala imam 5 ur. Ravno prav za sprehod po Londonu. Dež si je vzel prosto, jutro je hladno, vlažno in svetlo sivo. Prav prijetno za obhod znamenitosti in nekaj selfijev. A kaj, ko London na vsakem koraku obnavljajo in je težko narediti spodobno fotografijo. Skoraj na vseh fotografijah je v ozadju gradbeni oder, žerjav ali kakšna druga težka mehanizacija. Ker pa je treba sprejeti življenje tako kot je, namesto klasičnega turističnega videa, posnamem video namenjen gradbenim šolam in gradbincem. In ker sem razpoložena posnamem še video, kako se iz centra Londona pride do letališča Heathrow. Nadvse se zabavam, zato snemam tudi, ko pridem na carinsko kontrolo. In skoraj povzročim mednarodni incident. Carinik me pokliče iz vrste, zahteva da izbrišem posnetke, nato pa me strogo pošlje nazaj v vrsto. Počutim se kot okaran otrok, ki je za kazen, ker ni ubogal, poslan v kot. Zato sem od sedaj naprej pridna, da me ne doleti še kaj hujšega (npr. klečanje na koruzi).

Lucija v Londonu
Lucija v LondonuFOTO: osebni arhiv

Londonska letališča (kot verjetno mnoga druga) imajo lastnost, ki te lahko spravi ob pamet. Ko stopiš skozi carinsko kontrolo, se znajdeš v svetu bleščečih trgovin, kavarn, lokalov  in informacijskih tabel, kjer so zabeleženi odhodi letal (ura odhoda, številka leta in na katere 'gate' oz. izhodna vrata bo letalo priletelo). Še vsakič, ko sem bila v Londonu se je zgodilo podobno; na letalski vozovnici je pisalo, da se vkrcavanje začne ob 12.40, na informacijski tabli pa, da bodo prave 'gate' sporočili ob 12.35. S tem podatkom bi bilo vse v redu, če ne bi bil čas hoje do posameznih 'gat' 10 ali celo 20 minut! Ker je bila ura šele 11.30, sem si privoščila kosilo. Nahrbtnik sem postavila zraven sebe, plašč na obešalnik nad sebe, potni list in boarding pass (po slovensko: vstopni kupon) pa na mizo pred sebe. Da imam vse pri roki, ko bo čas za sunkovit odhod.

Ob 12.35 so se odprle 'gate 29'. Vzela sem svoje stvari in odbrzela po položnih tekočih stopnicah. Po nekaj minutah sem ugotovila, da mi nekaj manjka. »Potni list in bording pass!!!« Tečem nazaj. Vse je ostalo na mizi. Huh, včasih imam več sreče, kot pameti! Matervola, da res.

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 399