Bojim se svojih čustev

Pozdravljeni, gospod Brane! Dolgo sem oklevala, kako naj vam opišem svoj problem, ker se mi vsakič, ko se spravim pisat, zazdi nepomemben. Mogoče se bo tudi vam zdelo tako, zato mi prosim kar direktno odgovorite in me spravite na realna tla. Problem se nahaja na ljubezenskem področju. Da bi vam lahko problem razložila, moram začeti na začetku ... Kot majhna sem se zaljubila v nekega fanta, s katerim nisva bila nikoli skupaj, ampak je bil moja simpatija na daleč. Čutila sem 'metuljčke' v trebuhu in srečna sem bila, ko sem ga videla. To je bila mladostna ljubezen, ki je seveda skozi starost pojenjala. Nato vse do faksa nisem imela zveze, ker nisem želela. Vsi tisti, ki so želeli mene, mi niso bili všeč, če pa je bil kdo všeč meni, pa je že bil zaseden in posledično prepovedan oziroma je bil njihov 'sloves' takšen, da z njimi nisem želela imeti ničesar. Nato sem odšla študirat in spoznala fanta, nekaj let starejšega, ki me je prevzel. Nato sva odšla na nekaj zmenkov in sva se zelo ujela. Odločila sva se, da poskusiva z zvezo. Od prvega dneva zveze sva resna in nama je lepo. Iskreno lahko rečem, da mi je lepo ... ampak tu se potem zgodi problem ... Ker nisem imela resne zveze, sem zveze vedno opazovala preko prijateljic, jim dajala nasvete, na njihovih napakah sem se učila in videla stvari, katere one niso ali pa niso želele videti ... zato sem bila pri najinem začetku zveze izjemno previdna. Zdi se mi, da si nisem dovolila, da bi se zaljubila, saj ga nisem poznala in bi me lahko izkoristil. Zdelo se mi je, kot da si ne dovolim zaljubiti vanj ... počutila sem se lepo, skrbel je zame, zaljubljal se je ... tudi jaz na neki način. Vse, kar sva odkrivala skupaj, se mi je zdelo čudovito. Vedela sem, da je to moški, ki ga lahko vsako dekle le išče ... tudi zdaj tako mislim ... od samega začetka se je moje mišljenje o njem le dvigalo. Imela sem srečo, saj me ima res zelo rad, razmišljava celo o skupnem življenju, rad bi imel družino ... vendar se jaz sprašujem, zakaj nisem občutila teh 'metuljčkov' kot takrat v otroštvu? Vem, da se ljubezen pri odraslih meri z drugačno močjo, z drugimi vrednotami, vendar mi je zdaj žal, da tega nisem občutila, ker se mi zdi, da sem spustila velik del med nama in bi lahko bila o tej ljubezni se bolj prepričana ... skupaj sva že štiri leta in res nimam besed. Ob njem se počutim lepo, vem, da ga imam rada, strah me je le tega, da ne bi kdaj spoznala kakšnega moškega, ki bi ta stara čustva v meni vzbudil, in bi nato razmišljala, ali svojega fanta res ljubim ali pa je vse samo navada in posledica tega, da je to moja prva resna zveza ... prva resna zveza, ampak srečna ... ker ne morem reči, da nisem srečna, seveda sem. In ko sem ob njem, ne razmišljam o drugih moških, ampak me je strah, ker vem, kako intenzivno lahko čutim ... in če povem po resnici, vem, da je tisto v otroštvu bila ljubezen. vem, da so ta čustva še nekje v meni ... in prepričana sem bila, da bom tako čutila tudi do svojega partnerja. Pri svojem fantu pa sem čutila navdušenje, občudovanje in nežnost ... nato sem skozi čas čutila tudi povezanost in sigurnost ... ko ga ni bilo, nisem mogla brez njega ... tudi danes je enako ... vendar pa se mi je zgodilo, da sem spoznala fanta iz Hrvaške, ki je bil nekaj dni v Sloveniji. Spoznala sem ga preko prijateljice. Med nama se ni odvilo nič. Videla sem, da sem mu všeč, kot je tudi on bil všeč meni ... ampak nisem pustila, da bi me zmedel, pa tudi, ko je izvedel, da imam fanta, je bil obziren. Mislim, da sem rahlo začutila nekakšno simpatijo do njega ... kakor nekoč do tistega fanta. Zato sem se tega tako ustrašila, da sem se odločila, da vam pišem. Ker se tistega fanta iz Hrvaške tu in tam spomnim ... Ne želim iti narazen s svojim fantom, vendar se mi včasih zazdi, da bi morala dati nekaj 'skozi', da bi znala ceniti to, kar imam, ker včasih, kot da pozabim ... želim vedeti, ali ga ljubim ... ali pa je to le neka vrsta navezanosti, ker je on moj prvi fant v vsem ... In živeti z nekom se meni zdi resen korak, ker ne želim živeti z vsakim moškim, ki ga srečam ... ravno zato se mi to zdi še neka preizkušnja več v življenju ... Za odgovor se vam iskreno zahvaljujem in upam, da vam nisem kratila časa ... včasih se nekomu tak problem ne zdi velik, verjemite pa, da meni krati spanec ... Hvala za vse! Lep pozdrav od Katalonke!