Pozdravljena! 

Praviš, da sta s fantom (srednjih let) skupaj že pol leta. Jaz bi rekel, da sta skupaj šele pol leta. Zakaj? Zato, da bi te vprašal, kam se (ti) tako mudi? In zakaj se ti tako mudi spoznati njegovega otroka in njega spoznati s svojimi otroki in otroke med seboj? Če morda (podzavestno) misliš ali upaš, da bi zato vajino razmerje postalo trdnejše, nekako bolj obvezujoče in zate varnejše, se motiš. Po šele pol leta še fanta (srednjih let), s katerim se vidita enkrat do dvakrat na teden, ne poznaš zares dobro. Po pol leta že govori o skupni prihodnosti s teboj, z žensko, ki ima tri otroke!? In se upira spoznavanju otrok, ker ne želi nikogar prizadeti in ker mora biti 100-odstoten? In ima sam s seboj težave, ker je v prejšnji zvezi prehitro spoznal otroka nekdanje partnerice in se zelo navezal ter ga pogreša, kot ona pogreša njegovega otroka? Čeprav se je razmerje končalo po nekaj mesecih? In rabi čas in ne ve, kako iti čez to? 

V katero šolo nakladanja in nalaganja je hodil? Bla, bla, bla, vsaj po moje.  Sam ne verjamem nič od tega in mislim, da gre samo za obrambni mehanizem moškega, ki se je morda res opekel v prejšnjih razmerjih in zakonu, a raje, kot da bi ti odkrito rekel, da še ni pripravljen za resno ali resnejše razmerje, kot sta eno ali dve srečanji na teden, katerih glavni cilj je, domnevam, seks. Morda je ta obrambni mehanizem sprožil tvoj prezgodnji pritisk oziroma prezgodnja želja, da vidiš, kako bi delovali skupaj, morda pa je to njegov, kot bi rekel moj profesor latinščine, modus operandi, da tako vedno deluje v razmerju. Morda mu delam krivico, a mislim, da mu je ne. 

Po drugi strani je tudi res, da se tebi vse preveč mudi. O tem, ali boš vztrajala ali pustila vse skupaj, se boš morala odločiti sama. In ker si omenila, da si zveze na tak način nisi predstavljala: moške in ženske predstave zvez so (zelo) različne, posebno po komaj šestih mesecih in zlasti, če so v njej s prtljago iz prejšnjih razmerij. Srečno!