Maj 2018: 57 kilogramov.

Telesna pripravljenost: minimalna.

Plan: detox teden pred vrati.

Pa se spomnimo:

31. 12. 2016. Strastna kadilka. Čuden splet okoliščin. Zadnja dva cigareta.

7. 1. 2017. Teden brez cigareta. Prvič v življenju.

15. 1. 2017. Titanik, čokolada, čips, kokice, napolitanke. Mandarina.

16. 1. 2017, 10.00. Dobro jutro, balonček. Zunaj pa sonček. Interneti: detox.

16. 1. 2017, 11.00. Trgovina z gospodinjskimi aparati. En smoothie maker, prosim. Špecerija: ananas, avokado, mlada špinača, ingver, borovnice. Pajkice, športni copati, 5 kilometrov. Čist hudo!

Pa sem začela. Projekt plaža 2017. Cigaret niti nisem tako pogrešala, kot sem mislila. Da o občutku neverjetnega ponosa sploh ne govorim. Jedla sem vse, tako kot ponavadi, filozofija zdrava mera, vsega po malem. Ekstreme uspešno balansirala. Pivo in hamburger, solata in limonada. Sem pa zjutraj pila smoothie in jedla neke kapsule z algami. No, bistvu sem imela cel program. Kapsul.

Tudi prosti čas sem začela aktivno izkoriščati. Hoja, tek, rolanje, kolesarjenje, kidanje. Od prenehanja kajenja se nisem redila. Na sploh sem se izjemno dobro počutila. In imela (spet) prvič občutek, da letos bo pa top, ker sem pa res že zgodaj začela. Januar, lubica, FTW!

ČAS ZA PREVETRITEV OMARE.

Ker nisem imela nobene zimske garderobe, sem morala v šoping. Nikoli nič za oblečt. Za obut pa sploh ne. Med drugim sem kupila tudi neko imitacijo usnjenih hlač za katere se mi je zdelo, da mi naredijo najboljšo rit na svetu. Push up. In stisnejo trebuh. Zgodba je bila taka, da sem najprej kupila večjo številko, potem sem sabo vzela še prijateljico, ki mi je potrdila hipotezo, da moram vzeti eno številko manjše. Obe s prodajalko sta me prepričali, da je pri takih hlačah pomembno, da jih navlečeš nase, ker se potem itak raztegnejo.

Jaz sem si pa malo mislila, da je tako kot sem nazadnje na tak način kupovala čevlje. Imam številko 38. Pa pol. Zdelo se mi je, da lepših čevljev še v življenju nisem videla. Pa so imel samo 37 ali pa 40. S pomočjo prigovarjanja prodajalke sem se prepričala, da imam utrujeno nogo. Da mi bojo zjutraj prav. Odločitev se ni izkazala za smotrno. Zjutraj sem imela spočito nogo. Ki je bila še vedno številke 38 pa pol, čevlji pa 37. In še vedno jih imam doma. Ker sem nekje prebrala, da je možno, da se ti noga malenkost skrči. Z leti. Tako kot ti zraste nos.

No, hlače so se res raztegnile in z izjemnih veseljem sem jih nosila naslednji mesec in pol. Začela sem še z ekstremnimi športi, kot je planinarjenje na Šmarno goro in s ponosom ugotavljala, da se nekateri deli mojega telesa uspešno upirajo gravitaciji. Vmes sem med pospravljanjem omare našla nekaj drugih parov hlač in na te, točno določene, malenkost pozabila. Nekega jutra spet naletim na imitirane hlače, in jih poskušam oblečt. Šlo je do sredine stegen. Čez zadnjico. Komaj. Do trebuha. Še zapeeeeeettttt? Ni šans. Seveda, začela si športat, rastejo ti mišice. To je to!  

TRENUTEK RESNICE.

Z mati vsako leto gledava Evrovizijo. Letos ni bila nobena izjema. Razen tega, da sem basala že tretji paket v mikrovalovki pripravljene pokovke. Vmes že en mesec nisem bila več tako aktivna, pa tudi po nekaj mesecih mi je uspel nazaj začet kadit. Mati me nekaj čudno opazuje in v enem trenutku popolnoma resno vpraša: 'Pa kaj ti ješ, saj ni nič več noter? A si ti noseča?' Skor me je fršlok. Nadaljuje: 'Sam ti si se res mal zredila, tudi na obrazu se ti vid, tako, polna si. Pa podbradek si dobila.' Šok. Kako to misliš podbradek?

Nimam tehtnice. Nimam težav s težo. Nisem noseča! Povprečna življenjska teža: 53 kilogramov. Njena izjava mi ni dala miru. Zato sem šla v kopalnico in stopila na tehtnico. Ustavila se je na 59,2 kilograma. Majkemi. To je rekord. Navzgor. In to maja!! Saj vem kaj si mislite ...

DAMAGE CONTROL.

Nisem obsedena z lepotičenjem. Verjetno zato, ker sem po Gaussovi krivulji globoko izven povprečja po ravni testosterona. V plus. Vrhunec elegance, ki ga premorem, je 20 korakov v čevljih z ultra visoko peto. Preden se spotaknem ob samo sebe in zlepim. Če imam srečo v procesu padca ni na poti nobenega ostrega predmeta. In priletim na kaj mehkega. Bohnedej, da sem na štikle skombinirala še kiklo.

Ampak teh 60 kil me je pa razkuril. 'Stara, a se teb tud zdi, da mam jaz ful podbradek?', 'Ej, a se ti zdi, da sem se zredila.' Tisti, ki me niso gledali postrani, kot češ, daj poglej se, kaj se imaš pa ti za pr'toževati, so mi povedal, da mogoče se mi pa res malo pozna.   

Pa sem šla v akcijo. Odločila sem se za LPG. Baje ni invaziven, je masaža. Kot navadna, samo, da aparat zmore več in močneje. Ta vikend grem še planinarit. Spet. Ker aparati ne pomagajo, moraš narest kaj tudi sam. Tudi smoothie maker sem znova izkopala.

Po eni terapiji in malo pridobljenega tena po vikendu sončenja se mi zdi, da grem lohk kar direkt v kopalke. Ni skovanke, s katero bi opisala, da (vse) vem, kako ... butasto ... LOL  

VSAKO LETO ISTA ZGODBA. ISTI ZAKLJUČEK.  

Po vseh bolj ali manj uspešnih poskusih iskanja popolne formule za plažno telesce in hudi angažiranosti, je teden pred dopustom vedno rezerviran za teden boja proti anoreksiji: z Laškim na zeleni detoks, z reberci v boj proti sladkorju. Po intenzivnosti izstopa predvsem predvečer odhoda.

Gremo! Preden pridemo do morja je navadno že pozno popoldne. Na plaži je zanimiv samo še najbližji lokal. Še posebej, če arhitektura omogoča, da lahko s svojega sedečega položaja v vodo izmenično pomakam prstke leve in desne noge. In imam zraven občutek, da v bistvu še malo telovadim.

 Naslednje jutro pa čas resnice. Po dveh Travar'cah si navlečem tiste najbolj stare in sprane kopalke, ki sem jih še uspela stlačiti v kufer. Potem ko je bil že v avtu. Ker mi nobene od novih, letošnjih niso več všeč. Sprehodim se do ogledala, se dvakrat zavrtim ...

Vsako leto isti izzivi, isti potek dogodkov z različnimi tehnikami. In vsako leto isti zaključek ob pogledu čez levo ramo v špegu: 'Ma, boli te kurac! Saj si na morju.'