Živijo, Aleksandra. Nič ... drugega ne moreš narediti kot to, kar si že naredila. Nisi ne prva ne zadnja ženska, ki jo je premagala radovednost te vrste. Verjetno bi bilo bolje, če se to ne bi zgodilo z dolgoletno očitno lezbično prijateljico, ker potem vajino prijateljstvo ne bi bilo ogroženo, vendar kar je, je. Povedala si ji resnico, ki jo boli, ker je do tebe očitno gojila veliko več kot prijateljstvo. Če si vedela, da je lezbijka, bi ti znal kdo reči, da ni lepo od tebe, da si to izkoristila za potešitev radovednosti, za to, da si se pozabavala. Jaz ti tega ne bom rekel: pride ravno pravi trenutek in se zgodi. Zdaj ne moreš narediti prav nič drugega, kot se ji opravičiti, če tega še nisi naredila, in ji, če ti bo dala priložnost, povedati, da pogrešaš prijateljevanje z njo. In upati, da se bo »ohladila« in bila pripravljena obnoviti prijateljstvo. Po drugi strani me malce moti tale hladnokrvnost tvojega fanta, ta njegova zelena luč za tvoje »dajanje dol'« s puncami. Bi tebe motilo, če bi se on ''dajal dol''' tudi s ... fanti? A o teh zadevah kdaj drugič, ob primernem vprašanju.