Dogodki na naši poti so samo koščki gline ob naši cesti in pojavijo se ne glede na to, ali hodimo po ravnem asfaltu, ali pa po gorski, strmi poti. Vsak ima svojo glino, ki jo izoblikuje sam. Prav tako se sam odloči, kaj bo iz nje naredil. Lahko dogodka ne vzame, se iz njega nič ne nauči in s tem pusti glino ob poti. Vendar pa ta glina mnogokrat našo pot otežuje. Ker se kupi tiste neizoblikovane gline kar nabirajo na naših podplatih. In to glino je vedno pametno pobrati s poti, jo izoblikovati tako kot nam paše, ter jo pustiti za nami.

Prav tako na naši poti naletimo na merkacije, nekateri nanje celo preveč računajo, brez njih pa bi bili popolnoma izgubljeni. Prav tako, kot se izgubimo kadar se nam zdi, da niso družbeno sprejemljivi, ali pa celo popolni. O tem pišem zato, ker želim povedati, da je vedno dobro, da najbolj zaupamo sami sebi in naši poti, da če se znamo orientirati brez merkacij, ne bomo nikoli izgubljeni. Mnogi pa se v tem slepem sledenju merkacijam  pozabijo ozirati na tiste, bolj pomembne stari, kot so razgled, srna ob poti, sončni zahod … Slepo sledenje, brez opazovanja razmišljanja in učenja, nam ne prinese nikakršnega občutka živosti.

Zaradi tega slepega sledenja poti, ne pa namenu, se pojavljata jamranje in neprestano opravičevanje, saj z nečim nismo zadovoljni. Vendar, ker so vsi zadovoljni z naši sledenjem, sledimo še naprej. In na koncu se začnemo opravičevati čisto brez razloga in tudi besede, kot so oprosti mi izgubijo tisti pravi namen.

In sama sem našla tisto malo rešitev. Raje kot oprosti, rečem hvala. Hvala, da si me počakal. Hvala, da si to naredil namesto mene. Z opravičevanjem se ne zavedamo kaj imamo in zato dejanja nemalokrat in neprestano ponavljamo, navajeni smo, da oprosti popravi situacijo. Če pa smo za stvari hvaležni pa jo znamo ceniti, poznamo njeno vrednost in pomen. In z besedo hvala to izrazimo na veliko lepši način, kot pa z besedo oprosti.

Če ne zaupamo jamramo in se opravičujemo za brez veze. In sama to poskušam najti sama v sebi. Zaupanje, mirnost, to harmonijo. Je pa res, da se ne najdemo, če se prej ne izgubimo.

Pomembno je, da vrednost začnemo postavljati tudi odnosom, prijateljem, energiji, ki jo imamo, ki jo damo in ko jo prejmemo. Toliko stvari je bolj pomembnih od materialnih, pa smo ravno te postavili najvišjo vrednost in ravno tem posvečamo največ časa.

Za začetek si vzemi le trenutek, sekundo, minuto. In se zavej, kam si prišla, kaj si naredila, kje si. Občuti hvaležnost, vdihni vse to, kar imaš. Zahvali se, da ti je to dano, da se ti vsak dan odpre nova priložnost. Včasih smo tako nezadovoljni sami s seboj, da toliko jamramo, da tiste majhne, tihe priložnosti ne vzamemo. Zakaj bi šla delat na obalo, če pa nikogar ne poznam? Če nimam stanovanja, če imam že službo? In naše želje zatiramo mi sami. Mi sami imamo največjo moč nad tem, ker se nam dogaja, z iskanjem izgovorov pa sami sebe teptamo. Namesto da bi šli čez most na drugo stran se raje skrijemo podenj in naše noge trmasto zarijemo v blato, ter rečemo: "Blato je krivo, da ne grem naprej, tak ne morem!" Imaš noge, avto, kolo, voziček, letalo. Kje je pa volja?

Če si zaupaš si v sebi trden. Ljubiš sebe in ljubiš druge. Ko ne moreš računati na nikogar lahko računaš sam nase.  Tudi ko pride do volje, moramo biti sami sebi vedno na prvem mestu. Največja motivacija bodi sama sebi. V življenju se srečam z veliko preizkušnjami, od nas pa je odvisno ali jih bomo videli in se iz njih nekaj naučili, ali pa bomo to glino samo pustili stati ob cesti ter hodili naprej brez kakršnega koli namena, sledili bomo merkacijam, na glino pa popolnoma pozabili. Vendar pa se tako nikoli ne bomo izoblikovali. Mnogim je važno samo to, da hodijo. Vendar nismo živi, če si ne pustimo živeti.