Zadaj mi je starejši sin z vso vnemo razlagal res en čisto kul vic, medtem ko me je moj dragi spraševal o avtu in vinjeti ... V tem malo manj sproščenem trenutku se od nekje vzame naš trenutno malo zdolgočaseni enajstletnik s polletnim spričevalom v rokah. Čisto sem pozabila, da sem ta en dan prej, ko so prinesli spričevala domov, bila v službi in jih nisem še pogledala. Iz onega občutka: Ujej, kakšna mama pa sem! sem hitro spustila vse iz rok, se usedla ob peči in preletela številke na papirju. Nekoč študentka matematike v meni je alarmirala tisti dve štirici pri matematiki in malo za šalo malo zares bleknila: "Mojster, vidim, da bova te dni malo ponavljala računanje; do smučišča imamo dolge tri ure in res bi bilo fino, če osvežim moje številke v glavi, kaj praviš?!" Ajej, ajej ... Ko sem dvignila pogled, sem dojela, kako zares sem sem ga biksnila.

Užaljen in razočaran je povedal: "Mama, poleg vseh petic ti najdeš te dve štirici!" Sploh se ni menil za moje stavke, ko sem mu govorila, da sem res vesela za njega, da je radoveden, da raziskuje, da se izraža, da osvaja znanja in da sem najbolj ponosna na to, kakšen srčen dečko je. Dva dni pred tem mi je namreč razredničarka povedala, da je pomagal sošolcem, da so popravili ocene: ravno matematiko! Medtem, ko sem izbirala besede, da opravičim ta svoj fokus na štiricah, ker na koncu koncev itak, da ni pomembno, pa mi je siknil: "Ti mi boš govorila! Imela si same petice in kaj ti je to pomagalo? Ati je vozil brez najboljših ocen in je danes vodja gradbišča in tudi doma nam vse popravi, ko se kaj pokvari!"

Uff ... Sem se kar nazaj vsedla. Tja med kup oblek ... Saj je dojel, da me je prizadel. Po nekaj trenutkih tišine se je opravičil in me želel objeti, a sem ga prosila, da me malo pusti pri miru. Sem šla na zrak ... Saj ni povedal nobene neresnice. Res sem izpostavila štirice, a samo iz tega razloga, ker vem, da je ravno on od vseh treh najbolj meni podoben matematik. A hkrati so se mi vrteli vsi tisti moji stavki, kaj je zares pomembno! Stavki, ki jih poslušajo moji otroci: "Ja sine, saj sam veš, da si sposoben, a na koncu so to le ocene; ki seveda, da štejejo, a bolj od vsega želim, da si spoštljiv, sočuten, odgovoren in bla, bla, bla ..." Kot to že starši nakladamo, ko mislimo, da vzgajamo ... V bistvu pa je verjetno res, da najmočnejše sledi vzgoje puščamo v trenutkih, ko malo pozabimo, da vzgajamo. 

Med tem, ko sem hodila pod zvezdami, sem razmišljala o smislu moje 'piflarske' poti. Ja, želela sem biti zdravnica. Kot verjetno mnogi. Da pomagam ljudem. Pa me je pot peljala drugače. In sedaj, ko gledam nazaj, bi verjetno s temi spoznanji, kot jih imam danes, bilo veliko vsega drugače ... A se zavedam, da potem ne bi prišla do tu, kjer sem. 

Zvrtele so se slike mojega učenja. Nekaj njih je bilo res drugačnih, kot si mnogi otroci danes lahko predstavljajo. S kapo na glavi, pokrita z odejo iz perja, ob zaledenelem oknu in debelimi nogavicami v skupni spalnici s starši sem ob baterijski svetilki brala biologijo. Zgodaj zjutraj, ko je bila zunaj še tema. Vedela sem, da bom lahko ponavljala medtem, ko bom šla zakurit in pomolzt mojo kravico, preden se odpravim v šolo. Potem sem pomislila na lepše spomine – na maj in junij, ko smo okopavali na njivah. Ko sem se vrnila iz šole, me je čakal listek: "Smo v Jaušji." Takoj sem vedela, na katero njivo je treba priti. Zraven kolesa napiljena motika in cekar, kamor sem položila v mokro mrzlo krpo omotano steklenico z domačim malinovcem, kruh in zaseko. 

Poleg sem obesila še vrečko s svojim zvezkom in se oblečena v tanka oblačila odpravila na njivo. Še vedno obožujem ta pomladno-poletni veter v laseh, toplo sonce in bosonogo hojo po zemlji. Zanimivo dolge so bile te njive. Zvezek sem imela na koncu njive, si prebrala in med okopavanjem ponavljala. Vmes sem razmišljala o tem in onem. Gledala sem oblake, opazovala pikapolonice in hrošče ter se trudila razumeti ta neverjetni ustroj narave. Najraje sem bila najhitrejša, da sem lahko sama bila v vrsti in se mi ni bilo treba pogovarjati z nikomer. Sicer ni treba dodajati, da sem v šoli najslabšo oceno dobila ravno takrat, ko so se ocenjevali zvezki. Bile so namreč strani, kjer so bile sledi zemlje, trave, malinovca, zaseke in tudi sledi olja, ki sem ga napacala, če sem se učila medtem, ko sem pekla jajca ali palačinke za večerjo. 

Spomnim se učiteljice Marije, ki se je res sočutno trudila spregledati moje zdelane roke, umazane nohte in packarije v zvezku. Od vsega pa je bila najbolj ponosna, ko sem osvojila sistematiko pri kemičnem računanju. A vendar, ko pogledam vse to ... Zares rada sem imela petice. A najbolj sem uživala, če sem lahko kar se da hitro rešila svoj test, potem pa hitra menjava in še levemu ter desnemu sosedu. Morda še kakšno šepetanje in predajanje listkov onemu naprej, ali tistemu zadaj! Jao ... Kakšen je bil to občutek! Všeč mi je bilo, če sem se lahko pogovarjala z učitelji, bila malo moteča in jim postavljala čudna vprašanja. Spomnim se pokojnega razrednika Vladimirja, ki je pustil dragocene sledi v mojih spominih na osnovnošolske klopi. 

Poleg tega, da sem oboževala predure pri matematiki in fiziki, ko smo z njim in s še enim sošolcem reševali kilometrske račune in tekmovali, kdo prej pride do rezultata, do tega, da nas je pred vsakim tekmovanjem posedel in nam povedal: Lepo bi bilo odnesti kakšno Vegovo priznanje domov, a ne pozabite, vsi mi smo že zmagovalci naših predur! Najbolj od vsega je pomembna pot! Nekaj Vegovih smo nabrali in super so bili ti občutki zmagoslavja, a vseeno je bilo na koncu najbolj dragoceno učenje ob vzponih in padcih. Poleg vsega pa sem si res želela, da bi vsi dobili dobre ocene! Ravno naš 'tovariš' Mlinarič je večkrat povedal: "Hrenova, ko boš velika, sem prepričan, da boš res dobra poklicna šepetalka!" Pa morda sem res ... Morda tudi njega včasih slišim šepetati ... V trenutkih, kot je ta. Ko gledam zvezde in se sprašujem: Kje sem zašla? in Kaj vse počnem narobe? Takrat od nekje pride vonj po njegovi jutranji kavi, ki jo je prinašal na predure in njegov stavek "Pomembna je pot!"

Res je. Nisem postala zdravnica. Ne vem točno, kje nisem prav zavila ... Morda danes vem, katera odločitev je bila čisto mimo; a spet razumem, da je imelo vse en svoj namen. Nisem tudi ne učiteljica kemije in ne matematike, pa čeprav sem zaključila vsakega po en letnik z dobrimi ocenami in sem v študiju noro uživala. Mislim, da je bilo to takrat edino, kar je bilo pomembno. Aja ... in pa seveda študentski žuri, tek po Kamnici, vzponi na Kalvarijo ter brezskrbno ležanje na Mariborskem otoku (brez motike ob boku). No ja ... pa tudi dolga kramljanja s prijatelji ob čaju v centru mesta in različna študentska dela so bila prav tako noro pomembna! Morda v očeh mnogih nisem izkoristila svojih petic in desetic, kot bi jih lahko. Sem pa vmes diplomirala. Pa tudi kreirala svojo definicijo uspeha. In kot se spreminja pot, se spet vse spremeni. Predvsem pa spoznanja o smislu in našem poslanstvu. Zanimivo je to. Res je!

V danem trenutku pod zvezdami pa sem bila vsekakor najbolj žalostna, da sem tako zelo spregledana (v očeh svojega otroka in morda še kje). In se mi v mislih pripelje mamin stavek obupa, ko sem sama nekoč imela strupen jezik (O ja, res sva si podobna s tem mojim malim mojstrom!): "Boš videla, kako ti bo, ko boš  enkrat imela svoje otroke in ti bodo tako govorili." Ja. Verjetno imajo pravico ti naši otroci, da razvijajo svoj pogled. Svoja čutenja. Da se izražajo. Da preizkušajo svoje in naše meje. In ja, imajo pravico tudi do počitka in počitnic.

Vrnila sem se. Mojster je pospravljal umazano posodo v kuhinji (to delo najbolj sovraži), imel je sklonjeno glavo in me je prišel objet. "Mama oprosti! Saj jaz vem, da si ti pametna in veš, da sem te hotel samo zelo prizadeti, ker se v počitnicah res res nočem učiti matematike! Sploh pa ... saj pa vse vem!" (Itak!)

Vrnila sem mu objem in dojela pojem 'mamina brezpogojna ljubezen'. Zavedam pa se tudi, da je to šele začetek te najine igre vlog mama-najstnik in igre 'Pokaži, kaj znaš!'.

To bo še veselica!