Velikokrat še med hojo razmišljam o obveznostih in v mislih delam kljukice ter klicaje.  Pri tem se velikokrat zalotim, da gledam v tla in sploh ne opazim, kaj vse se dogaja okrog mene. Kar mi seveda ni v ponos in česar si vsekakor ne želim. V enem izmed zadnjih dni, pa sem med premlevanjem med hojo na poti do avtomobila čisto slučajno pogledala navzgor, proti nebu. In moj čas se je ustavil. Šlo je za trenutek spoznanja, bi lahko rekla temu. Za par sekund sem postala tam in nad mano so se premikali oblaki. Sonce je zahajalo in barve neba so se spreminjale. Drobcen trenutek prisotnosti, ki mi je polepšal dan in mi povedal, da čas teče po svoje. Hkrati pa me je spreletel neprijeten občutek zamujenosti, kaj vse bi lahko opazila, če bi večkrat pogledala v nebo. Poleg tega, da gledamo, pa moramo tudi videti. Zato sem si zadala nov cilj – da večkrat pogledam navzgor, v nebo. Pa ne samo v nebo. Vsak dan lahko opazimo toliko vsega okrog sebe, samo prisotni in pozorni, tukaj in zdaj moramo biti. Naš čas bo namreč minil, rožnato nebo pa bo ostalo, kot pojejo Dan D v eni izmed mojih ljubših slovenskih pesmi.