Pozdravljena.

Bojim se, da si čisto na koncu postavila pravo vprašanje: me ne ljubi dovolj? Zelo verjetno. Nekaj mi ni povsem jasno. Na začetku napišeš, da si tega petnajst let starejšega moškega spoznala pred letom dni, proti koncu pa, da to nevzdržno stanje (ti si pripravljena biti članica "najsrečnejšega para na svetu", on pa ne) traja že leto dni. Ti je že od vsega začetka pihal na dušo z vsemi temi sladkimi besedami o vajini skupni prihodnosti, načrtih, najsrečnejšem paru na svetu? In o nesrečnem zakonu? Če je tako, potem je vse to na samem začetku govoril "omotičen" zaradi občutka, da mu je sekira padla v med (čeprav ni šlo za sekiro, ampak nekaj drugega), ker je spet enkrat seksal z mlado žensko. Oprosti, ampak tole nakladanje o najsrečnejšem paru na svetu se mi zdi fantaziranje, ki ga je sprožila kriza srednjih let, kar dokazuje s tem, da se ne more in ne more odločiti, da bi zapustil ženo, s katero imata dve skoraj odrasli hčerki.

Ne prenesem moških, ki svoje afere opravičujejo z "nesrečnim zakonom", čeprav jim gre ponavadi samo za popestritev seksa z ljubicami. Mlajše kot so, bolj se jim začasno "pomete" in bolj ljubicam mešajo glave s pravljicami, medtem ko so doma do žen še bolj prijazni in ustrežljivi. Pogosto tudi v postelji, da ja ne bi kaj posumile. Veliko bolj "pošteni" so poročeni ženskarji, ki ne obljubljajo ničesar drugega kot seks, in ki ne govorijo o stanju svojega zakona. Sram ga ni. Strah pa ga gotovo je. Tudi, če je kdaj resno mislil vse, kar ti je naložil, kar sicer močno dvomim, ga je bilo bolj strah, več kot je razmišljal o tem, da bi zapustil ženo in dve skoraj odrasli hčerki in začel živeti z mlado žensko z dvema majhnima otrokoma.

Eno je uživati seks z mlado mamico, nekaj drugega je, pri 44 letih (saj jih ima toliko?), štartati novo družino in prevzeti skrb za dva majhna otroka. Žal ti moram reči: zelo malo verjetno je, da bosta kdaj najsrečnejši par na svetu. Tudi sama verjetno veš, kaj vse lahko narediš, če, kot sama praviš, sedenje na dveh stolih počasi postaja nevzdržno in da takšnega življenja ne moreš živeti. Ljubimcu lahko postaviš ultimat: če nemudoma ne zapusti žene, boš prekinila afero. V tem primeru boš hitro vedela pri čem si, ker predvidevam, da se bo hitro sprijaznil s končanjem afere. Afero lahko prekineš tudi brez ultimata in se posvetiš partnerju in obnovi–prenovi vajine zveze, ne da bi v naprej vedela, ali je to možno (napisala si, da se je zaradi ljubimca "tvoj odnos zrušil do temeljev").

Ne vem, koliko čustev še imaš zanj, saj si posredno napisala, da bi ga lahko brez pomišljanja zapustila, če bi tvoj ljubimec zapustil ženo ("Jaz sem na ta korak pripravljena vsak trenutek"). Obstaja še ena pot za prekinitev sedenja na dveh stolih: ta, da zapustiš partnerja in samska čakaš na to, da bo ljubimec zapustil ženo in postal tvoj. Čakanje bi utegnilo biti zelo dolgotrajno pa tudi brezplodno. Povsem možno je tudi, da bi ga, če bi bila nenadoma samska in vedno na voljo, postalo še bolj strah in da bi nenadoma ostala brez obeh stolov. Katero pot boš ubrala? Položaj, v katerem si se znašla, je slaba "reklama" za dolgotrajne in resne afere.