Brane Kastelic iskreno: Prej ko ga boš zapustila, bolje zate!

Brane, pozdravljen! Že dolgo te berem in tvoji odgovori se mi zdijo vrhunski, zato sem se odločila, da ti pišem tudi jaz in ti opišem svojo situacijo. Stara sem 29 let in imam partnerja, ki je star 26 let. Skupaj sva 5 let. On ima službo od ponedeljka do petka od 6. do 14. ure, jaz pa delam troizmensko, vikende in praznike. Mesečno imam tudi prek 200 delovnih ur (zdravstvo). Prostih dni imam bolj malo, ko sem doma, pa ima moj partner večino časa druge obveznosti. Letno si privoščiva sedm dni dopusta (morja). Izleti, enodnevna kopanja in podobno pri nama odpadejo, ker kadarkoli to omenim, mi očita, da bi samo okoli hodila in da nimam obstanka doma. Ampak če sva doma, se on posveča drugim stvarem. Nikoli nisem jaz na prvem mestu. Ali pridejo kolegi ali so gasilci, vedno je nekaj. Ko mu rečem 'Daj, jaz sem doma, prosim, bodi z mano', mi pribije, da sem napačni dan prosta in da mu to nalašč delam. Jaz si urnika ne sestavljam sama. Seksava mogoče dvakrat na mesec, on pa mi očita, da zaradi mene, da sem jaz kriva. Skupaj še ne živiva, ampak jaz preživim večino časa pri njem. On k meni ne hodi rad (razloga ne vem). V eni sobi sva pri si pri njih doma naredila neke vrste dnevno sobo, ostalo imamo skupno. Moj partner nima niti interesa, da bi bila čez čas kaj več in ves čas govori, da bova že. Jaz sem stara 29 let. Čakam že tri leta, da imava kaj. Pa še vedno nič. Leta 2017 me je nagnal in se tudi fizično znašal nad mano, češ da ima dovolj, da mu ves čas težim s tem, da naj se zmenijo doma, da bi midva kaj imela. Da sem mu dvignila živce, da naj izginem. Pri njih doma se je tudi fizično znesel name, potem sva končala za en mesec, pisal mi je takšne SMS-e, da me nikoli ni ljubil, da sem mu kolegica .... Kasneje se je jokal, da mu je žal, da me najbolj ljubi in da sem mu vse. Pa sem se vrnila ... Bilo je vse v redu dobre štiri mesece, potem pa spet vse isto. Z mano ne gre nikamor rad, ven hodi samo s kolegi in kolegi gasilci, ko jaz rečem, da bi šla, pa je to brezveze, pa kam bi jaz spet šla! Od kolegov punce so najboljše punce, doma na kmetiji pomagajo, so vrhunske (naj omenim, da ta punca dela 4 ure zaradi otrok). Pred mano govori drugemu kolegu, kako je lahko srečen za takšno punco ... Veš, kako se jaz počutim? Ko mi po glavi hodi, da delam narobe. Ko sem pri njih, vedno pomagam pri vsem. Prisežem, da se trudim ... V kinu nisva bla še nikoli, ko mu omenim, da me nima rad, mi govori, da si izmišljujem, da bi se ga rada znebila, da imam druge moške ... Pa nimam jih, res ne. Vsak dan se 144 km v eno smer vozim v službo, zaradi njega! Pa mi ne bi bil problem, če bi pri nama vse bilo super. Peljem se iz nočne, peljem se iz popoldanske in zjutraj nazaj v dopoldansko. Ja, peljem se! On mi govori, da to ne delam zaradi njega, da meni tako paše ... Če jaz ne bi imela njega, verjemi, da bi živela bližje službi, ki jo obožujem! Rada bi zbrala pogum in odšla, ampak res ne vem, kako. Kaj delam narobe, da je takšen? Kaj? Pa trudim se, res se! Pa sem na koncu z močmi. Enostavno ne vem ... Prosim te za iskren nasvet!