Brane, pozdravljen. Pred dvema letoma sem spoznal čudovito in enkratno žensko, pri kateri sem ugotovil, da sva si podobna in kompatibilna. Star sem 34 let in sem dobil občutek, da je to partnerica za moje življenje. Ker so v življenju padci in vzponi, in ker pri tem mislim, da se morata partnerja podpirati in ne samo biti skupaj, ko je lepo. Glede na njeno dosti razgibano delo in delovni urnik, ker je v dejavnosti, kjer sama dela. Ker sem bil prvič vesel in srečen, da sem lahko spoznal tako osebo, ki me je dopolnjevala. Živela sva pri njej, ker je bilo pri njej več svobode kot pri meni. Postajal sem drugačen in se prilagajal njej, ker sem hotel. Tako sem na primer zelo sodeloval pri kuhinjskih opravilih, pri čiščenju in pri ostalih stvareh. Motilo me je to, da je vse to bilo normalno za moškega, da počne z njene strani. Pri komunikaciji sem vedno jaz delal na tem, da ko je prišlo do prepira, sem miril situacijo in skušal čim prej rešiti problem. Zaradi njene impulzivnosti in neprimernih besed, predvsem nepremišljenih, sem veliko trpel. Ko se je ohladila, se je delno strinjala, da je pretiravala. Prišla je korona in nastajali so problemi. Pri njenem delu se to ni poznalo, pri meni pa je drugačna slika. Moje delo je zahtevalo, da sem na čakanju do nadaljnjega. Med tem časom sva bila skupaj dosti časa in težave so nastale, ko so jo začele motiti stvari pri meni, kljub temu, da sem vse postoril doma, kolikor se je dalo. Motilo jo je, da sem ležal na kavču in gledal televizijo, da sem premalo delal in da naj si tudi med korono najdem kaj za delati, ker sem ji razlagal, da je to trenutna situacija, na katero jaz osebno težko vplivam. Kljub temu je bila nezadovoljna, da nisem delal več,ker ona želi ustvarjati, ker so to prava leta za ustvarjanje. Kadarkoli ji je bilo težko, sem ji pomagal in ji stal ob strani, čeprav sem dobil občutek, da me včasih zavrača. Prišel je dan, ko je rekla, da rabi čas zase in da ni srečna. Pravi, da kljub situaciji se lahko videvava občasno. Prav tako pove, da ko nima obveznosti in je umirjena, si želi moje bližine. Ne vem več, kaj naj naredim. Meni je tudi težko in sem osamljen. Ali naj jo pustim na miru, ker se bojim, da je to začetek konca, ki ga je predstavila na olepševalen način, da rabi čas zase. Sam pravim, da v slabem in dobrem si morata partnerja vedno pomagati. Res pa, da je tej situaciji še botrovala nesreča bližnjega, ki se je sicer končala srečno. Želim si, da bi bil ob njej, sam pa ne vem, kako bo naprej. Hvala in lep pozdrav!