Kako prepoznamo simptome zasvojenosti?

Ker je v naši naravi, da se včasih potolažimo ali pocrkljamo z določeno hrano, je sprva težko opaziti, da bi lahko imeli problem. Sama sem se pričela tolažiti s hrano, ko v moji zvezi ni vse štimalo. Vsakič, ko sva se skregala ali, ko sem bila žalostna, sem morala nekaj pojesti. Hrana je zapolnila mojo osamljenost in razočaranost. Ko sem nekaj pojedla, je bilo vse lažje. Tako sem tiho, neopazno razvila zasvojenost do hrane, ne da bi se tega sploh zavedala. Skoraj leto dni sem potrebovala, da sem spoznala, da imam problem in da sem zasvojena z hrano.

Glavni simptomi, ki kažejo na zasvojenost s hrano, so:

Ko ste živčni, jezni, vznemirjeni, žalostni, obupani, zaskrbljeni, slabe volje, osamljeni ali v nekaterih primerih celo veseli, je vaša prva misel, da morate nekaj pojesti. Ko nekaj pojeste, se takoj počutite bolje.

Če v teh trenutkih ne pridete do hrane, imate občutek, da se vam bo zmešalo in ste še bolj vznemirjeni ter razdražljivi. Ko nekaj pojeste, se takoj pomirite.

Ko hodite mimo hrane, sploh sladkega, se pričnete tresti od vznemirjenja, da bi nekaj pojedli. Večkrat sploh ne zdržite do doma, ampak hrano pojeste že med potjo.

Skrivate pred svojimi domačimi kaj ste pojedli in kupujete na skrivaj, da vas nihče ne vidi.

Tisočkrat ste si že obljubili, da boste res pričeli paziti na prehrano, naslednji dan pa nikakor ne zdržite brez vaših pregreh.

Zavedate se, kako zelo škodujete svojemu telesu in zdravju z prenajedanjem, pa vseeno kar ne morete prenehati.

Jeste, ko se dolgočasite.

Če mislite, da jeste več, kot bi bilo potrebno, pričnite z opazovanjem sebe. Meni je zelo pomagalo, ko sem pričela opazovati in poslušati svoje telo. Ko sem začutila potrebo po tem, da nekaj pojem, sem se za trenutek ustavila in poskusila ugotoviti od kod je ta želja prišla.

Sem res lačna, bi mi sedaj res pasalo pojesti čokolado, ali pa bi rada ugasnila neko drugo čustvo – jezo, strah, osamljenost, razočaranje …

Bolj sem se opazovala, bolj sem znala prepoznati od kje prihajajo želje, da bi nekaj pojedla.

In največkrat nisem želela jesti, ker bi bila lačna, temveč, ker me je mučilo nekaj drugega.

Prisluhnite sebi in poskusite ugotoviti kaj vas »sili« da nekaj pojeste.

KAKO PREMAGATI ODVISNOST OD HRANE?

Da bi se lahko pozdravili, se je najprej treba zavedati, da imamo težave.

NAJBOLJ POMEMBNO pa je, da spoznamo, kaj nas dela tako nesrečne, da se moramo 'fiksati' s hrano, da bi se vsaj malo počutili bolje.

ZAKAJ smo tako zelo nesrečni, da posegamo po hrani?

ČESA NAM MANJKA?

KAJ POTREBUJEMO, pa tega nimamo?

Katero področje našega življenja ni urejeno, da počnemo to sami sebi?

KDO nas onesrečuje?

Da bi dobili te odgovore, moramo biti iskreni sami s seboj.

Pogledati v globino naše duše.

Če si bomo prisluhnili, bomo zagotovo dobili odgovor.

NUJNO za našo ozdravitev je, da ozavestimo notranje vzroke za našo odvisnost.

Če sami ne zmorete najti vzrokov, toplo svetujem strokovno pomoč. Tudi meni je terapevtka precej pomagala.

Potem pa – ko boste poznali vzroke nezadovoljstva, ki vas peljejo k hrani, je čas, da pričnete delati na tem, da se jih znebite.

Ko se boste enkrat v popolnosti znebili vsega kar vas je omejevalo in onesrečevalo, bo izginila tudi potreba po prenajedanju in tolaženju s hrano.

V tem času poskusite početi čim več stvari, ki vas veselijo in obkrožite se z ljudmi, ki jih imate radi in vas podpirajo.

Če nimate nikogar, preberite dobro knjigo ali si oglejte kak posnetek na YouTubu, kjer je ogromno zgodb, ki nam lahko dajo motivacijo za naprej.

V kolikor menite, da bi potrebovali strokovno pomoč, vam priporočam pomoč psihoterapevta, ki ima izkušnje s področja motenj hranjenja ali pa obisk klinike za prehranjevalne motnje v Ljubljani.