Bili so navadna slovenska družina. Srečna in polna ljubezni. Dokler ni dobila nove službe

Pozdravljeni, večkrat vas berem in skoraj vedno sva enakih misli. A tokrat se je zgodilo, da svojih misli ne razumem več. A tako je, pravijo, ko se sam znajdeš v težavah. S partnerjem sva skupaj dobrih sedem let in imava prekrasno punčko, staro štiri leta. Naše življenje je potekalo predvsem normalno, brez večjih težav. Navadna slovenska družinica. Srečna in polna ljubezni. Problem se je začel, ko sem končno po nekaj letih trdega truda dobila službo v svoji stroki, ki sem si jo želela, odkar pomnim zase. Staro službo sem pustila in tako začela novo karierno pot. Moj partner dela v isti stroki, a najini delovni mesti sta precej daleč narazen. Naj omenim, da je moje delovno mesto po hierarhiji višje od njegovega in delava popolnoma druge stvari. Na poti k njegovi karieri sem mu sama ogromno pomagala, ga spodbujala in podpirala. Kako mu le ne bi? Želim mu najboljše. A očitno nisva enakega mnenja. Na dan, ko so me obvestili, da sem dobila službo, sem bila presrečna. Tako kot tudi vsi drugi okoli mene, saj so vedeli, kako močno sem si to želela. Torej vsi, razen mojega partnerja. On o tem ni želel govoriti in o tem se nisva pogovarjala. Z vsemi sem delila svojo srečo, a s tistim, ki sem jo želela najbolj, je nisem mogla. Vse, kar sem želela, je, da je ponosen name. In vesel zame. A ni bil. Z mano o tem dejstvu, da čez nekaj mesecev začnem hoditi novo službo, ni spregovoril niti besede in preden sem nastopila z novo službo, se o tem sploh nisva pogovarjala, kot da se to ne bo nikoli zgodilo. Ko sem pričela delati, sva se začela veliko prepirati. Če sem samo omenila, kako sem preživela dan v službi, je bilo vse narobe. Začelo se je poniževanje, da nimamo jaz in meni enaki pojma, da smo nesposobni, da oni delajo namesto nas ipd. Če me je v družbi kdo vprašal, kako je v novi službi, me je velikokrat prekinil in začel govoriti v mojem imenu, ter nasprotoval vsemu, kar sem rekla. Počutila sem se neprijetno in bilo mi je nerodno. Veliko sem se prilagajala in takrat popuščala, saj sem upala, da je samo obdobje in da bo minilo. Želela sem, da živimo mirno in srečno. Kar hitro sem napredovala in moram reči, da sem pri svojem delu precej uspešna. In ko se je to zgodilo, je doma spet padla bomba. Da sem dojela, da ne pretiravam in si ne domišljam stvari, je bilo takrat, ko mi je naravnost povedal, da jaz tam ne morem delati, ker nimam pojma in sem še premalo časa v tem poslu in mi dal pogoj: on ali moja služba. Kot razlog je ves čas podajal dejstvo, da bo sedaj moral on malo bolj prevzeti skrb za hčerko, s tem mislim iti po njo v vrtec, kljub temu, da sem uro za tem že tudi sama doma in imamo skupaj še nekaj ur do večera. Tudi vse vikende sem doma. Ves svoj prosti čas namenjam izključno svoji družini. Večkrat sva se o tem že pogovorila, saj sem resnično upala, da se bo stanje spremenilo. A vsako nestrinjanje se konča s prepirom in mojo službo. Hudo mi je, ko je vse, kar si želim, da je srečen zame. Pa ni. Začelo se je odražati na najinem odnosu in spolnosti. Ne vem več, kaj naj naredim?