Pozdravljeni! Stara sem 29 let. S partnerjem sva skupaj 8 let in imava sina. V zgodnjih odraslih letih sem bila 'žleht'. Predajala sem se spolnim užitkom z različnimi moškimi, ne toliko iz potrebe po spolnosti, ampak bolj iz potrebe po občutku zaželenosti (materinske in očetovske ljubezni nisem bila deležna (alkohol v družini), v šoli so me zasmehovali, ker sem bila debela, morda so to izgovori, ampak drugače ne znam pojasniti). Zaščita je bila vedno prisotna. Potem sem spoznala njega, partnerja. Včasih me je vprašal po bivših in sem mu večinoma povedala delno resnico. Ne ravno laž, nekatere stvari in ljudi sem zamolčala. Njega je življenje (beri: bivša) naredilo zelo ljubosumnega. Po desetih letih skupnega življenja ga je prevarala z njegovim sodelavcem. No, in te posledice trpim tudi jaz. Zdaj pa najtežji del ... Zaradi teh izpadov njegovega ljubosumja sem se začela veliko pogovarjati z njegovim bratom. Na začetku sem iskala samo nasvet in tolažbo. Marsikdo bi lahko pomislil, zakaj ravno njegov brat? Zakaj ne kakšna prijateljica? Odgovor je preprost. Ker sem jih izgubila, ko sem postala resna s partnerjem. Ker nisem smela več z njimi na kavo, ker mi ni zaupal. Preden sem začela to službo, še v trgovino nisem smela sama. Če sem si že drznila iti, je bil potem ves teden cirkus in očitki, s kom sem bila, kje sem bila ... Torej začela sem se družiti z njegovim bratom. Moj je delal, brat je bil zaradi bolezni doma. Skupaj sva delala praktično vse. Vse, kar je treba na kmetiji. Sčasoma sem začela do njega gojiti čustva, strašno neprimerna v teh okoliščinah. Ljubim ga. Bilo me je strah, da bi to opazil. Strah, da bi moj to opazil, ali tašča ali celo bratova žena. Nekega dne sva bila sama. Bila sem vesela, da sva. Da ga bom imela samo zase ... Čeprav ga ne morem imeti ... In tistega dne ne bom pozabila nikoli v življenju. Videla sem misli, ki so divjale po njegovi glavi, in čustva, ki so divjala po njegovem srcu. Ampak je klonil pod težo srca in mi priznal, da me ima rad. Ljubi bratovo punco. Brane, bila sem v sedmih nebesih. Naj omenim, da je z ženo 20 let. Veliko se prepirata, on se je podal v alkohol ... Razen kadar ve, da bova skupaj, je trezen. Jaz sem še vedno s partnerjem, on s svojo ženo. Najino razmerje traja že četrto leto ... Kaj naj storim? Pustim oba, vzamem sina in izginem? Ali naj vztrajam pri ničemer?
Pozdravljena!
Zelo ljubosumnega partnerja imaš, pa si se zaljubila v njegovega poročenega brata, ki ti je priznal, da te ima rad, in je, če te prav razumem, alkoholik. Igraš se z zelo nevarnim ognjem, draga bralka. Se nič ne bojiš, da bi tvoj parter nekega dne ugotovil, kaj se dogaja? Ali da bo ugotovil kdo drug (na primer tašča) in mu to povedala? Pomisli na to, kaj bi naredil tvoj partner, če bi izvedel za tvoje že štiriletno "razmerje" (kaj pomenita navednici, morda to, da je samo platonsko ali kaj drugega?) z njegovim bratom? Odgovor na to vprašanje ti bo zelo verjetno pomagal pri odločitvi, s katero ne odlašaj prav dolgo. Krepko razmisli tudi o vajini "ljubezni". V danih okoliščinah (zelo ljubosumen partner, težave v zakonu njegovega brata – tvojega ljubimca, in njegov alkoholizem) je lahko ljubezen na eni ali na drugi strani ali na obeh samo privid, ki res nekam dolgo vztraja (štiri leta).
Veliko imaš na svojem pladnju. Vztrajanje pri ničemer, ki ga na koncu omenjaš kot eno možno rešitev, ni rešitev in bo prej ali slej povzročilo eksplozijo "na kmetiji”, ki se ne more dobro končati za nikogar. Ne vem, kako si predstavljaš prvo možnost, ki jo omenjaš, ko sprašuješ, ali naj pustiš oba (partnerja in njegovega brata), vzameš sina in izgineš? Pustiš že lahko oba, ne moreš pa očetu vzeti otroka, a tudi izginiti ni nekaj enostavnega. Zakaj ne bi najprej rešila ene težave? Te, ki je povezana s partnerjem. To, kar se zdi bolj ali manj jasno, je, da tvoje razmerje z njim nima prihodnosti.
Če tudi sama misliš, da je vajino razmerje že tako "poškodovano", da ga ne moreta popraviti, je edino prav za oba, pravzaprav za vse, tudi vajinega otroka (otroci imajo močne čustvene radarje), da gresta narazen, vsak svoj pot v prihodnost (brez vpletanja brata in njegove žene), in da potem ti na svoji poti v prihodnost ugotoviš, ali si na njej res želiš imeti parterjevega brata in on tebe. Tebi želim veliko sreče pri iskanju izhoda iz tega kaotičnega labirinta, vsem bralkam, ki se ali se bodo srečale z moškim, preveč zainteresiranim za njihovo ljubezensko-seksualno zgodovino in kilometrino: čim manj informacij in samo najnujnejše informacije (take, ki jih verjetno že ve), predvsem pa čim manj podrobnosti, ker ene in druge hranijo črva ljubosumnosti, ki gloda in gloda in hoče vedeti vse več. Naša ljubezenska preteklost in seksualna kilometrina sta naši in ju ni treba deliti z nikomur. S tem se izognemo tudi polresnicam in lažem, ki bi nas lahko kdaj kasneje preganjale.
KOMENTARJI (28)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV