Pozdravljena! Ljubosumje – seveda v zmernih odmerkih – je ne samo naravno, ampak tudi dobrodošlo in koristno čustvo, saj potrjuje, da je ljubezen aktivna, živa in zdrava. Ti imaš več razlogov za ljubosumje kot večina ljudi: partnerja z zelo močnim libido (vajin seks si opisala z besedami: kadarkoli, kjerkoli, kakorkoli in obvezno najmanj enkrat na dan, kar je po mojem dober recept za srečno razmerje, če ne pretiravamo s tistim … kjerkoli), partnerja, ki ima za seboj visoko seksualno kilometrino, partnerja, ki je imel na stotine žensk samo za eno noč, partnerja, ki ti je priznal, da na začetku vajine zveze ni imel samo tebe, partnerja, ki je daleč proč od tebe in partnerja, ki se je po začetni razumljivi zadržanosti in osamljenosti v novem tujem okolju vživel vanj in našel (najmanj) prijatelje in družbo. Morda zveni kot oguljena fraza, a čas in razdalja (že dve leti živita 1300 kilometrov narazen) prejkoslej naredita svoje, razredičita različne vrste komunikacije, razvodenita vsebino te komunikacije in počasi, a zanesljivo odtujita moškega in žensko. Sicer razumljivi ljubosumni izpadi vse skupaj gotovo samo poslabšajo. Razmerje med moškim in žensko mora biti zelo trdno in medsebojno zaupanje zelo visoko, da preživejo in ostanejo dobre, če živita narazen in se vidita (in ljubita) samo enkrat vsaka dva meseca in dva tedna med poletnim dopustom, posebno, če imata oba tako močan libido kot ga očitno imata vidva. Koliko časa lahko moški, ki ima tako močan libido kot ga ima tvoj partner (najmanj enkrat na dan, štiri leta zapored), zdrži brez pravega seksa? Dva meseca? Gotovo se da, posebno v teh novodobnih časih, ko je “prva pomoč” samo nekaj klikov proč, in marsikaj se da “not’ prinesti” vsaka dva meseca in med poletnim štirinajstdnevnim dopustom, vendar koliko let? Eno? Dve? Več kot dve leti? Ne bom te slepil, potrebnost in priložnost delata tatu, posebej seveda, če je bil moški že prej veliki “tat”, ki je velikokrat izkoristil priložnost … Če ti je bil nezvest že na začetku zveze, zakaj neki bi ti bil zvest zdaj, ko je 1300 kilometrov proč in se mu ni treba skrivati pred teboj. O vsem tem verjetno veliko razmišljaš tudi sama. Kaj narediti? Najbolje bi bilo to, česar očitno ne moreta: spet živeti skupaj. Ne vem ali ti je zvest ali ne, vem pa, da z ljubosumjem, ljubosumnimi izpadi, prepiri in poskusi “daljinskega” nadzora njegovega gibanja ne boš preprečila njegove nezvestobe. Bolj verjetno je, da jo boš spodbujala, in ga vse bolj odvračala od sebe. Morda bi se tvoje ljubosumje pomirilo, če bi ga obiskala tam, kjer je, se srečala z njegovimi prijatelji, šla ven z njim tja kamor hodi, kadar je sam. Morda pa bo še huje, če boš videla ali slišala kaj takega, kar bo, opravičeno ali neopravičeno, tvoje ljubosumje samo povečalo. Poskusi obvladati ljubosumje in se ne kregaj, ampak mu omeni, da bi ga rada obiskala. Če bo nad to idejo navdušen in jo želel čimprej uresničiti, bo to dober znak. Če pa se je bo (kakor koli) branil in boš imela občutek, da pomalem panicira, bo to zelo slab znak, ki mi ga najbrž ni potrebno razlagati. Bojim se, da ne moreš narediti čisto nič za to, da bi mu preprečila nezvestobo ali mu 100-odstotno zaupala. To, kar lahko narediš je, da se sprijazniš s tem, da začasno pač ne moreta biti skupaj, da ne sebe ne njega ne obremenjuješ z ljubosumjem (lažje reči kot narediti!), da nekako najdeta način in pot do tega, da bi se večkrat videla (vem, da je 1300 kilometrov kar veliko, vendar manj kot dve uri leta in ob pogosto dejansko nizkih cenah nizkocemovnih letalskih prevoznikov, posebno, če vozovnice kupiš veliko v naprej, je to razdaljo mogoče premagati večkrat, kot jo premagujeta vidva). Veliko je odvisno od tega, kako močna je vajina ljubezen, ki je sicer ne omenjaš, in kakšne skupne načrte za prihodnost imata. Vso srečo ti želim. In hvala za zaupanje mojim nasvetom, ki si ga izpričala na začetku tvojega pisanja.