Brane, pomagaj!

Ko je bila stara 20 let, je spoznala Jugoslovana, danes pa ...

Brane Kastelic

29. 09. 2015 08.07

Pozdravljen, Brane! Tukaj je moja življenska zgodba. Po zaključeni maturi sem se odpravila na počitniško delo v Švico. Imela sem 20 let. Zaposlila sem se pri družini, ki je imela restavracijo. Skrbela sem za njihovi hčerkici. Veš, kako je z otroki. Ves dan je bilo dela več kot dovolj in zvečer sem padla v posteljo kot ubita. Tam zaposlena dekleta so me večkrat vabila ven. Prigovarjale so mi, da v hotelu nasproti naše restavracije dela "en Jugoslovan". Da, bilo je to še v času naše skupne države. Nisem želela stikov z Jugoslovani, saj je bil moj namen, da se naučim nemščine. Po neskončnem prigovarjanju sem vendarle popustila, in odšla. Sedle smo in si naročile pijačo. In jo dočakale. Prinesel jo je ON. Nikoli nisem zrla v bolj modre oči. Rekel mi je zdravo in odšel. Po odhodu nisem kaj prida razmišljala o njem. Dokler ni nekega dne prišel na kavo k nam. In beseda je stekla. Bil je iz Sarajeva. Star 28 let. Diplomirani pravnik. Časa sva imela oba zelo malo, pa vendar sva se ujela in všeč sem mu bila. Sama takrat do njega nisem čutila še ničesar. Postala sva intimna. Bilo je lepo. A se je končalo, ker sem se sama morala vrniti v domovino in pričela s študijem. Ob povratku v Sarajevo se je ustavil pri meni v Mariboru. Bila sem ga vesela. In pričelo se je dolgo dopisovanje, z njegovimi vročimi izlivi ljubezni. Na svoj način sem ga imela rada, a sem bila za resno zvezo še nezrela. Zato sem prenehala pisati, njegova pisma so nekaj časa še prihajala, nato so prenehala. Po diplomi sem se zagledala v fanta, dobila dve čudoviti deklici, a se je zveza zaradi njegovega spogledovanja z alkoholom zaključila. Med tem časom je v bivši YU divjala vojna in vedno bolj me je spomin nosil k njemu. Je še živ? Kaj dela? Je poročen? Klicala sem v njegovo mesto, a nisem mogla izvedeti ničesar. Po končani vojni sem le nekako prišla do informacije, da je poročen in direktor bolnišnice v manjšem kraju. S tresočo roko sem ga poklicala in bil je neskončno presenečen in vesel, da sem ga našla. Dogovorila sva se, da se srečava. Kolena so se mi tresla, da sem komaj stala. Ko je prišel, sicer postaran, a še vedno zelo čeden. In sva doživela dan in noč nepozabnih strasti. Vendar je dejstvo, da je poročen, vzel zelo resno. Tam se ljudje poročajo za vse življenje. S svojim objemom, strastjo se mi je zdelo, da mi je pokazal, da me ima na nek način še vedno rad. Tudi jaz sem verjetno gojila podobna čustva, a sem bila premlada, da bi jih znala obdržati. Rabim pa, Brane, tvoj nasvet. Ponovno sem v zvezi s krasnim človekom, ki me ima iskreno rad. In marsikdo mi očita, kaj bi še sploh rada. Rada ga imam, ampak kot brata. Moje srce je že vsa leta pri njem, tam doli. Ko se vidiva, je včasih zelo prijazen, včasih pa naporen kot vrag. In to me boli. Kot bipolarna osebnost. Zavedam se, da sem se vzela od nikoder po toliko letih nejavljanja, in "predrmala " njegov ustaljeni ritem. Kaj mi je storiti? Trudim se pretrgati stike, ga ne kličem več mesecev, in ko že mislim, da sem ga prebolela, me pokliče. In sem ga vesela. Pogrešam ga, a takšno življenje je bolj trpljenje. Vesela bom nasveta pametnega človeka. Prijazen pozdrav, Scarlett

Pozdravljena Scarlett (mislim, da vem, zakaj si si nadela ta vzdevek, vendar pretiravaš!)!

Zanimiva življenjska zgodba, ki se je, kot se rado zgodi, razpletla in zapletla in znova razpletla tako kot se je zato, ker se s tem modrookim Sarajevčanom nista zaljubila drug v drugega istočasno. Verjetno si bila, ko sta se spoznala, res premlada za vroče izlive njegove ljubezni, očitno pa ne za vroče noči, ki jih nisi pozabila (poznaš pesem skupine Bijelo dugme z refrenom tako ti je, mala, kad ljubi Bosanac?). V veliki meri ga nisi pozabila oziroma si se spomnila nanj zato, ker se je tvoja očitno resna zveza, v kateri sta se rodili dve hčerki, tako žalostno (zaradi alkoholizma) končala. Tudi Sarajevčan te očitno ni pozabil, saj se drugače vajino novo srečanje ne bi končalo v postelji, čeprav je – kot praviš – “dejstvo, da je poročen, vzel zelo resno” (ne pa tako zelo resno, da ne bi šel s teboj med rjuhe). Ne bi rekel, da je – ker je včasih zelo prijazen, včasih pa naporen kot vrag – “kot bipolarna osebnost”. Po mojem gre za to, da je, ker se je nenadoma pojavila ljubezen iz mladih let in “predrmala” njegov svet (ne pa samo ritem) tudi sam razdvojen med ženo (in družino) in teboj, med sedanjostjo in preteklostjo, med tem, kar ima, in tem, kar bi lahko imel in kar je nekoč hotel imeti, pa ni zares imel.

Zelo verjetno se tudi on – kot se ti – trudi pretrgati stike, pa te potem pokliče. Zakaj? Ker te ni prebolel in te še vedno ljubi? Ali samo zato, ker želi vsake toliko časa popestriti svoje seksualno življenje? Ne pozabiva, da si ti, v kolikor je njegova žena vrstnica, osem let mlajša ženska. Tvoj dodaten problem je v tem, da imaš krasnega moškega, ki te ima iskreno rad, rada kot brata, kar ni pravi recept za zvezo, srečo in strastne noči. Pamet mi tu, Scarlett, čisto nič ne pomaga. “Pametno” bi bilo, da pustiš poročenega Sarajevčana pri miru in mu ob prvi priliki, ko bo spet klical, poveš, naj te ne kliče več, da ne bi sprožila razpada njegovega zakona in svoje zveze in bila kriva za nesrečnost njegove žene in svojega krasnega moškega. In da poskusiš v zvezi s tem krasnim moškim ustvariti erotični naboj, ki bi odpravil “bratsko” ljubezen. Stvari lahko tudi poenostaviš in zamenjaš telefonsko številko pa boš imela mir pred Sarajevčanom. Mir, ki si ga v bistvu ne želiš.

Obstajata tudi ne-pametna “scenarija”. Po enem se vsake toliko časa še naprej (varno) dobivata in uživata, se ne obremenjujeta s tem, kaj bo in se prepustita toku, pa kar bo bo. Po drugem bolj dramatičnem in egoističnem scenariju pa si misliš, samo enkrat se živi, tega moškega, ki ga ljubim, hočem zase na oziraje se na vse druge ljudi, in greš v bitko s povsem nepredvidljivim izidom, saj njemu morda niti na pamet ne pride, da bi imel s teboj kaj drugega kot občasni popestritveni seks. Kaj bi ti jaz svetoval? Da se odločiš sama? To ne bi bilo fer, a ne? Ker se moram odločiti, bi bi svetoval to vmesno, kot bi nekateri rekli, “prešuštniško” varianto, pri kateri ne bo nihče trpel. Pa kar bo, bo. Odločila pa se boš sama.

brane zaupne besede zveza romanca par ljubezen zakon varanje