Draga Osamljena! Prav rad bi vedel, kakšno delo ima tvoj mož, da je odsoten dvanajst ur na dan in da je tudi potem z glavo v službi in stalno na telefonu ali e-mailu ... Če se nekdo v zakonu počuti osamljenega in če že nekaj časa razmišlja o ločitvi, je ta zakon očitno v velikih težavah. V krizi. Zakon ali razmerje je v težavah (krizi), ko med moškim in žensko ni več pogovorov in dotikov (nežnosti in pozornosti), ko nimata časa drug za drugega in ko se seks zgodi samo še tu in tam ali pa (skoraj) ne. Ženske imate veliko boljše radarje za odkrivanje teh težav – krize – kot moški. Če še malo 'poteoretiziram': mnogi ljudje mislijo, da nimajo druge izbire, kot ostati v slabih, problematičnih in kriznih zakonih ter drugih razmerjih in samo partnerja krivijo za to, da so obstali v takšnem razmerju. V resnici imajo tri zelo jasne možnosti: ena je, da ne naredijo ničesar in ostanejo nesrečni; druga je, da poskusijo rešiti zakon in tretja, da se razidejo. Ti že nekaj časa razmišljaš o ločitvi, kar pomeni, da se nagibaš k eni izmed opcij, v veliki meri verjetno zato, ker tvoji poskusi, da bi rešila problem, ki naj bi ga predstavljala moževa obsedenost z delom – zaslužkom – naletijo na njegova gluha ušesa. Namerno sem napisal naj bi ... Morda gre res samo za pretirano obsedenost z delom, za strah glede preživetja, vendar se mi zdi dvanajsturna dnevna odsotnost vse prevelika, da bi bil to edini razlog. Posebno zato, ker bi si moral - ob tako dolgi odsotnosti - po vrnitvi domov še bolj želeti biti z vama (s teboj in z otrokom), ne pa delo v bistvu nadaljevati doma (telefoni, e-pošta ...). Poleg tega ga delo ne bi smelo ovirati pri nežnostih in pozornostih do tebe. Skrbi me tudi njegova površnost do dveletnega otroka ... Če ne gre samo za obsedenost z delom, ki je možna, razlogi zanjo pa zelo različni (od premajhne samozavesti do (pre)velikega ega), ostanejo po mojem tri možnosti. Ena je: družino je soustvaril samo zato, ker jo pač soustvari večina moških, a si je v resnici ni želel in mu ne pomeni veliko ali mu je celo žal, da jo je ustvaril. Druga je: do tebe se je po devetih skupnih letih ohladil v tolikšni meri, da je raje v službi kot doma. Tretja je: del tega delovnega časa preživlja z drugo žensko, ljubico, pogovori in e-maili po prihodu domov pa niso samo službeni. Nič nisi napisala o vajinem seksu, a mislim, da mi ne bi pisala in da ne bi razmišljala o ločitvi, če bi bilo vsaj na tem področju vse v redu. Kaj narediti? Ti praviš, da tako kot zdaj živiš, nočeš živeti in da hočeš imeti še kaj od življenja. Edino prav. Kot je prav, da si se odločila nekaj narediti. Ločitev je vedno opcija, posebno, če se je preveč ohladil do tebe in družine ali če ima ljubico, a prav tako je opcija tudi poskus rešitve vajinega zakona, posebno, če je res tako obseden z delom (deloholik), da ne sprevidi, kaj s tem dela vajinemu zakonu in družini. Vsekakor se morata pogovoriti. Čim prej. Resno pogovoriti, saj gre za resne zadeve: za biti ali ne biti ... skupaj. Posedi ga ob prvi priliki, ko bo otrok zaspal, mu ne dovoli, da bi se izmikal in mu zelo resno povej, da tako ne gre več, da tako ne moreš in ne želiš živeti in vse drugo, kar si napisala meni: da si osamljena, da otrok kar naprej sprašuje po njem, da nisi deležna nobene nežnosti in pozornosti in tudi to, ja, da razmišljaš o ločitvi. Bodi pripravljena na vse odzive, od popolnega šoka in obljube, da se bo spremenil, do strinjanja z idejo o ločitvi (posebno, če ima 'resno' ljubico ali če se je do tebe že tako ohladil, da si po tihem tudi sam želi ločitve). V primeru tega zadnjega, je to ... to. V primeru, da boš imela občutek, da se resno misli potruditi in se posvetiti tebi in družini, mu ... pomagaj. Tudi sama lahko narediš marsikaj za to, da ga bo vleklo domov. Ne bi rad izzvenel kot nekdo, ki misli, da seks rešuje vse probleme, vendar jih reši največ (večino) in utegne rešiti tudi tvojega. Ker zbližuje. Kot odsotnost seksa oddaljuje. To, kar lahko narediš ti, je, da narediš vse za to, da se bo mož na novo zaljubil vate, da te bo videl kot vročo seksi žensko, in da si bo želel biti s teboj, posebno v postelji, ne pa samo v postelji, in da si bo zato želel priti domov čim prej. Vso srečo!
Brane, pomagaj!
Te skrbi? Tudi tvoj delo postavlja pred družino?
Spoštovani gospod Brane! Z možem sva skupaj dobrih 9 let in imava 2 leti starega otroka. Še preden sva dobila otroka, sva imela veliko obveznosti in sva pozno prihajala domov (služba, faks, nakup stanovanja, poroka ...). Sedaj, ko imava otroka, pa mož prihaja domov okoli 18. ure, torej je odsoten dobrih 12 ur na dan, in še ko pride, je stalno na telefonu ali e-mailu. Vsako že tako kratko igro z otrokom prekine telefon. Drugače pa za vse skrbim jaz: za dom, za otroka in vse ostalo. On le služi denar (no, tudi jaz seveda hodim v službo). Počutim se osamljeno, saj midva potrebujeva njega, on pa ves čas trdi, da dela za naju, da bomo potem lahko uživali. Ne vem, ali se splača leta in leta čakati, kdaj bomo lahko uživali, saj se bojim, da bo postal vedno bolj 'lačen'. Otrok stalno sprašuje, kje je oče, jaz pa vedno eno in isto: očka je v službi ... Zdi se mi, da bi zdaj, ko sva mlada (pri tridesetih), morala uživati v skupnih uricah in vzgajati otroka. Ni nežnosti, lepih besed, nobenih pozornosti, saj je z glavo le še v službi. Ko mu kaj rečem, pa mi odgovori: »Kako bomo pa preživeli?« Pa verjemite, nismo lačni. Že kar nekaj časa razmišljam o ločitvi, saj bi rada imela še kaj od življenja. Tako le čakam in čakam, kdaj bo prišel domov ... Najlepša hvala za odgovor in čas, ki ste si ga vzeli. Vse dobro! Lep pozdrav, Osamljena
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV