Ljubica ali žena? Strah ga je, da bo izgubil obe
Pozdravljen, v kopici vseh zgodb se v nobeni nisem prepoznal, zato se obračam nate. Sem poročen moški srednjih let (okrog 50), ki svoja leta še kar dobro skrivam. Živim zdravo, ne kadim, sem fizično aktiven (tek, hribi, kolo) in zmeren 'pivoljub'. V življenju sem imel kar lepo količino žensk, sem pa do vsake, s katero sem spal, nekaj čutil. Poročen sem 15 let, zveza sicer traja že blizu 20 let, otrok pa nimava. Ker tudi ne seksava že kar nekaj let. Žena je sicer pridna, zelo dobra in poštena ženska, imam jo rad, ampak me spolno sploh ne privlači, niti se ne potrudi, da bi se mi želja po seksu z njo povrnila. In ker sem zdrav moški z normalnimi potrebami, priznam, nisem pošten, varam svojo ženo. Na začetku zveze z sedanjo ženo, ja, sva imela spolne odnose, ampak vedno manj me je privlačila, ni me pritegnila, zato sem pač imel ljubico. Vedno sicer le eno in zamenjal sem jo z drugo, ko me je le-ta zapustila. Vse do te, zadnje, ki je prikupna, posebna, predvsem pa drugačna. Sprva sem ji govoril, da naj ne računa, da bom karkoli spremenil, sprejela je mojo situacijo, sprejela dejstvo, da je ljubica, in sprejela, da kaj več od tega, kar imava (afera), ne bova imela. Sem pa po nekem času (letih) začutil več. Vzbudila je čustva, na katera sem pozabil, in začel sem jo gledati kot morebitno bodočo partnerko. Želela si je resnega partnerja, resne zveze brez slabe vesti, da moškega krade drugi ženski. Čustva, ki jih gojim do ljubice, so vedno močnejša, tudi sama prizna, da česa takšnega ni čutila z nobenim moškim. Tudi najin seks je fantastičen, vedno boljši, če sem iskren. Zaupal sem ji, da jo čutim, da bi lahko živel z njo, ji pa ne zaupam. Z ženo sem si namreč ustvaril skupen dom, pomagala sva si ves čas, še vedno si, še vedno jo imam rad, jo spoštujem, ne želim je prizadeti, ne želim pa izgubiti ljubice, kar pa mi, če ne bom nečesa ukrenil, resno grozi. Kot dejstvo, da če bom mečkal, znam izgubiti obe. Pravijo, da kdor ne riskira, ne profitira, ampak resnično ne vem, kaj storiti. Prijatelj mi je svetoval, da živim sanje vsakega moškega, ja, priznam, ima prav. V nedogled pa to ne gre. Naj bom razumski, zapustim ljubico in svoje navzven idealno življenje nadaljujem s sedanjo ženo, s katero mi načeloma nič ne manjka, bom pa nesrečen in bom verjetno srečo iskal pri drugi ženski? Ali naj poslušam srce (in spodnjo glavo) in zapustim ženo, uničim vse, kar sva skupaj ustvarila? In kako naj vem, da če storim slednje, da bodo ta čustva obstala, da bova uspela? Ljubica sicer pravi, da me ljubi, tudi jaz jo, ampak ... bo to večno? Najlažje bi bilo, da bi ubral srednjo pot, ki je ni. Saj karkoli storim, bo nekdo trpel. Čeprav živim sanje vsakega moškega, bi najraje "spokal", pustil vse za sabo, sedel na avion in šel ... daleč stran. Torej Brane, kaj bi ti naredil na mojem mestu?Brane, pomagaj!
